II. Grof i menih.

Celi pot čez hrib su fantje popevali veselice kadkada vmes zaukaje. Martnačka se je pa bila uže poprej peté pobrala. Urno kakor veverca v vas poteče i na ravnost k Pengarju. Skoro sape nima zadost vse naenkrat povedati. Brže vkaže vsaki dekli svoj posel, da se društvu uredno postreže. Sama je pa po kuhinji sem ter tje digala, da ju je vseh kotov polno bilo. Vsaka dekla, ki se je le v kuhinji prikazala, ji je na potu bila. Švigala je po sveh kotah, kakor miš v klopki, hi rešivnu luknicu išče. Sáma ni vedla kaj bi bila poprej v roke vzela. Za burklje je morda uže desetkrat prijela, i desetkrat jih opet nazaj v kot vrgla. Dekle su sámo pri kuhinskih vratah stale ter ju smejaje gledale. Sdaj pobrčka po popelu, je li morda še kaj žarjavice od poldana, al zastonj, vse je užo bilo mrtvo. Hitro seže v sklednik po pokrovalku vkazaje bljižni dekli urno k sosedu po ogen stopiti. S časom pride opet malo k sebi. Dekla donese celi kup ognja na pokrovalki, al komaj stopi v kuhinju, ga vrže pokrovalkoj vred spred Martnačku, kjer ju je bilo uže zelo v prste peklo. Al Martnačka ga ko vedena kuharica koj golima rokama pobere, pešičku nadrobljenih tresk spod ognjišča vzame i na tretji spodpihljaj se uže plamen vname. Sdaj su se začele jaja vbijati, kokoši klati, testo mesiti, voda donašati, ražni brisati, krop pristavljati, posodba, žlice i druga jedilna orodja prati, na mizi v veliki hiši pokrivati i vslednič je vse šlo v redu kakor na kolovratu, ena je drugi stregla kakor pri vsagdanjom poslu.

Veselo petje i ukanje se je zmiraj bolj bližalo i ko društvo celó spred hišu pride, je vse iz kuhinje privrelo kakor mravlinci iz mravlišča, kada predrzna roka nanj potrka. Še celó zabel se je bila skoro pri ti priliki vžgala, da ne bi bi Martnačka hitro ponvicu zakrila.

Prej pa ko društvo v hišu stopi, poklekne Janez i Marjetica spred očeta na tratu, jih za blagoslov prosivši. Pengarjev položiju obe roke na njih "Vslišu me vsegamogočni večni bog!" – sačneju, i solzice su se jim v očéh igrale. – "Vsliši me očeta, ki Te moli za blagoslov svojemu edincu! Daj jima zdravje, da dočakata vnuk, po tom zemaljskom živlenju jima pa bodi milostljivi sodnik! Polje jihno daj roditi stotrno, jihnu čedu daj se množiti od roja do roja! Daj, da jihno trsje nikada ne vsahne, jihni krov čuvaj ognja, pred vsem pa domačega nemira. Vama pa, ki bodeta skoro v sveti zakonski stan stopila, pred vsem to rečem, da sta mi zmiraj pridna, delavna i poštena. Naj prvi, naj lepši, naj žlahtneji kinč za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta kristjansko vajin zarod, da me ne bo treba sram biti reči, ta i ta je moj vnuk, moja vnukinja. Ostanita verna v ljubezni, vajnomu kmečkomu stanu i domačiji! Sdaj pa vstanita i stopita s menoj v hišu, da veselo obhajamo po stári navadi dan obljube.

Celo društvo se je ganjeno resnobnih besedi toga očetovskoga blagoslova v hišu podalo. Po starosti se vsedeju vsi za dolgu orehovu mizu i komaj su se poedine jedila nanašati jela, se prikhaže meniška postava v dolgem črnem talaru med podvojami. Pengarjev su bili zelo pobožni, zato hitro ko meniha zagledaju izza mize vstaneju, zelenu kapicu, ki su ju navadno doma nosili, z glave petegneju i prijazno menihu nasprot stopiju ga po njegovih želah poprašaje. Menih jih za prenočišče prosi. Bistro jegovo oko se parkrat po društvu zabliska, kakor da bi si koga ž njega sbiralo. Pengarjev su si v veliko čast i zaslugu pred bogom šteli, božjemu služabniku postreči i podvoriti. Kaj radi tedaj prenočišče obljubiju. Spod ramu ga vzameju, mu prvi sedež za mizi vkazaje na kterem su sámi bili poprej sedeli ter se tik poleg njega vmestiju. Dekle vbožce, ki su dvorile su se sdaj v toga, sdaj v onoga fantiča zagledale i tako skoro vsaku jed napčno nanašale, da je polno zabave i smeha bilo zavolj toga. Skoro je bilo toga treba z hiše donesti, skoro kaj drugoga – tako su si uzroke domišljivale, da su v hišu prišle, malo postale, kakšu reč pobrale, ter ju hitro stari Martnački v kuhinju na ušesa nesle, kjer su se onda ž nje vsakteri stroji i naklepi kovali.

Mnogo se je govorilo pri gostvanju v vsakterih zadevah, mnogo se je smejalo, norčarij i šal zbijalo, še več pa popivalo i zdravic popevalo na sreču zakona obljubljencev, na še dolgo življenje staroga očeta i na celu Pengarjevu hišu. Tudi rajnih Mlinarjevih se je na spomin vzelo. Celó na zdraveje i srečnu juteršnje voliteve novoga načelnika nisu fantje pozabili eden drugomu napiti. Na zadnje še kuharicu Martnačku v hišu prisiliju na kozarec vinca. Ni starki stalo do vina, imela ga je v kuhinji polni lonec v ormaru, bilo ji je le na česti ležeče, da se na njo ne pozabi, ki se je bez dvombe nocoj med prve hišnike brojila. Muharjev Jaka ju za roko v hišu pripelje. Starka vbožca je imela sjajne proge po obrazu, da su vsi v smeh vdarili, ko v hišu stopi. Z prvoga se je branila kozarca, kakor je uže zmiraj jejna navada bila. Nazadnje i vendarle svoje omastne prste v predprtu obrišivši fletno za kozarec prime, "bog Vas živi!" – reče, i le toliko odpije, kar su se ji znablji malo namočili. Več ali celó celi kozarec zpraznuti, bi bilo proti dostojanstvu.

Menih se je vseh teh norčarij vdeležbal i skoro čisto na sé i na čast svojega stana pozabil. Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko potekal. Bila je pa zares tudi dobra kapljica! Starina, kteru su Pergarjev le za se v posebnem sodiču imeli, i samo ob velikih praznikah si eden ali dva kozarca privošivali, je nocoj kar po miz tekla! Brave je bila tako rumene, kakor da bi bilo zlato v nji raztopljeno. Vinski duh je začel menihu naj prvo med možgane stopati i jih v kvas mesiti. Da bi se bolj po domače napravil i malo ohladil, si odpne svoju menišku opravu, al hitro se opet zave i naglo ju druguč zapne. Pa prepozno je bilo. Janez je zapazil spod njegovi kuti velika dva noža za opasom. – Premišljuje sem ter tje, kaj bi to moralo biti, da ta menih bojno orožje na skrivnem kod sebe nosi. Ogleduje i motri ojstreje meniha od glave do pete, pa nič kaj dobro, nič kaj varno se mu ne dozdeva. Kar je zapazil pove pri priložnosti na tihem Šimekovem Tonetu ko svojemu naj boljemu prijatelju. Čez nekoliko časa se vzdigne Tona i društvo malo za posluh prosi. Vse vtihne, pričakvaje kakšne oštroumne napitnice. Al Tona ni vzdignul vinskoga kozarca, ampak svoj klobuk položi vsred mize rekoč: "Prijatelji! ne zamerite! Kdor zmed Vas je dobrih misel, čistoga srca i poštenoga djanja, naj položi svoj desni kazivec tu sem zraven mojega na obrobje!" – Vsi se nad tem začudiju; nobeden si ne upa ne besedice črhnuti, i molčé vsaki svoj desni kazivec na klobučno obrobje postavi, –tudi menih svojega. Vse je tiho, da bi se bila igla pasti čula. Vsaki čaka. Vsakomu se radovednost iz očeh bere, kaj nek Tona s tem namirava. Sdaj nadaljuje na pol prot menihu obrnjen, "kdor zmed Vas pričejočih bojno orožje na škrivnem kod sebe nosi, naj ga prostovoljno sám preda, saj začas toga gostvanja, kjer se ne prispodobi v veselem društvu bojno orožje kod sebe imeti; – ako pa to nočo" – pristavi odvažnim naglasjem – "naj koj pri priči nas i to mirno poslopje ostavi." Vse ostane tiho, eden čaka na drugoga; al kjer nobeden se ne oglasi, povzame Tona tretjikrat govor. "Bolje bi bilo za onoga – reče, malo ojstreje besedu postavši – "da ga sám prostovoljno preda, kjer mu drugač slaba sapa bo čez dušo pela, ako se kod njega orožje najde na skrivnom zatajeno!" – Godrnanje se čuje med fantam. Vsaki se zaroti, da še nikada ni razen svojega navadnoga noža drugo bojno orožje na skrivnom kod sebe nosil. Tudi menih se zagovarja, da jemu še orožja treba ni, akoravno mnogo sveta prehodi da ga dovoljno štitita jegovi sveti stan i navadna meniška sirovšina vsakoga zlobnoga napada; da to zares ni lepo i pošteno, še zraven pristavi, ako morda kdo v tom društvu bojno orožje v zlobnem namenu kod sebe skriva, da kaj takoga so le molikvavci delali, ko še ni bila luč kristjanska prisvetila, spred kteri se je vsako zločinstvo plaho vmaknuti moralo!"

Zmiraj su še vsi prste okol Tonetovoga klobuka držali. Nobeden ni htel svojega prej nazad potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, – krivično, ali nekrivično. Godrnanje i nejevoljnost vedno veči prihaja. Še enkrat Tona reč povzame rekoč: "Da se pa za čisto sprepričamo, smo vsi pošteni ljudje, da ni potuhnjenca med nami, hočemo srečkati.– Vsaki, kteroga razno žensk, srečka zadene, se mora mirno vdati, da se mu preišče jegovi život do tankoga zastran orožja!"

"Naj Ti bode!" – se čuje od vseh strani – "akoravno se danas pri ti priložnosti ne prispodobi kaj takoga."

"Menih je počasih kakor tat svoj prst nazaj potegnul."

Po vsi prilici mu ni bil ta predlog po godu. Tona, ki je zmiraj pozornim očesom menihovo djanje motril, to koj zapazi.

"Kaj! čestivredni gospod!" – mu očituje "Vi se hočete tom odtegnuti, saj tudi Vi spadate v to društvo?"

"Ja sàm službenik božji," – mu odvrati menih veličastno. – "S častjo i namenom mojega reda se ne sklepa, da bi se vdeležbal bez omadeženja svojega dostojanstva takšnih rečeh. – V tom mislim, stojim zunaj Vašega društva. No na me morda ne bodete slutili, da nosim orožje kod sebe, ki ga še rabiti ne vem. Ja sam po pravilah svojega reda i božje zapovedi nedotakljiv, i gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti žal rokoj! – Peklenske kazni ga bodu čakale zavolj toga oskrunjenje moje osebe na dno pekla."

Ko se opet vsesti hoče, vidi, da su se mu na mizi slonečemu gumbe na njegovi opravi opet same od sebe odpele. Hitro jih opet zapinjat jame, al v tom trenutku mu uže tudi Janez kakor blisk v prsi seže, ter mu na enkrat obadva noža iz opasa zdrgne. Vsi ostrmiju. "Al kaj je to, dragi moj frater!" – mu Janez srdito očituje, noža visoko v desni držeč. – Al ni to orožje na skrivnem kod Vas bilo!" – Meniha vse barve sprehajaju od jada i od sramote, al zvit, kakor je bil, se kmal opet zave.

"Le poglejte!" – reče pol ponosnim pol porugljivim glasom – "le poglejte!" – še enkrat ponovi – "bol na tanko noža, i gorjé mu, ki se me žaljivo dotakne!"

Noža se kod luči pogledata – i grb s tremi zvezdami se najde umetno na rogu vrezan.

"To je grb celjskih grofov!" – Menih ošabno začudenom društvu zakrohoče – "i grof Urh je moj gospodar, moj mogočni zaštitnik!"

"Ni nam treba šele tumačiti" – mu Janez vrelo zavrne, – "kaj je grb celjskih grofov! Poznamo ga, grb i grofa, i jegovu zvijačnost i jegove hudobije. Pa tudi povemo, da se ne bojimo ne Tvojih širokih čeljust, ne celjskih beričev, ne grofovih vitezev, i tudi samoga grofa ne! – Ti pa črna duša, ako nam dobrovoljno kmal ne poveš, v kterem namenu Te je Urh v to hišu v meniha spreoblečenoga poslal, Ti hoče pri mojem poštenju ta nož Tvoja suha rebra poiskati. Ta nož, ki se je na turških srcah krvi piti naučil!"

To odvažno i resobno postopanje od strani Janezeve je meniha koj v kozji rog vgnalo. Trese se od straha kakor šiba na vodi. Bled ko stena jim obljubi vse od konca do kraja razode naj ga sámo pri miru puščaju i naj ga zagotoviju, mu nič kaj žaloga storiti. Komaj da k sapi pride, tako mu je strah prsi stiskal.

"Poslan sàm" – zastoče – "od svoja gospodarja – kteroga grb ste na nožama vidili?"

"Zakaj? v kterem namenu?" – ga srditi glasi nasiliju, da skoro ogluši.

"Da – da" – sastoče menih.

"Le brže, le brže s resnici na dan! Drugač se hočeta bratiti moj nož i Tvoje gnjilo srce!" –mu Šimekov Tona preti.

"Da bi" – nadaljuje lažnjivi menih v vedno večem drhtjenju – "da bi v Ti meniški preopravi, kakor me vidite, si sprosil prenočišče v ti hiši. Da bi dobro ogledal vse izbe, posebno pa, da bi – pri teh besedah se plašno ozreju jegove nemirno trepteče oči po okol stoječih – "da bi zvedel, v kteri izbi, da spi – – – Marjetica – !"

"Marjetica!" nehoté vsi za menihom ime ponoviju. Pengarjevih je pa to tako strašno v srce dirnulo, da su se koj mogli na klop za peč vsesti. Na celem životu su se tresli.

"Sdaj mi je vse jasno" – začneju slabim glasom. – "Cela okolica, cela naša marka ve, kolike pregrehe, kolike hudobije vganja naši grof na svojem gradu, ki nima straha ne pred bogom, ne pred carem, ne pred papežem. Še ni pol leta, kakor Vam je vsim znano, kar je Zagorčevu Frančiku iz Košnice siloj odnesel v svoje, bog mi greh oprosti, prokleto gnezdo. Saj ste ju morda vsi poznali, kako vrla i snažna deklina je bila! Celó na sámem carskem dvoru ni bilo nek lepši i zalši dekline najti od nje. – Bog ji daj mir i pokoj, i večna luč naj ji sveti, Celjski Urh je jejni morivec! – Izvohali su ju naime jegovi ogleduhi, i grofu povedali od njene lepote i jedrote. V grofu se strašno sbudi pregrešna pohotnost. Napravi se kakor na lov. S psimi, s škanjci, s lukom i strelami, s sulcami, i s zajnkami se odpravi iz svojega grada i s celi trumi lovskih hlapcev pridivja kakor tolvajski vojvoda na ravnost prek Savine v kosničku okolicu. Zagorčeva Frančika je pasla ravno v ta čas svoje ovčice v tihi mirni dolinici prepevaje mične pesmice, da se je po celi dobravi odmeval jejni glas. To ju je izdalo. Naenkrat pribežiju jejne ovčice preplašene od trume lovskih spov k nji pod njeno zaštitje. Kmal za psimi pa prihrumi ostala beričeva drhal. Frančika se jim hoče omaknuti, al zastonj, psi su ju obkolili i na nobenu stran ji ni bilo mogoče vteči. – Kar se je onda dalje godilo, se mi ne da povedati! – Pol ure potem je zdihovala Frančika na celjskem gornjem gradu, svezana i zaprta kakor naj veča razbojnica. "Uže dolgo nisam vlovil tako jedrne srnice!" – je nek grof Urh djal peklenskim posmehljajem – "uže dolgo ne tako srečen na lovu bil, kakor danas v Košnici!" – Dolgo ni vedel stari Zagorc, da mu jegova Frančika na gradu zdihuje i bolje bi bilo, da to ne bi bil nikada zvedel. Mislil si je, da ju je po vsi priliki kakšna divja zver raztrgala, kjer su tisti dan ovčice čisto zplašene ena po eni domu prišle, i kjer se je tudi jejni robec čisto strgan med robidovjem našel. Obžaloval i objokaval ju je, kakor le oče po svojem zgubljenem edincu žalovati i jokati zamore. Šele čez mesec dni zve kaj i kako! – Skoro da ne zbedari. Koj pri priči natovori dva konja mnogovrstnim blagom. Od vsega, kar je imel v svojem posestvu to naj bolje izbere. Žita i vina, slanine i prediva, i trideset vatljev naj lepše tančice, ki si ju je Frančika preteklu zimu sáma sprela i spomladi sbelila, na konjiča nakladí. Poleg toga še naj debeleju ravno odojenu telícu iz hjeva vzame. Zadnjič še gre v hišu, ter iz škrinje poišče trideset grčkih cekinov, ktere je bil na skrivnem v jutršnu namenil za Frančkinu možitev. Pred odhodom se še poškropi blagoslovljenoj vodoj, križ napravi i se s vsim tem poda v gornjo-celjski grad. Grofa najde na prostranem gradskem dvorišču s celi trumi oborožjenih vitezev se zabavljati v vitežkih orožjo-igrah. Zagorc to vidši, pri vratah obstoji, ves omamljen, i morda bolj v znoju, kakor grof, kteroga je neki rumeni španski vitez uže trikrat iz sedla zvrnul. Šele ko igre mineju se ponižno približa Zagorc grofu v levi s klobukom spod pashi v desni pa natovarjena konjiča za vuzdo vodeč. Grof naj prej darila prejme i bližnjemu hlapcu konjiča preda. Zagorc pa pade na kolena spred grofa. "Mogočni grof!" – začne ga prositi, jegove kolena objemaje, – "vse Ti dam, svoje celo posestvo, vse svoje njive, travnike, nograde i gojzde, svoje celo poslopje, kakor stoji i leži, vse Ti dam, vse to sàm Ti prišel ponuditi, samo da mi enu prošnju spolneš. – V svojih mladih letah sam pod slavnem rajnem grofom Ermanom se bojeval v njegovi vojski za njega, za njegovu rodbinu, za grofovinu, za čest i slavu celjskih grofov, za povekšanje i vtrdenje jih vpliva v državnih zadevah, i kakor bojne brazde na mojem obrazu svedočiju, tudi krv prelival, i še sdaj ko sivi starec sàm pripraven, ako je Tvoja volja, zadnje svoje dni i zadnje svoje srage Tebi pokloniti, sámo, da mi enu prošnju ispolniš!" – Tako je še dalje govoril i prosil Zagorc, grof se je pa med vsim tem s bližnim vitezem v vzajemem pogovarkanju zabavljal, kakor da mu ne bi bilo ne naj manje mar za prosečega kmetiča, za njegovu britkost i za njegove solze. Sdaj hoče grof da s vitezem odide, al Zagorc ga noče spustiti, na tleh se za njim pleza proseč za posluh i jočeč kakor malo dete. Srdit se grof prot njem obrne: "povej!" – se mu zarenči – "povej v kratkem kar želiš, prosta grdôba, danas nisàm razpoložen Te dolgo poslušati." – Daj mogočni grof!" – Zagorc zastoče – "daj mi moje dete moju Frančiku nazaj! Pri večni pravici Te prosim, Te zarotim, daj mi oteto dete nazaj, edince moje, moju Frančiku."

Pengarjevem su pri teh besedah solze v oči sa stopile. Trepečoj rokoj Marjeticu na svoju stran potegneju, kakor da bi hteli reči, ja te še imam, i te tudi varvati, i na te paziti hočem. –

"Vse zastonj" – začneju dalje pripovedvati – "vse zastonj su bile Zagorčeve prošnje, zastonj vse grenke solze, ki su mu čez sivu bradu kapljale, zastonj jegova darila, zastonj vse jegove po nudbe. – "Išči si svoju nevbogljivu hčer pri svetem duhu!" – mu grof sdaj nejevoljno besedu vrže, i s drugimi vitezi krohotaje odide. Pri teh besedah pa plane Zagorc gor na noge, kakor da bi bil se sramoval, da je klečal tu v prahu spred grofom. Jegove solze se vsušiju, i jegove prošnje v strašno proklinjanje grofa i grofovine i cele rodbine sprevržeju. "S Teboj" – tako je nek djal, da se je votlo po celem gradu razlegalo – "s Teboj, morivec moje hčeri, se ti bo vsahnula zadnja vejica Tvojega bogopozabljivoga plemena. Ta Tvoj štimani grad se Ti naj razpade i razsuje kakor puhlo drvo v prah i razvaline! V Tvojih izbanah zlatom i srebrem nakitjenih, naj v prihodnih časih le sove i čuki i drugi gadni mračnaki Tebi i Tvojim delam dostojnu pesem slivkaju. I oni trdi ječni stolp se Ti naj razpoči od slemena do temena v živo znamenje zdihljejev tu nekrivično trpinčene nedolžnosti. Ptujec naj le strahom stopi na ta kraj ki naj le kačam i gadom za gnezdo služi! I to bojno dvorišče naj Ti v Tvoju i Tvojega reda sramotu kmetič moje baže plugom propluži ko posestnik toga grada: ako ima večne pravice pri bogu." Vsi su ostrmeli, ki su čuli te jegove kletve. On pa to izrekši hiti na pokopališče k svetomu duhu v Celje. Tam najde še ne tri dni stari grob svoje Frančike, ki je ko žrtva nedolžnosti raje do smrti se mučiti dala, kakor da bi bila privolila v grofove pohotne poželjenja. Kraj groba hoče da poklekne, al moči mu obnemoreju on pade, i drugo jutro ga najde grobar – mrtvoga!" – Sdaj hoče grof morda še mene v to nesreču pripraviti! Kaj ne?" – se sdaj Pengarjev proti menihu obrneju – "da je to namena Tvojega spreoblečenja, kaj ne, da nad kaj takoga segaju naklepi Tvojega gospodara!"

Lažnjivi menih nemo glavoj zakima, Vsi ostrmé, kakor da bi bila strela trešila tim zakimkom v strehu. Stara Martnačka se je bila tako vtogotila nad lažnivim menihom, da su ga zares braniti morali pred njo. Naj vekšimi burkljami se je oborožila. Jejna zelena aubica ji je bila v prevroči revnosti na zatilnik zlezla, da su ji lasje kar strašno okol frleli.

Janez sune v stran burklježku, sgrabi meniha i v tom trenutku se mu tudi uže zabliska v jegovi desni široki nož. "Daj dalje! Kje kada i kako namirava grof ta svoj hudičevi naklep izpeljati? Drugač Te pri priči zakoljem da si onda moreš lastno krvjo svoje črne grehe opirati!"

"Danas, danas!" – menih brže odgovor da – "Vse Vam hoču na tanko razodeti, sámo najte tako siliti." Janez odjenja. "Danas, je djal grof" – menih dalje pripoveduje – "bo prišel o polnoči s še dvema beriča tudi v meniški spreopravi. Na zgovorjeno znamnje od zvan naj bi jim ja od znotraj duri odklenul, i tako bi onda vsi četiri v Marjetičnu spavnicu tiho šli, deklini v spanju usta zamašili i onda siloj na bližni Bežigrad odnesli, kjer je uže nek prilična izbica za njo pripravljena, Drugoga, al kaj več o ti stvari nevem. Kar sàm pa vedel, sàm Vam vse povedal. Zatoraj Vas prosim fantje, i tudi Vas stari oče, puščajte me opet prosto moje pote iti."

"Kaj še!" – mu Tona v beseda pade. – Meniš, da si zarez tim prisiljenim razodonjem zaslužil, da Te koj tako kratko puščamo dalje iti po Tvojih hudobnih potah. Bodi zadovoljen, da si se gotove smrti otel, ako si resnicu govoril. Vi pa fantje i posebno Ti Janez, ki si ko Marjetični ženin, naj bolj vdeležen v ti reči, slušajte me, kar Vam bom rekel. Polnoč bo skoro. Grof pride. Kaj bi bilo, ako bi ga šli na voglajnski most čakati Tam pod Mlinarjevem kozolcu je še dosta lanske kuružine; lahko se skrijemo i toga mračnaka obstrežemo. Mislim da jim bodemo vkosi. Tebi Janez pustim čest, da se grofa lotiš; ja bom enoga Ti Jaka boš pa to drugoga beriča prijel. Marka naj pa toga laž-meniha čuva!"

Ta predlog je vsim jako dopadel. "Da, da pričakati ga hočemo, ter mu pokazati, kakšnoga korena da smo teharski fantje! Da vemo čistiti domače dvorišče ptujega smrada!" – vsi veselo zakričé.

Noč je bila krasna, zrak mlačen kakor obično okol kresa. Polna luna obsjana od stotinah i stotinah miglečih zvezdic, ki su se svetile, kakor du bi jih iz jekla kresal, je ravno naj više stala i kaj milo svojoj mračnoj svitloboj okrajinu v sladko sanjivem spanju zibkala, ko fantje, v sredi s menihom, iz Pengarjeve hiše stopiju. Vsak porine svoj klobuk kakor na zabavljenje, na stran. Eden za drugom zauka. Kmal se jim nekdo od Trnovlske gmajne sem oglasi. Šimekov Tona ga koj na ukanju spozna.

"To je Koštomajev Andrejc! Pa uže drugoč gre pod okence k svoji Ančki. Trikrat su ga uže otepli trnovlčanje, pa vendar nič ne mara. Škoda da ga ni sdaj tu. Jegova pest izdá toliko, kakor deset drugih. Korenjak je, da mu jih je malo par v Teharjah i Trnovljah." – Dolgo su mu fantje zaporedom ukaje odgovarjali. Al bolj ko se mostu bližaju, bolj malo po malem vtihkaju.

Tik voglajnskoga mosta je stal kakor še dan današnji Turkov mlin.

V mlinu je uže vse spalo, nobene luči ni bilo več viditi. Kolesi su bili zavolj svetoanskoga praznika vsi zaprti, i Voglajna je šumeč čez jez v globočinu vrela. Poleg mlina je stal kozolc. Janez razpostavi straže na vsih četirih, oglah kozolca vsaku ža butaru kuružine, kjer se ni vedlo, od ktere strani da grof pride. Meniha su tudi v kuružinu skrili, mu strogo vkazaje, se mirno i tiho zadržati.

Vse je bilo kakor v grobu; le Voglajna, od zadnje plohe še malo naraščena, je šumela i žabe su po bližnjih močvirnih senokošah vmes reglale kakor da bi bil babji sejm. Včasih je tudi kakšna, gladna lesica v Srebrotniku zalajala, al kakšni netopir skoz kozolc zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja je pa bil nadebelo nakupičenimi oblaki obložen, iz kterih se je včasih zabliskavalo bez grmenja, al kaker narod pravi lesičilo se je.

Pol ure su morebit uže fantje čakali, al od nobene strani ni bilo ne žive duše viditi. Nejevoljni su uže postajali, da jim tako dolgo noče ptič v mrežu. Posebno je pa Janez nevstrpljivo sem ter tje stopal. Ta misel ga je naj bolj vzremirivala da jih je morda menih le za nos sem k mlinu vodil, i da grof med tem, ko ga tukaj pričakujeju uže na drugi strani