V. Beg i vjetstvo.

Hrum i šum včerašnjega svetkovanja je potihnul. Nastopil je delavnik i vse je opet zapadlo v vsakdanje življenje. Tudi novi načelnik, se je pripravljal v les iti, kar mu nenadoma pride povelje od grofa, da mora še danas stražu v Bežigradu prevzeti. Drevaču dene opet v kot nazaj ter vzame orožje svoje iz poljice – čisto kako da bi mu vse eno bilo, ali gre v gojzd ali pa na stražu. Se oboroživši hiti pod lipo, zatrobi v rog i kmal prihiti množica fantinov slišat načelnikov povelja. Janez si zbere zmed njih deset naj čvrstejih, med temi tudi Šimekovoga Toneta, i krene s ti četici proti Bežigradu.

Berički stražniki v Bežigradu su uže tudi zaukaz dobili iz Celja, da imaju stražu jetnikov teharskomu načelniku predati. Janez je menil, da bo sámo čestnu stražu imel v gradu opravljati. Ko mu tedaj vikši berič ključe predá, vès bled postane jeze i sramote. Za mizu se vsede i pismo piše grofu Urhu. Ko je pismo spisal, ga dá, vikšemu beriču rekoč: "Na! To pismo daj grofu i reči mu, da ga pozdravljamo, pa zraven toga tudi sporočamo, da mu za beriče služiti nismo prisegli. – Do večera mu hočemo jegovu volju spolniti, a dalje ne. Naj nas tedaj do tačas od kogargod drugoga nadomestiti dá, kjer mu za dalje nismo porok za njegove jetnike." – Vikši berič se je tako prestrašil nad tem po svoji berički pameti zelo predrznim sporočilom, da še besedice črknul ni; sámo glavoj malo pomajaje pismo vzame, svoje hlapce sbere i odide.

"Prav si govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "Pač res! Bomo li mi grofovi beriči! Nikada! Ako se svi teharski fantje do zadnjega vberičiju, ja se ne bom!"

"Tudi ja ne!" Janec zaničljivo dodá.

"Tudi mi ne!" ostali fantje zakolneju. – "Naj nas postavi pred sovražnika, i pokazati mu hočemo, da smo korenjačkoga plemena! – Al na jetnike pazihati i beričiti – toga ne znamo.

"Tako je prav fantje! Sdaj me šele veseli, da su me Vašem načelnikom izvolili! Ene misli, i složni v vsem, taki moramo biti, drugač nam ne kaže!" S temi besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je vikši berič izročil, zaničljivo v kot, da kar zarožljaju.

Šimekov jih pa gre pobirat. Posmehljaje reče Janezu: "Pojdi, greva malo pogledat, nad čim da stražimo, da bomo saj vedli, kakošne ptičke da ima grof v svojih kletkah!"

Ko do prvih ječnih vrat prideta, porine Šimekov prvi zarujeli ključ v ključavnicu. Bil je ta pravi. Dvakrat ga močno zasuče, ter pestjoj železne vrata noter porine. Plesnjivi, zatuhli smrad jima v nos vdari. Morala sta se omaknuti, drugač bi ju bila še kakšna slabost napadla. Šele čez nekoliko časa, ko se je bil smrad razkadil, stopi Janez skoz nizki predor v ječu. V gnjusobnem kotiču, na pol sgnjilem škopu najde človečku podobu, ki se le je toliko sem ter tje mezila, da se je vidilo da še ni popolnoma mrlič. Okovana je bilo v težko železje. Janez ju vpraša: "Kdo si, i kaj si zakrivil?" Al človečka podoba se še zmenila ni, ne za njega, ne za njegovo vprašanje.

Drugi - i tretjikrat ponavlja Janez svoje besede al vse zastonj – človečka podoba se še zmiraj enakomerno po snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga obzira na njega. Janeza je skoro groza bila. Ukaže tedaj jetnika van iz ječe na svitlo nesti, kjer je vidil, da tako ni nič š njim opraviti. Oj strašen pogled! Nič drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost i koža. Obleka su mu bile stare sprhnele cunje, polne gnjusobnoga mrčesa, kterimi si je svoje nage ude le siromašno zakrival. Brada i laslje su ga bili divje obrasli – i star, star je izgledal kakor zemlja! Slep je bil. Tmica ga je po vsi priliki v ječi oslepila. I vrh vsega toga je bil, kakor su fantje skoro bili spoznali, še gluh. – – – Groza vse pričejoče obide viditi takoga živoga mrliča! Dali su mu vrč s vinom, da bi se malo okrepčal. Prevelika jegova slabost mu še govoriti mnogo ni pripuščala. Trepečoj rokoj primaja starček vrč k ustam, al – vino vkusivši začne na celem životu se tresti. Vse svoje moči napenja, samo, da bi mogel vstati: Janez i Tona mu na noge pomagata, ga podpiraje vsaki od svoje strani.

"Oprosten! Osloboden!" – – stareček zdihne, – "da, da! to vino mi je zadostno znamenje, da sám rešen dolge ječe, da je večni pravični bog uslišal moje molitve tudi v temni ječi. Četirdeset dolgih let nisàm ne kapljice vina v ustih imel, i zato mi je to vino naj gotoveje znamenje mojega rošenja. Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu, i sdaj morda ne bi bilo to vino znamenje mojega oslobodenja?! – Akoravno Vas okol stoječe ne vidim i ne slišim, vendar sàm sprepričan, da ste me oslobodili!"

Siromaček je zares mislil, da je sdaj rešen dolgoga trpljenja.

"Nate!" – čez nekoliko časa opet začne. – "Nate! – Morda si Ti, moj sin tukaj, morda se na Te opiram! – Morda su s Teboj tudi moji vnuki tukaj! – Nate!" – Pri teh besedah si seže spod pashu. – "Po ti svetinici me bote spo znali. Nosil sàm ta dragi, edini mi ostali spominek svoje rodbine četirdeset let svojega zakletja pod pashi skrit, da mi služi morda še enkrat v spoznavno znamenje. Čest i hvala bogu! prišel je s današnjim dnevom ta presrečni čas! Čest i hvala bogu naa veke!"

Vsi su gledali i ogledavali svetinicu, al nobeden ni umel jejnoga napisa. Vidilo se je, da starčeku hladni zrak ni prav vgodil, zatoraj dá Janez koj enu izbicu zakuriti, i jega v snažnu postelj položiti.

S Tonetom pa gresta še druge ječe preiskavat. Bilo jih je pedeset po redu. V nobeni nista pravoga hudodelnika našla. Skoro sta prišla na kakvoga širokoplečnoga viteza, kteroga je dal grof po zvijačnosti vjeti i do smrti zapreti, kjer mu je morda premogočen postajal, al ga pri caru tožil, skoro opet na kakvoga prostoga kmetiča, kteroga je grof morda zato vječil, da je imel lepši priliku se jegovoga posestva polastiti. Tako sta ječu za ječi preiskavala. Do zadnjih vrat pridši, sta ključ za ključem poskušavala, od najmanjšega do največega, al nobeden ni bil ta pravi, nobeden se ni dal v ključavnici sukati, i vendar se je skoz ključavnicu vidilo, da je nekdo noter. To je Janeza i Toneta še bolj radovedne storila. Nazadnje se oba naenkrat v vrata opreta, ter jih siloj iz štekljev vzdigneta. Notri najdeta človeka visoke postave razpetima na obe strani vkovanima rokama, napol stoječega, napol – visečega. Čez glavo je imel žakel zavezan, da ni nikamor vidil, i da tudi jega ni mogel nobeden v obraz viditi; še govoriti ni mogel umevno! Po še lepi obleki se pa je koj poznalo, da je najnovejši jetnik.

Ko ga jegovih spen rešita i na svetlo iz ječe pripeljeta, ga Janez vpraša: "Kdo si? Povej! I kaj si zakrivil, da su Te vrgli v tamnicu?"

"Duhoven sàm" – mirno i dostojno jetnik odgovori. – "Zakrivil nisàm po svoji vesti ničesa, dok da se ne bode zvesto spolnovanje svoje dolžnosti krivicoj nazivalo.

"Duhoven ste!" – osupnjeno Janez za njim ponovi. "Ravno prav. Imamo tu jetnika, ki po mojem mnenju ne bo več dočakal današnjega solnčnoga zahoda. Blagovoljiti s nama iti i čez-nj moliti, naj bi bog milosten bil jegovi duši; spovedati ga ne bote mogli, kjer je gluh. Za druge duhovne opravila nam pa manjka potrebnih priprav."

Ko duhovna k starčeku pripeljata, ga je res kaj slaboga našel. Preveliko uzveseljenje nad neočakovani rešitvi iz četirdesetletnoga zapora mu je celó še zadnje moči polomilo.

"Moj sin, moj sin!" začne slabim glasom govoriti – "pridi vendar bljiže k meni; primi me za rokó, da Te saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te viditi i slišati - - da ne umrem celó zapuščen! Čutim, da me vedno bolj i bolj zapušča zadnja moč. Moli, dragi moj sin, da mi odtiraš skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti hočeju!" Duhoven stopi ginjen k postelji i prime starčeka za rokó.

"Tako, tako, moj sin!" starček vidljivo omirjen nadaljuje – "le daj mi rokó, dok da moja še ni omrzlela. O smrt mi bo sladka, – saj umrem zunaj ječe v sredi svojih dragih! – Saj ste Vi pri meni, kaj ne? – Ti moj sin si tukaj, s teboj morda tudi žena Tvoja s svojimi sini i hčeri, mojimi ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me bil rešil iz ječe, kakor Vi, saj je vès ostali svet uže davno na me pozabil – na me živoga pokapanoga!" – Odahne se, kjer ga je govorjenje zelo vpešilo. Fantje su vsi okol postelje stali, molčé i sočutljivo starčeka gledaje. Zmiraj su čakali, da bi saj kakšno ime rekel, da bi se vedlo od kod da je i kdo da je. Čez nekoliko časa opet prične. – "Mati Tvoja tako več ne živiju, kaj ne, da ne! Saj uže ja več čez sto let štejem, – al uže davno sàm nehal leta brojiti, saj su bile neznano grenke leta, strašno dolge leta, tamne črne leta. Za me čas ni imel merila, kterim se slobodno življenje miri, – vse je bilo le noč, grozna noč!" – Malo se spočivše, opet nadaljuje: "Oj koliko sàm prestal! Vsim opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim opraščam. Tudi Tebi, grof Erman, ako še živiš, ki si me zakopal živoga v smrtnu ječu, – tudi Tebi sàm uže davno oprostil, i za Te molil! Moje največe, moje zadnje veselje – to, da vmrem v sredi svoje rodbine, svojih dragih i ljubljenih. Saj si Ti, ki Te sdaj za rokó držim i ki ne bo prej šel od mene, od te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti moj sin, kaj ne, da si! 0 zakaj mi ni dano, da bi Te mogel še enkrat viditi, al bar Tvoje besede, Tvoje molitvice slišati! – Sin moj edini! nobene druge dote, Ti nimam zapustiti, razun strašnoga spomina svojih trpljenj, nobenoga drugoga premoženja Ti nimam ostaviti, kakor edinu tistu svetinicu, ki sàm Ti ju poprej izročil. Tvoja mati mi ju je seboj dalo, ko sam domovinu zapustil. Četirdeset let je bila ta blagoslovljena svetinica edini moj spominek na Vas. Vso moje blago mi je grof Erman vzel, sámo ta svetinica pod pasdihi skrita mi je ostala. Daj mi ju še enkrat v roke, da ju še enkrat otipljem kalior sàm ju jezero i jezero krat v ječi tipal.

Janez, ki je svetinicu imel, ju dá duhovnu, naj ju starčeku vroči. Duhoven ju bolj na tanko pogleda, jejni napis prebere – – – "Moj oče! Moj oče! – na vès glas zavpije ter sarčeka objemati i celovati jame. Vsi okol stoječi ostrmé, kakor da bi jim bil pri teh besedah hud potres tla pod nogami stresel.

"Moj oče! ta glas sàm malo slišal!" – stareček nadaljuje. – Ne dvojim tedaj več, da si Ti me rešit prišel bez konca dolgoga trpljenja, da si zares pri meni, moj edini Enriko!"

Nesrečni starček je bil iz zelo imenitnoga rodú, kteri se je med najstareje benečansko plemstvo štel. Po trgovini v jutrove dežele si je s časom neizmerno veliko bogatsva pritržil. Ko je jegovi sin še mali dečec bil, se je prigodilo, da se je ta trgovec s mnogim blagom na Dunaj podal. Srečno je priplavala jegova barka čez jadransko morje v Trst. Tu je dal blago iz barke izkladati i na konje natovoriti. Pet sto konj je komaj zadostilo vse blago nesti. Ta čas še ni bilo ceste med Trstom i Dunajem za vožnju pripravne, vse blago se je le po tovorih prenašalo.

Počasih su se pomikali tržaški tovorniki čez krajnske strme goré. Po mnogih težavah prideju do bele Ljubljane. Od tod su vzeli dalji pot v savinsku dolinu proti Celju. Uže prej ko benečanski trgovec prestopi meje celjske grofovine, je dal tačasnoga grofa Ermana poprašati ako sme s svojimi tovorniki skoz njegovu zemlju pot vdariti i koliko mu ima za to dozvoljenje plačati. Grof Erman mu dá dozvoljenje s tim pogojem, da mu ima petdeset natovorjenih konj, ktere si bo pa sam izbral, za to prepustiti. S ti, akoravno sila trdi pogodbi zadovoljen pritovori trgovec do sred savinske doline. Tukaj bljizo Žavca ga je grof uže pričakal s svojimi hlapci, pa ne, da si sámo pogojenih pedeset natovorjenih konj izbere, nak! S svojimi hlapci po roparsko celi tovor napade, tovornike do zadnjega pobije, blago pa s vjetim trgovcem v svoj nezmagljivi grad odpravi. Grof je po grofu podedoval, al za vječenoga trgovca se ni nobeden več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno vsaki dan skoz okence ki se je na ječnih vratah odpiralo, jesti i piti; i nazadnje, ko je celo oslepel i oglušel, v celem gradu morda ni nobenoga več bilo, kdor bi bil vedel kdo da je, i zakaj da je vječen. Mislili su si pač, da mora uže veliki hudodelnik biti. – Od toga ropa i še več enakih je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celó kralje i care v dolžnike imel. Nasprot je pa trgovska rodbina v Benetkah vsled te nesreče tako osiromašila, da je nazadnje celó na beračku palicu prižla. Sin, ko je dorasel, si je izvolil duhovski stan. Daleč je slovela po svetu jegova pobožnost i modrost. Nazadnje ga celo sam papež v Rim pokliče. Po očiti previdnosti božji ravno jega poziv zadene na celjskoga grofa Urha izobčivno pismo nosit. Grof Urh ga dá v svojem srdu i puhli prevzetnosti v ječu vreči. Svojega očeta je sin uže davno mrtvoga menil i gotovo mu ni več na misel prišlo, da ga še enkrat bo i sicer tukaj ko nesrečnoga tovarša v ječi našel!

Starčeku je čedalje slabeje prihajalo. Skrbni sin se mu ni ganul od postelje. Zmiraj mu je stregel i strežaje svete molitvice molil. "Živoga" – je djal – "me ne bo nobena človečka moč več od toga mesta spravila!" Zahajoče solnčce je kaj mila skoz okno prisijalo i zlatimi svojimi žarki sjajno oblilo modro-pošteni obraz vmirajočega jetnika.

"Oj solnčce! solnčce!" – še zadnjikrat spregovori – "tvoje ogrevajoče žarke čutim še enkrat na svojem obrazu. Četirdeset let me nisi ogrevalo, me nisi obsijalo. Celó edino okence na moji ječi su mi bili zamrežili! Hvala Ti Vsegamogočni! Nezapopadljivi su človečkomu razumu Tvoji večni naklepi." – Starček opet vtihne za malo časa. Roke i noge su mu uže trde postajale.

"S bogom, moj dragi sin, s bogom! Še enkrat se Ti zahvaljujem, da si me saj za zadnju uru ječe rešil; da moje mrtvo truplo ne bo predano rabeljnovi roki. – – Ljubi poštenost do smrti svoje, bodi bogaboječ i ne bo se Ti treba bati mogočnih i jihovih začasnih hudobij i preganjanj – boj se sámo boga! – Moli za me na zemlji ja ču za Te pred prestolom božjem. – – – Oj moč, moč mi omaguje – – – – s bogom!

Janez vzame hitro križec s martri božji, ki je v kotu vès v pajčevinu opreden visel, ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo rahlo stisne vmirajočemu v desnicu. Ko starček boga na križcu ošlata, hrepeni na blede svoje usta ga stisnuti. – Še enkrat čuti sin jegovu žilu v svoji roki vdarti, še en globoki zdihljej – i niga bilo več!

Janez tolaži nesrečnoga sina v njegovi žalosti, kolikor more. Nazadnje ga priljudno vpraša: kako to, da prej ni celó nič vedil, da je tudi jegovi oče tu v ječi. Duhoven mu začne vse natanko razkladati, da je naime šele snoči v ječu vržen bil, da ga je samo zvesta spolnitev svoje dolžnosti pripravila v to nesreču, al prav za prav sreču, kjer je tu svojega uže davno mrtvo menjenoga očeta našel i rad bi bil sdaj v ječi, sámo da bi mu še oče živeli!

"Ne zamerite" – Janez dalje govori – "da Vas še nekaj vprašam. Djali ste, da Vas je grof Urh po nedolžnem v ječu pahnul; kako se je to zgodilo?"

Duhoven mu vse od začetka razodene; kako je naime od papeža poslan bil grofu izobčivno pismo nosit, i kako ga je grof po vsi priliki le zato zapreti dal, da ne bi se morda po njem zvedilo, da je od papeža izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati vtegnulo.

"Kaj se pa pravi to" – ga Janez radoveden nadalje ispraškuje, – "ako papež koga izobči? Kaj pomeni to?"

"Kogar papež izobči, ta ne sme v nobenu crkev iti, se ne sme zveličavne moči svetih sakramentov posluživati, – pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga društva. Je izobčenec kak poglavar al kak drug velikaš, su jegovi podložni odvezani vse pokornosti, vsih dolžnost, svih priseg do njega. Za-nj nima nobena postava, nobeni zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli pod roke pride, ga slobodno vbije kakor stekloga psa tam na ulici! Ako pa vmre v tem prekletsvu, kteroga ga le sám papež v Rimu odvezati more, je pogubljena jegova duša na vekomaj!

"I to vse sdaj tudi, na našega grofa spada!"

"Vse!"

V tem se zasliši močno trkanje na dvoriščnih železnih vratah. Tona tiho odpre okno i pogleda, kdo da je. Joj! kaj vidi! Urh je s celi četi beričev grad obdjal od vsih strani. Nejevoljen preklinja spred vratami svojoj oželeznjenoj rokoj po njih lupaje, da su se kar tresle v svojih šteklih. "To mi je lepa straža" – se dere na glas – "da mojega prihoda uže od daleč niste zapazili me dostojno pri vratah pričakvaje.

"Odprite brže, drugač Vas dam vse poredom na kolce nabiti!" – Tone je med beriči kmal tudi grofovoga ogleduha spoznal, i koj je vedil, kaj da bode. Janez se pa obrne proti svoji četici rekoč: "Fantje! sdaj pa le brž na orožje! Ja kot Vaši načelnik, Vaši prvi poveljnik, Vam to ukazujem. Od danas smo odvezani vsih dolžnost do grofa!"

Vsaki zagrabi bez godrnanja svoje orožje i vsi hitiju za Janezem na dvorišče. Grof je hudo razsajal zunej vrat. "Kdo je?" – ga Janez mirno vpraša – "Ki tako tolovajsko tolče po vratah?"

"Odpri!" – se srdito zvan oglasi – "drugoga Ti ne velevam!"

"Prej ne, dokler ne rečeš kdo da si! Take su naše povelja!"

"Pasja duša! Kdo Te je učil tako govoriti s svojim gospodarjem! Dobro da Te imam v pesteh, Tebe s celi Tvoji ponočni drhalji! Ne eden od Vas ne bo ušel mojemu srdu i svojemu zaslužku. – Mene svet pozna le po mojih udarcih!"

Te besede zrekši udari pa vratah da kar saksebi razleté kakor pezdir kada veter v njega puhne; i cela berička drhal se krikom v dvorišče vsuje.

"Grof Urh!" – sdaj Janez zavpije – "mi smo odvezani naše pokoršine do Vas! Papežev poslanec je toga živa priča. Orožje tedaj proti orožju! Sila proti nasili! – Fantje le nad nje! Bog nam pomagaj i sveti Jur!

I meči se zabliskaju, i boj se vname, i udri po beričih. Bilo jih je deset proti tridesetimi! –Kakor pečina, ki se vrh strme planine odtrga i v dolinu dol dereča vse spred seboj podira; ravno tako se zalete fantje na beričku drhal. Prvi kmal pocepaju pod udarci ojstrih mečev; na skoro su dvoriščne vrata rudeče beričke krvi. V kratkem su premagani. Več od polovice jih je obležalo; ostali pa v strahu peté pobereju ter se kriče: "beži grad! beži grad" v beg podaju. Fantje pa za njim. "Hola! Hola! Le za njim! Le za njim! Udri ga! Udri ga!" – To je bil lov po dobravi! Še marsikteroga je razdvojil fantovski meč. Tud ogleduha je zadela božja šiba. Akoravno je bezsrčno na kolenih slivkaje prosil za svoje življenje, mu vendar ni prizadjal razsrdjeni Šimekov Tona! – Kakor življenje, takšna smrt. – Do roga mu porine svoj nož v črno srce!

Ko fantje nazaj v grad prideju, najdeju Janeza s grofom v dvoboju. Brže mu hočeju na pomoč priskoči. "Nazaj!" – jim gromovito zaukaže. – "Nazaj! To ne bi bilo junačko, ako bi jih več nad enoga samoga planilo." Fantje, se nazaj omaknivši, v krog stopiju okol Janeza i grofa. Grof se je hrbtom na dvoriščino ozidje naslanjal, i se tako Janezu branil. Janezu ni bilo na tem ležeče, grofa ubiti: Uže davno bi ga bil lahko prebodel svojim mečem, celó ko mu je bil štit razcepil, ki mu je prsi udarcev branil. On ga je le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke. Trdi je bil ta dvoboj. Cele tri ure se je vrstil udarec za udarcem, napad za napadom, odbran za odbranom. liZeče sta imela uže oba skrhane kakor žage. Nazadnje začne vendarle grofu, ki je ves v penah bil, roka omagvati. Le branil se je še. Janez, to opazivši, skoči od strani na njega, ga za desnicu zgrabi ter mu meč iz roke zvije. I gor v grad ga sdaj vleče v hišu pred oder mrtevca.

"Grof!" – mu očituje, veličastno na mrtevca kazaje – "al Vas ta nič kaj v srcé ne peče? Al Vam ta Vaše puhle vesti nič kaj ne budi? Al Vam ta Vaših pohotnih poželenj nič kaj ne greni? Al ste zares divjeji od divjega risa, ki ne mori sámo od glada, ampak le v svoje veselje? Al poznate mar papeževoga poslanca, sina toga mrtevca, kteroga očiti morivec ste Vi, Vi i Vaša rodbina? Al ga poznate, ki ste ga sámo zato v ječu vrgli, kjer se je zvesto rešil svojega sporočila, ktero nas je odvezalo naše podložnosti? – Bati se Vam ni treba nič od mene, moja roka se noče na Vami omazati. Valikodušno Vam pustim življenje, da se spokorite i odvezu papeževu doslužite!"

Čudno su te besede grofa spremenile. Na kolena pade spred poslanca – celjski Urh, ki do sdaj ni pred oltarjem, še manj pa pred človekom klekal! Za oprostjenje ga moli i za njegove predprošnje pred papežem, naj bi odtegnul od njega prokletev, naj bi ga opet vobčil v krščansku društvu, da se hoče rad i zvest podvreči vsaki jemu naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo za roko primši od tal vzdigne – ter ga zagotovlja svojega prizadevanja i svojega vpliva pri papežu. Janez mu nazadnje še celo jegovi meč nazaj dá ter ga do dvoriščnih vrat spremi. Grof odide na videz do živoga skesan.

"Fantje sdaj pa le hitro opet urno na noge" – veli Janez svoji na dvorišču sbrani četiči –"da brže ko mogoče grad zapustimo. Ja še sdaj grofu ne zaupam i mu tudi nikada ne bom. Res da se mu je srce skrčilo kakor morda še nikol poprej. Al kakor sàm rekel – še se ne zanašam v njegove besede.

Mrtevca i kolikor je bilo bojnoga Orožja v gradu su seboj vzeli. Jetnike pa, ki su se hvaležno opletali okol Janezevih kolen, su vse oslobodili. Nazadnje še celó grad vžgeju v očito znamenje božje kazni.

Fantje su naprej šli obloženi pridobljenim orožjem pepavajoči krepke davorije. Nekoliko za njimi pa gresta Janez i papežev poslanec v živem razgovoru.

"Kaj mislite tedaj, čestivredni gospod!" ga Janez vpraša – "kaj mi je početi v ti zadregi? Kako bi se dal, naj bolje ta klopčič izvozljati? Molim Vas, Vi ste si mnogo sveta skusili dajte mi svêt, kaj i kako čem storiti?"

"Bežati moraš pred njim" – poslanec odločivno odgovori – "to je neobhodno potrebno; saj za toliko časa, da se vse to malo pozabi. Tudi ja ne zaupam jegovi današnji skrčenosti! Le preveč po svetu sluje zavolj svoje hljinjivosti i zvitosti. Zmiraj se mi se dozdevalo, da je poglaviti jegovi namen bil, se najprej Tvojih rok rešiti. Ja stavim, da se resnično i korenito nikada ne bo spokoril i poboljšal. Lesjaki ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! – Zmiraj se bo v njem želja razodevala si srce svoje olajšati v maščevanji nad Teboj. I prej ko slej, – enkrat gotovo Te bo jegova roka na skrivnem zgrabila. Svetujem Ti tedaj, dragi moj dobrotnik i rešitelj, da je v ti zadregi za Te naj bolje, da grofu iz pota greš, i sicer preko mej jegove lastnine, kamor ne doseže več jegova žeslo.

"Al kam?" – ga Janez vez zamišljen dalje praša.

"Glej, preljubi moj, na Ogerskem se sbira velika vojska, ki namirava skoro nad Turka udariti, ki se vedno bolj po Europi širi. Rimski papež je razpisati dal tako imenovanu križarsku vojsku zoper njega. V svojega namestnika je poslal na Ogersku Ivana Kapistrana, mojega naj izkrenejega prijatelja, da hodi po celi deželi iz vasi v vas, iz grada v grad, iz mesta v mesto pridigovaje v