PRIPOVEDKA

Doktorand Kolenec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero nam zopet nova številka Kovaškega kládiva prinese iz neusúšnega vira vaše bistroumnosti.

Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže strmečemu občinstvu.

Doktorand Kolenec. Krasno! A preden nas bode krepčal nedoseženi duh izvrstnega Kládiva, prosil bi, da mi razložite včeraj obetano povest o svetem doktorju Bežáncu.

Doktor Pipec. Ta čudni mož, kakor vidim, vam ne gre iz uma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to prvi ter zadnji svetnik izmed vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim.

Doktorand Kolenec. Prvi res utegne biti -- a zadnji? Jaz ne verjamem! Komu je skrito, kako se dr. Costa pripravlja z brevirji, svetimi pismi novega in starega zavéta, z brojanícami, škapulirji in drugo božjo potrebščino, da bi pustil Bežanca daleč za sabo v svetosti!

Doktor Pipec. Če ga more za sabo pustiti, bode na slavo tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej v sveta nebesa postavimo dva krepka stebra namesto enega. -- A zdaj me poslušajte!

Doktorju Bežancu je izpočetka bilo drugo ime, katerega ni ohranila zgodovina.

Doktorand Kolenec. Siromak! A naju nesmrtni imeni sta dovolj znani že po širokem svetu in prideta z najinimi spisi do poznih rodov, če je Bogu milo.

Doktor Pipec. Kdo bi dvomil? A doktor Bežanec ne more tožiti, da njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo tako malo slave, ostane skrito radovednim ušesom ter da vesoljna zgodovina oznanja samo njegov poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenitil.

Doktorand Kolenec. Kako je dobil svoj drugi pridevek?

Doktor Pipec. Prijel se ga je zato, ker so njegovi neutrudni sovražiki vselej in povsod vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti iz vsakega kraja božje zemlje, kjer se je koli pripravljal gnezdo nanašati in s svojim imenom poiskati si veljave. Kar je večni Žid med človeki, to je bil on med doktorji. Bežal je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od dežele do dežele. Videl je vse dele sveta, a poleg tega tudi osivel, da je imel brado belo kakor sneg, in obe nogi si je odhodil do samih kolen.

Doktorand Kolenec. Kako odhodil?

Doktor Pipec. Gor do kolen mu je nogi gladko odbrusilo večno popotovanje.

Doktorand Kolenec. Ubožec! Za mladih let sem jedel tudi jaz nekatere matere kruh, a taka bridka usoda me vendar nikoli ni gonila.

Doktor Pipec. Začne torej premišljati in reče: "Kaj mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel, prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič med ljudmi! Zdaj sem star, moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni. Koliko je praznega prostora na zemlji, a jaz ga nimam, da bi nanj palico oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico živeti pod nebeškim stropom, zavržen sem edini jaz! Meni Bog nikjer ni odkazal mirnega kota, katerih ima brez konca in kraja, a vendar so me učili, da smo vsi njegovi enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde; jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se me usmili?" -- Ko je tako v se pogreznjen meril svojo trdo srečo ter oprt na palico debele solze točil v dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne poprej še nikdar ni imel. Po vseh državah preganjanemu siromaku je bila namreč poslednja moč umrla baš na cesti pred kapelico, na katere prostornem oltarju takrat ni bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat ali njivo orat ali v senožeti kosit ali v gozd po drva ali k maši ali v semenj ali kam drugam -- sveta zgodovina tega natanko ne pripoveduje.

Doktorwd Kolenec. Torej ni trdnega sledu, kako in kam je bil izginil?

Doktor Pipec. Niti njegovo slavno ime ni znano. Vendar se nahaja sledu več, nego je treba, a neovržnega dokaza ni. Baš ob tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno čitati, na velikem oltarju svoje cerkvíce niso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako črvojédinasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Med vrsticami svetega, zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti ponoči ter brezimenega svetnika siloma vzeti raz oltar in iz kapelice.

Doktorand Kolenec: Brezimenega! Še nesrečnejši je bil od doktorja Bežanca, preden so ga prekrstili!

A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čigar mesto so ga postavili, ne more konja nikakor pogrešati.

Doktor Pipec. Sveta povest piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote, a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšíce ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govore, da predrzni tatje ukradeno, res nekoliko obledelo, a sicer še trdno podobo so samo z drugačnimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene častite brade odtesali, da je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega moža ni bilo zdaj nikakor spoznati.

Doktorand Kolenec. In potlej so rekli, da je to sveti Jurij pešec?

Doktor Pipec. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekrstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedaj so jo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vtaknili leseno sekiro bradáčo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna doma narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili kolikor toliko.

Doktorand Kolenec. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmetske pasje obisti?

Doktor Pipec. Kmetske premetenosti so časi zvite kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj ni težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero okradeni kmetje -- sami ob sebi hudi pravdarji -- srdito ovadijo sodišču, da je bilo preiskavanje tudi v cerkvíci, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od vrha do tal ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli ni prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma pod zaprto streho preneseni gospod morebiti nikoli ni začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat jezilo ščebetavo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešavi glavi dajali ubogo malo časti in poštenja; celo nespodobnega dela se niso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kdaj bil domislil iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker bi na svojem prostoru našel -- živega namestnika! Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je že zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja ali ne, to nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela ni utrpela najti mo<190>a pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim oglavjem, v roki je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da ni mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo na zemlji.

Doktorand Kolenec. To je čudna prigodba! Kakor da bi za svetnika bil še zmerom dober, kdor za nosbeno drugo rabo ni! Vendar me zelo zanima, posebno zategadelj, ker vse na to meri, da se je vršila v tisti kapeli, katero sem jaz tako nesmrtno prepeval.

Doktor Pipec. Ako je to res, o čemer gotovo

najmanje ni podvomiti, onda ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesmijo res dali dolžno slavo, da li se vam o tem do zdaj niti sanjalo ni.

Doktorand Kolenec. Kaj bi je ne dal, ker jo imam!

Doktor Pipec. V spisih velikih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar ni prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumno zasledili in mi učenjaki že zdavnaj trdimo, da velik je samo tisti pisatelj, v čigar delih je več, nego je on vanja položil.

Doktorand Kolenec. Taki so tudi naši spisi; torej se ne da tajiti, da sem jaz ta dva svetnika res utegnil prepevati, četudi sam nisem vedel.

Doktor Pipec. Kdo bi smel reči, da ni tako? -- A vrniva se zopet na poprejšnje ter zvedite, da je doktor Bežanec jedva zlezel na oltar, ko star prosjak (berač) s palico v roki pristoka po cesti. Bil je ali res pobožen ali se je pobožnega samo delal, da bi prejemal obilnejše darove od kmetov -- skratka, pokleknil je pred kapelo, preden se je hotel oglasiti v bližnji vasi, ki je stala poldrugi streljaj od ondod. Sveti doktor Bežanec morebiti ni bil še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal na svojem prestolu.

Prosjak to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknjen v začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahóma ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, že več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti kako živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si torej misliti, da je doktor Bežanec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki je prej vladal na njega mestu, a vse drugo da je primaknila razgreta dedčeva glava, ki morebiti nikoli ni bila najbistrejšega uma. Prosjak se naposled pobere, stisne palico pod pazduho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kosti in premnoge vreče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je takim ljudem navada.

Doktorand Kolenec. Radoveden sem, kaj se je potem zgodilo.

Doktor Pipec. Prosjak jedva izgine, piše sveto poročilo, in že prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasi. Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna.

Kadar toliko odideta, da že nista mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila, nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom ter eden reče: "Saj veš, Kotlóvščak, da so Koritnici naši vasi zato zdeli priimek Tožbánja vas, ker se vedno tožujemo, poprej se je imenovala že od starine Lisičja glava, kar Čičev Martin še zdaj pomni." -- Kotlóvščak odgovori:

"Kaj bi ne vedel! I nu, saj to ni nič hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe, ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor ptič brez peruti ali riba brez vode. Naj govori naš kaplan, kar hoče, pravde so zmerom bile in bodo. Kaj bi tisto! Pošten kmet brez poštene pravde ne velja nič. Tudi ime Pravdanja vas je bilo nas že začelo po hrbtu udrihati. Prekleti Slémenci so se ga bili domislili; Petrač je bil prvi. Ko moj oča, Bog jim daj dobro, saj so na božji pravici, to ime zaslišijo, klobuk s kljuke, palico v roke ter s kratkim pótem k sodbi. Povedali so, da se ta beseda more presukniti še drugače, zelo zarobljeno, kakor jo nekateri že tudi izrekajo ter nam zabavljajo s tisto otročjo uganko: 'Deset mož dve koži vleče proti Pravdanji vasi.' Ako se to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih sramota večne čase. -- Vidiš, takega očeta sem jaz imel! -- Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dni. Daj ali ne daj -- Slémenci so bili nazadnje vendar izgubili. Plačevali so, da so cvilíli kakor lesena kola. Petrač je bil povrhu še celih štiriindvajset ur zaprt. Prav mu bodi! Česar je iskal, to je našel. Zmrzljak, ali ni res tako?"

Zmrzlják se oglasi: "Lejte, res! O dokler je živel dohtar Zavijač, nam so šle vse pravde po sreči, kakor smo sami hoteli. Vse je bilo naše, kamor smo prišli. Zdaj ni tako! Preglavica na preglavico leze. Saj znamo, kakovi so današnji dohtarji. Vedno vpije: 'Daj, daj, plačaj!' Pa ni nobenemu nič upati in tožba se pri njem toliko gane, kolikor kosec kruha v roki; vsak dan je je manj: Jaz ne vem, če je poldrugo leto ali ka-li, kar je Zavijač umrl?"

Kotlóvščak reče: "Leto je minilo o svetem Jerneju, ko deró komarja. Ka si pozabil, da so nam bili tačas Krkóvci iz te kapele ponoči ukradli svetnika, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdali? Celo babe so dejale : 'Nikoli bi ne bil svetnik izgubljen, ako bi Zavijač hodil še po zemlji.'

"Menim, da ne!" vzdahne Zmrzljak. "Pod

nobenim kmetskim zvonom ga ni kolikaj nebéščana, da bi svojim ljudem tako lepo dobrótoval, če je treba, kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali ter nikoli ni odmajal. Tega svetnika mi je še zdaj žal, dohtarja Zavijača tudi. Dveh tako potrebnih podpornikov Tožbánja vas ni še nikoli imela in po vsem svetu bi ju zastonj iskala. Razloček je bil samo ta, da božji mož nam je dajal vse na upanje, razen kar je stroškov prizadevala streha njegove kapelice in tudi to smo jemali največ iz puščice, kamor so mu dajali milostinjo popotni ljudje; a Zavijaču je bilo treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila. Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil. Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo rezal: omlatil je po štiri, vsak drug dohtar po eno in še to stežka. Premisli nu, koliko smo si zdaj siromaki s tem na zgubi, ko namesto desete pravde še prva ni v kraju! Verjemi ali ne verjemi, jaz tožim Ložánčka že dve leti za pol mernika ovsenih plev in še zdaj ni sodbe od nobene strani! Dohtarja nimamo pravega, dohtarja! To je, to!"

Kotlovščak pritakne: "Dohtarja in svetnika nam je tako treba kakor slepcu vida. Ali pomagaj si!

Najdi ga, če ga moreš!"

Zmrzljak reče: "Vendar bi se za svetnika morebiti še prej kako preleglo, samo da bi dohtar bil! Poslušaj me, Kotlóvščak! Svet misli, da so res dohtarji tako navihani. Kosmatega vraga so navihani! En dohtar bi na obilici živel samo o nas Tožbanjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbánja vas ima enega in trideset gospodarjev na dobrih zemljiščih. Razen nejevernega Reberníka, ki se nikoli ne pravda, redi vsak gospodar po štiri debele tožbe, hvalo Bogu -- tudi po pet, če je volja božja. Nu, recimo po štiri: to jih je sto in dvajset, ako ne štejemo onih treh kočarjev: Izvásnika, Oplátovca in Žarína, ki držé, ker so ubožnejši, vendar tudi vsak po eno ali po dve."

Kotlóvščak dostavi: "In vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad bi jih imel po štiri, če ne celo po dobrih pet. Dokler smo bili še z domačim svetnikom založeni, Oplátovec je vsak večer pred kapelico kleče prosil, da bi se opomogel vsaj do štirih pravd. In zdaj s tega namena z romarsko palico in rdečo svečo za klobukom hodi vsako leto po dvakrat na sveti Kum in po trikrat na sveti Záplaz k sveti Neži in k Materi božji."

"Nu, reci zdaj, če moreš, da nisem prav govoril!" beséduje Zmrzlják. "In tudi to je, kadar prva tožba mine, za njo vselej pri nas druga pride tako gotovo, kakor petek za četrtkom. Ali bi se ne mogel dohtar z ženo in otroki ob tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?"

"Zlodej ga vzemi, če ne more!" odgovori

Kotlóvščak, nogo predeváje čez prelaz ter odide po stezi, a Zmrzlják po kolovozniku v Tožbánjo vas.

Doktorand Kolenec. Kaj si je le mislil doktor

Bežanec, ako je vse to razumel?

Doktor Pipec. Recite: sveti doktor! Čast, kdor je časti vreden!

Doktorand Kolenec. Mi, ki smo ž njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači med sabo!

Nam tega vendar ni treba!

Doktor Pipec. Bodisi za prvič! A naša pobožna pripovedka razločno govori, da je sveti doktor Bežanec vse natanko slišal in razumel. Uverjen, da mu je sam božji prst velel stopiti na oltar, ni čudo, ako je menil, da je na oltarju treba ostati.

Kotlóvščakovo in Zmrzljákovo besedovanje mu je nadrobno pokazalo, da Tožbánjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijač ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijaču, ker so tako mrtvi na tožbe, da jih celo hodijo po božjih poteh prosit. Ko to stvar v srcu razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govori. Odgrne se mu namreč, da bi v kapelico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi, nego je zdajna; kajti živa duša tako zlahka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje obenem izvrstno sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je Bog častito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade, božji mož nakani o prvi priliki izvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja. S tega poštenega namena ponižno privleče iz torbe debelo, rdečo obrezano pravdoslovno knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše oprtiv prenašal po vseh deželah sveta. In v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi pristoji knjigo držati kakemu učenemu svetniku. Tako pripravljen ter v božjo voljo vdan čaka in gleda, kaj po sedaj pride na vrsto.

Doktorand Kolenec. Povedati mi je, da sem zelo nestrpljiv, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosjak v Tožbánji vasi opravil?

Doktor Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil od kapelice po kolovoznem potu.

Zmrzlják in Kotlóvščak namreč jedva prideta domov in že najdeta vso vas pokonci. Od ust do ust, kakor ogenj -- piše sveta povest -- leti čudovita uovica, da je tako tajno zmaknjeni svetnik zdaj zopet na oltarju, in sicer živ, morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povrnil, kar jim je žalega storil, ko ga ni bilo nad leto dni med njimi. Stari in mladi Tožbánjci deró s prosjakom, izvoljenim poslom, na čelu pred kapelico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Srce jim je glasno utripalo, kakor bi delalo v stopah, česar naša sveta zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom, prosjak najprvo oči bogoslužno pošlje v kapelico, od koder jih obrne v nebesa ter s povzdignjenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba zdelo: "Ozrite se na ta preblaženi oltar in sami pogledite, slavni Tožbánjci in Tožbánjke, možje in žene, mladeniči in deklice! Vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajc ali kruha, soli, žita, moke in drugačnega daru ali strehe ponoči -- odkritosrčno govorite, ali so moje stopinje danes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž!"

V tem slovesnem hipu vzdigne sveti doktor

Bežanec desno roko na tožbánjski narod, mrmraje, kakor bi molil, ter ga potem poblagoslovi z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s hripavim grlom: "Blagoslovi vas vsemogoči Bog oča, sin in sveti duh!"

Med blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje, kateri so držali v rokah klobuke že poprej, odkar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemó trkati na prsi, vzdihovati, naglas jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj o takih prilikah. Več je bilo solz nego veliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, oči otiraje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske z zastôri, neka stara mati daleč tam zadaj celo z rešetom, zakriče vsi kakor vrabci v zrelem prosu: "Živ, živ je, živ! Vrnil se je, bogvedi od kod!" Potem župan stežka zleze na plot, ker je bil rejen mož kakor trebanjski Urekar ter se oglasi: "Poslušaj me, Tožbánja vas! Tako nas je danes Bog osrečil, da imamo vsega dovolj!"

"Samo doktorja Zavijáča ne!" zavpije Zmrzljak iz množice.

"Kdo ve? Morebiti polagoma najdemo tudi

Zavijáča ali vsaj njemu dostojnega namestnika," lokavo odgovori župan, kateri si vendar po vsej priliki nikakor ni mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enakega neče namigniti: "Z veselja so tukaj že solze kapale," župan dalje reče, "a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem Bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!"

Zadnjih besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpodrsne, da se na glavo postavi ter prekopicne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, da je bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za sabo vleče.

Tožbánjci so menili, župan je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopícevali vsi, mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih srajcah, katerim je šlo to opravilo najspešneje od rok.

Tudi prosjak je odvrgel palico ter z vrečami prepet skopíčil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda, a v podpori mlajših rok je vendar izdelal.

Ta važna stvar je jedva z božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo ni zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosjaka ter jame z njim plesati, da se je zemlja tresla.

Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega nego sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrti na čast povrnjenemu svetniku. Tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje, če je zgrabil vsak svojo ali ne; kajti Bogu na čast ni nič greh, kakor vsakega krščeníka pobožno uči ljubljanska porcijúnkula ter mnoga božja pota na zemlji. Brezzobe starice in nadušljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožigáli, kakor bi kačam glave trli. Ka morebiti niso tudi vedeli zakaj? -- A vsaka stvar ima začetek in konec, minilo je torej tudi to.

Doktorand Kolenec. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor?

Doktor Pipec. Od besedice do besedice, gospod doktorand!

Doktorand Kolenec. Hem! hem! Ne bi verjel, da ne slišim iz vaših ozbiljnih ust, gospod doktor!

Doktor Pipec. Zakaj ne?

Doktorand Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi

Tožbánjci bili neumni, če se niso morebiti celo rogali svetemu doktorju Bežancu.

Doktor Pipec. Oboje so jim podtikali tudi njih sovražniki, zlobívi Krkóvci, a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej klevetavim Krkóvcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti, da oni v svetnem tobotanju trebuhu na korist niso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno srce.

Ali se ne pripeti često, da glupi svet navdušene može, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, preden in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je izvršil svojo božjo umeteljnost katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je trpel Galileo Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okoli sonca, a ne velikansko sonce okoli našega drobnega planeta! Navadnim smrtnikom so plemenítejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand!

Doktorand Kolenec. Vendar se mi upira misliti, da bi imeli plemenítejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki časté? Oprostite, gospod doktor, da mi je beseda "neumno" zopet ušla.

Doktor Pipec. Zakaj se vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi že od nekdaj s plesom slavíli bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je celo kralj David poskakoval pred skrinjo miru in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ni treba ni sezati, ker še danes ta običaj vlada med nami. Blizu Čabra, dva dni hodá od Lóža, nad Plescí, je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno Materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščenje, Hrvatov kakor listja in trave ter o godbi z mešičkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje.

Doktorand Kolenec. Bodisi torej ples, ker ga tako izvrstno zagovarjate, a čemu je bilo treba prekopícevanja, gospod doktor?

Doktor Pipec. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če ni pobožen. A kar je