II. Grof in menih.

Pot od Sv. Ane proti Pengarjevini je bila zdatno krajša, kakor pa narobe, kajti veseli in živahni fantje kratili so si jo z veselim petjem in radostnim ukanjem. Še krajša nego fantom zdela se je pa danes Martinaški samej, ki je šla, svoj kuharski posel na gori prijateljici izročivši; kakor veter hitro po gori doli in naravnost k Pengarjevim v kuhinjo za večerjo pripravljat, da se vesela družba vredno pogosti in radostni dogodek primerno poslaví. Smukala je semtertja po kuhinji tako hitro, da je bila dostikrat sama sebi na poti, kaj pa še le deklam, ki so ondi svoj posel imele! Toda kaj to; pognala jih je drugo za drugo venkaj, deloma po opravku, deloma, da je imela sama več prostora, kterega ji je bilo tolikanj potreba. Naposled se ji razburjenost vendar nekoliko poleže in Martinaška prične razvijati svoje umetno poslovanje. Najprvo, česar se je lotila, je bilo, da je nabíla potrebno število jajc, zamesila testó in zaklala nekaj kokeši, kterih se pri Pengarjevih ni nikdar manjkalo. Dékle, ki so se polagoma vračale, morale so ji med tem ražne brisati, krópe pristavljati, posodo, žlice, nože in vilice pripravljati in snažiti ter konečno veliko javorovo mizo pogrniti. Sploh vse je šlo, kakor po nitki.

Veselo petje in navduševalno ukanje fantov prihajalo je čedalje bliže Pengarjevini; konečno fantje zaukajo pred hišo. Da je vse iz kuhinje na prag hitelo, kar se je gibati moglo, razume se pač samo ob sebi, da, dékle so celo na mast na ognji pozabile, ki bi se bila vžgala, da je ni Martinaška pravočasno odstavila.

Družba pomudi se še nekoliko časa pred hišo, Pengar, Janez in Marjetica podajo se pa noter, kjer sta mlada zaljubljenca pred sivolasega očeta pokleknila proseč ga blagoslova. Stari poštenjak se odkrije, položi jima roke na glavo in moli: "Vsliši me vsemogočni, večni Bog," in solze mu priigrajo v zvestih očeh, "vsliši me večni Bog, očeta, ki Te prosi blagoslova svojemu jedincu in njenemu zaročencu. Daj jima zdravja, da dočakata vnukov in po tem zemeljskem bivanji bodi jima pa milostljiv sodnik. Polje rodí naj jima stoterno, črede naj se jima množe čudovito. Daj, da jima trs nikdar ne vsahne, ter čuvaj streho domačije njune ognja in zabranjuj pod njo ogenj domačega prepira. – Vama pa, ki bodeta stopila skoraj v zakonski stan, toliko rečem, da bodita vedno pridna, delavna in poštena ter na molitev na pozabita. "Moli in delaj, pa pošteno živi," bodi vama zlato vodilo v vseh prilikah tega življenja, kakor vama bodi najlepši kras kmečkega človeka – žuljava dlan! Vzgojujta in podučujta krščanski svoj naraščaj, da se mi ne bo treba sramovati svojih vnukov, češ ciganski so vzgojeni. Ohranita, si sv. vero in zakonsko zvestobo, in držita se svojega kmečkega stanu in svoje domačije. Bog vaju blagoslovi!"

Sedaj se odpró duri in fantovska družba privre v hišo, kjer se posede okoli javorove mize, ki se je skoraj šibila obilice jedil, na njo nanošenih. Gostje so jedva dobro jei večerjati, ko se zopet odpro duri in menih stoji med njimi. Bil je mož velike postave v dolgej črnej halji. Stari Pengar, pobožen mož, meniha med durmi stoječega vgledati, hiti mu od mize naproti, zeleno kapico, ki jo je navadno doma pokrival, v rokah mencaje, ter ga vpraša, česa da želi sveti mož. Menih prosi prenočišča. Pengarju zdela se je velika čast in zasluga pred Bogom samim, služabniku božjemu po svoji moči postreči in podvoriti. Jako rad mu toraj prenočišče obljubi med tem ko je menihovo oko bliskoma po družbi okoli mize zbrani švignilo, kakor bi si koga ondi izbiralo. Pengar povabi služabnika božjega dalje stopiti, ter mu pripusti prvo mesto za mizo, kjer je ravnokar še sam sedel.

Da se je pri večerji mnogo govorilo, napivalo in popevalo, smejalo in šale zbijalo, umevno je samo ob sebi. Zdravica za zdravico se je vrstila na zdravje in dolgo življenje Pengarja, na korist in srečo gostoljubne Pengarjeve hiše, na blagoslov božji novozaročencema, na blag spomin pokojnih Mlinarjev. Da, fantje so si napivali celo na zdravje novega jutri izvoljenega načelnika svojega. Vsem in vsakemu so že napili, kar se nekdo domisli izborne huharice, stare Martinaške in nič ji ni pomagalo; kar v hišo je morala in čašo polno do vrha iskrenega vinca stisniti, hočeš, nočeš, moraš! Ako hočemo biti odkritosrčni, moramo pač priznati, da ji to ni prav nobenih težav delalo, kajti njej čašo vina v dušku izpiti in pa žida v peklo vreči, bi bilo jedno in tisto. Muharjev Jaka je bil, ki se je je domislil in je šel po njo. Ni ji bilo kdo vé kaj zarad vina, saj ga je imela v kuhinji poln lonec – záse in dekle, pač pa za veljavo, da so se tudi nje spomnili, ki se v hiši z jedili gosté od njenih rok pripravljenih.

Menih se je vseh teh šal vdeleževal in skoraj da popolnoma pozabil svojega stanú. Kozarec za kozarcem zlival je váse, čemur se pa ni bilo čuditi, kajti kapljica je bila v resnici izborna. Starina, ki jo je imel Pengar le záse odbrano v malem sodu shranjeno, in ktere si je le ob velikih praznikih privošil po jedno ali dve čaši, pocejala se je nocoj po mizi, kakor bi bila hruševka, ne pa dragoceno vino, kapljica božja. Bila je lepo zlatorumena, kakor bi bili cekini v njej raztopljeni. Vinski duh razvijal se je pri mizi čedalje preširneji in temu in onemu silil je že precej v možgane, posebno menihu prihajalo je čedalje bolj gorko in – odpne si nekoliko haljo. Toda, kakor da bi se bil sveti mož nečesar domislil, zapne jo zopet tako hitro, da spremembe razven Janeza nihče opazil ni. Le-ta je pa v omenjenem trenutku z bistrim svojim sokolskim očesom dobro zapazil, da ima menih pod haljo za pasom dva noža. "Čemu vraga skriva pač ta menih orožje pod haljo, orožje, ki ni v nikakoršni dotiki z njegovim stanom," misli si Janez ter prične skrivnostnega meniha od strani opazovati. Čem dalje si ga ogleduje, tem manje mu zaupa. Ob prvi priliki razodene Šimekovemu Tonetu, ki mu je bil najboljši prijatelj, kaj je pri menihu opazil. Tone, jako odločen fant, čez nekoliko vstane in prosi za posluh. Vse vtihne v svesti si kake ostroumne napitnice. Tone se pa za vinski kozarec niti ne zmeni, vzame svoj klobuk, ga položi na sredo mize, rekoč: "Prijatelji dragi, ne zamerite! Kdor izmed vas je dobrih mislij, čistega srca in pošteno ravná, naj položi kazalec desne roke tu-semkaj poleg mojega na kraje!" Vse ostrmi, nihče ne vpraša zakaj, vsak molčé kazalec desnice položi na odkazano mesto – tudi menih ni izostal. Tihota kakor v grobu nastane pri hiši, miš bi se bila slišala teči in šivanka pasti. Vsakdo čaka, kaj da bo! Tone nadaljuje na pól proti menihu obrnjen: "Kdor izmed vas nosi orožje s saboj, naj ga tu prostovoljno odloži, kajti ne spodobi se v tako prijetni in veseli družbi, kakor smo, oboroženemu sedeti. Ako bi dotični pa tega ne hotel storiti, Naj v imenu božjem nemudoma nas in to mirno podstrešje zapusti!"

Vse je tiho. Sosed pričakuje, kedaj bode sosed segel v žep in orožje odložil. Ker se pa le nihče ne oglasi, povdari Tone nekoliko krepkeje: "Bolje bi hilo onemu, pristavljam še jedenkrat, da sam radovoljno odloži orožje, kakor da ga pri njem najdemo, kajti posadili bi ga pod kap!"

Fantje prično mrmrati. Vsak se zaklinja, da nima razven svojega navadnega noža prav nič orožju podobnega pri sebi. Tudi menih se zagovarja, da pač ne ve, čemu bi prav njemu vtegnilo orožje hasniti, ker ste mu vže sveta obleka Bogu posvečenega stanú in pa stanovska svetu znana revščina pač najbolj varni spremljevalki križem sveta in popolnoma prav ima Tone, če tirja, da se v družbi orožje odloži, ktero morda kedo na skrivnem s saboj nosi. Tako so delali malikovalci, nikdar pa ne kristijani.

Vsak je še vedno tiščal svoj prst na kraje Tonetovega klobuka, nestrpno čakaje, kedaj in kako da se reši grozna slutnja. Godrnanje in nevoljnost postajata čedalje večja. Tone še jednoč ojstro povdari: "Da se pa zares prepričamo, da smo sami poštenjaki sknpaj, da ni sleparja med nami, hočemo srečkati. Ženske so izvzete, vsak drug pa, kogar sreča zadene, mora se dati do kože preiskati, če res nima orožja pri sebi."

"Bódi!" čuje se od vseh strani hkrati, "če tudi se danes kaj takega silno malo spodobi."

Menih je med tem svoj prst umaknil v znamenje, da se nikakor ne strinja s predlogom ravnokar stavljenim, kar pa Tonetu nikakor ni odšlo.

"Kaj vidim, častitljivi gospod," očita mu Tone, "je-li res, da se mislite jedini odtegniti, saj ste vendar tudi gost v naši družbi".

"Služabnik božji sem in nikakor se ne vjema s častjo in namenom našega reda, da bi se brez omadeževanja dostojnosti udeleževal takošnih burk. Gledé tega, mislim, da me smatrate zunaj vaše družbe stoječega. Kar se tiče orožja, vendar ne bodete mene sumničili, saj bi ga niti rabiti ne znal. Po pravilih redovnih in po ukazih božjih sem nedotakljiv in gorjé mu, rečem vam, kedor bi se drznil dotakniti me. Božja kazen bi ga zadela in gorel bi na dnu pekla!"

Menih je stojé te besede govoril. Ko se hoče vsesti, odpre se mu zopet na poseben slučaj halja in po bliskovo hitro šine Janezova roka menihu za pas in izvleče noža.

"Ha, kaj pa je to, dragi moj kozel?" vsklikne Janez noža visoko nad glavo vihteč, "ali to ni orožje, ki ste ga pod haljo skrivali?"

Meniha spreletavajo vse barve in jeza ga zgrabi. Toda zvit, kakor je bil, se je potajil rekoč:

"Le oglejte si noža bolje pri luči, morda bodete ondi spoznali, da je resnica, če vam še jednoč zatrdim, da gorje mu, kdor se me dotakne."

Vse se gnjete okoli pogumnega in srditega Janeza, vsak hoče noža in grb na njih videti. Grb obstoječ iz treh zvezd vrezan je bil na vsacega rogu.

"To je grb celjskih grofov", menih ošabno pojasni "in grof Urh je moj gospodar, moj mogočni zaščitnik."

"Molči, kedo te je kaj vprašal!" zavrne ga Janez srdito, "le predobro poznamo in vemo, kaj je grb celjskih grofov. Grb in grof Urh, oba sta nam znana, kakor slab denar. Ne bojimo se ju pa kljubu temu ne, prav tako malo, kakor recimo, tvojih širokih čeljusti, kakor celjskih biričev, in kakor grofovih vitezev in drugih njegovih postopačev. Ti pa, črna duša, sedaj povej, čemu te je grof Urh pod to mirno streho poslal za meniha preoblečenega in govori resnico, sicer ti s tem-le nožem kosti prerahljam. V turški krvi sem ga namakal!"

Take pogumnosti se poslanec grofa Urha ni nadjal med priprostim narodom, zato mu je pa srce tudi popolnoma upalo. Tresti se je jel, kakor trepetlika na vetru ali šiba na vodi in bled je bil, kakor bi ga bili vlekli na vešali. Vse je obljubil povedati, le nič žalega naj mu ne storé. "Poslal me je semkaj moj gospodar, čegar grb ste na noževem robu videli."

"Čemu, govóri črna duša!"

"Da, bodem, če me pustite pri miru!"

"Le brž, le brž z resnico na dan, sicer si bode ogledal moj nož, kje ti tiči prokleto tvoje pasje srce," zagrozi se mu Šimekov Tone.

"Moj gospodar poslal me je v tej opravi semkaj, da bi si tem laglje izprosil prenočišča pod to-le streho, da bi si tem laglje ogledal, kako sledé sobe druga dtugej, posebno pa da bi zvedel, kje da spi – Marjetica. Menihove oči se plaho ozró po navzočih. Smrtnobleda barva in jezna rudečica spreletavali sta družbo. Vse je groznega hudobneža grofa Urha poznalo, kaj da pomeni, če on dá, tu pa tam zasledovati, kje spé mlade dekleta.

Starega Pengarja je ta izpoved laži-meniha globoko v srce zadela. Mož je bil bližej smrti, kakor omedlevici in hočeš, nočeš, mora1 se je k peči na klop vsesti, blizo ktere je ravnokar stal, sicer bi bil pal po sobi: "Oh, sedaj mi je vse jasno," vsklikne s slabim glasom vbogi oče. "Vsa okolica na dolgo in široko pozna bogokletno početje grofa Urha, ves svet vé, da se naš grof ne boji ne Boga ne hudiča, in da grozne hudobije na svojem gradu doprinaša, ne zmeneč se celó za cesarjeve ukaze. Ni še pol leta, in menim, da ni še nihče pozabil, kako je bil tedaj ugrabil Zagorčevo Franico iz Košnice in jo po sili odpeljal v prokleto svoje gnjezdo, Bog mi greh odpusti! Izvestno ste jo vsi poznali, kako vrla, snažna in dična deklica da vam je bila. Na samem cesarskem dvoru niso lepše imeli! Bog ji daj večni mir in pokoj – grof Urh jo je umoril! Ogleduhi njegovi zasledili so jo bili in grofu javili, kako da je lepa, čvrsta in jedrovita. Grof si ne da dvakrat velevati in gré takoj na lov na njo ter z vso svojo druhalijo pridivja preko Savinje kakor tolovajski poglavar v Košnice in okolico. Zagorčeva Franica pasla je prav tedaj ovce svojega očeta v tihi prijazni dolini, kjer je brezskrbno in veselega srca prepevala mične pesmice. In prav te pesmi so jo pogubile, ker so jo izdale. Lovski psi pripode nekaj njenih ovčic proti njej, ktere se plahe k njej zatekó, češ, pokroviteljica naša, varuj nas! Takoj za pesmi pridrvi se ostala beriška druha1 grofa Urha. Franica hoče se ji umakniti toda gorjé, več ni mogoče. Psi in beriči so jo obkolili. Kar se je ondi dalje godilo, se ne dá dopovedati. Pol ure kasneje ležala je Franica na celjskem gornjem gradu grofa Urha zvezana in zaprta, kakor največja razbojnica. Bogokletni grof se je pa s tem svojim lovom še hvalil rekoč: "Ha, ha, ha, vže dolgo nisem bil tako srečen na lovu, kakor danes v Košnici." Stari Zagorec dolgo ni vedel, da je njegova Franica v pesteh hudobnega grofa in skoraj da bi bilo bolje, ko bi o tem nikdar slišal ne bil. Ubogi mož mislil si je iz začetka, da so jo raztrgale divje zveri in to tem prej, ker so se tistega večera ovce pripodile plahe druga za drugo same domu in ker so našli Franičin robec raztrgan med robidovjem. Milo se je storilo po njej dobremu očetu in objokava1 jo je, kakor svoje dni očak Jakop svojega zgubljenega in prodanega sina Jožefa. Še-le čez mesec dni zve pomilovanja vredni mož, pri čem da je. Skoro da je zblaznil. Nemudoma dal je natovóriti dva konja z raznim blagom, ktero je izbral iz vsega v njegovem posestvu se nahajajočega premoženja. Žita in vina, slanine in prediva in trideset vatlov najlepše tančice, ki jo je Franica sama napredla preteklo zimo, spomladi pa obelila, dal je Zagorec na konja naložiti. Poleg tega zakolje najdebeleje tele iz hleva, ktero vzame s saboj. Pred odhodom poda, se mož v hišo, kjer poišče v škrinji v skrivnem predalcu trideset cesarskih cekinov, ktere si je bil v teku let prihranil in Franici za doto namenil. Pred odhodom se še poškropi z blagoslovljeno vodo, napravi križ in se takó oprawljen in oprtan podá v gornjoceljski grad, kjer grofa na dvorišči najde v sredi oboroženih vitezov, s kojimi se v raznih viteških igrah zabava. Zagorec to videti pri vratih obstoji nevede kaj bi storil. Mož čaka in čaka, da so igre pri kraji. Sedaj se Zagorec ojači, stisne klobuk pod levo pazduho, ter pelje natovorjena konjiča pred grofa. Le-ta se daril ni prav nič branil ter je konja hlapcu izročil. Zagorec zdrsne pred grofom na kolena in zastoče noge mu objemajoč: "Mogočni grof, vse ti dam, kar imam, kakor mi posestvo stoji in leži, vse bodi tvoje, le jedne prošnje mi ne odreci. Podpiram jo, sklicevaje se na to, da sem se bojeval v svojih mlajših letih pod slavnim rajnikom grofom Ermanom v njegovem krdelu zanj, za njegovo rodovino, za grofovino, za čast in slavo celjskih grofov, za poveličanje in utrdbo njihovega državnega vpliva, kakor ti svedočijo razni znaki zaceljenih ran na mojem obrazu in po mojem telesu, prelival sem celo kri za tvojo rodovino. Tudi sedaj kot sivolas mož pripravljen sem ti darovati svojo srčno kri, ako jo zahtevaš, le izpolni mi, česar te prosim!"

Tako je prosil Zagorec grofa solznih oči, ki se je med tem z vitezi okoli njega stoječimi zabava!, kakor bi mu kmetova prošnja nič mari ne bila. Ni se zmenil ne za besede in ne za solze ubogega kmeta in vže se je pripravljal, da bi z vitezi odšel v grajske sobe, toda Zagorec ga ne izpusti, temveč se plazi za njim po kolenih še vedno ponižno posluha proseč. Srdito se grof proti njemu obrne in zarenči: "Povej na kratko, kar želiš, kmetavs, ne ljubi se mi, da bi te dolgo poslušal!"

"Daj mi, mogočni grof, daj mi moje dete, mojo hčer nazaj. Pri večni pravici te prosim, te zarotim, daj mi vplenjeno hčer, edinico mojo nazaj!"

Marjetica se v tem trenutku bližej k očetu pritisne, tako jo je prevzela žalostna povest o Zagorčevi Franici, Pengar pa nadaljuje: "Toda vse besede in britke solze zagorčeve so bile zastonj, brezvspešna vsa darila in ponudbe.

"Išči si nevbogljivo svojo hčer pri Svetem Duhu!" zavrne ga porogljivo grof in krohotaje se z vitezi odide. Zagorec plane kvišku, kajti sram ga je bilo, da se je plazil v prahu pred grofom. Solze se mu ustavijo in prošnje spremené se h krati v grozno kletev: "S taboj," vsklikne Zagorec, desnico grozeč proti nebu povzdignivši, "s taboj ti vsahni tvoj bogokletni rod, morilec mojega otroka! Ta-le tvoj grad razsuti se mora, kakor trhlo drevo, in v tvojih sobah se zlatom in srebrom napolnjenih skovikajo naj v bodoče čuki in sove pesem prokletstva tebi na spomin! Oni stolp, v kterem se nahajajo grozne ječe tvoje, naj se ti razpoči od slemena do temelja v živo znamenje maščevanja božjega, ki te bode doletelo zarad nedolžnosti tam notri po nedolžnem trpinčene. Ves svet, kar ga imaš s tem-le dvoriščem vred, postani kmetska last tebi in tvojemu rodu na sramoto, če je le še kaj pravice pri Bogu!" Vse je ostrmelo pri groznih besedah očetove kletve, kmetič pa hiti v Celje na pokopališče k Svetemu Duhu. Ondi najde sveži grob svoje hčere Franice, kamor so jo pred tremi dnevi položili. Umrla je devica rajši mučeniške smrti za svojo nedolžnost, kakor pa da bi se hila dala grofu v greh zapeljati. Zagorec poklekne na grob, kjer ga moči popolnoma zapusté. Drugo jutro našel ga je grobokop mrtvega ondi!"

Pengar si oddahne. Srdito se obrne proti menihu rekoč: "Sedaj bi menda grof tudi mene rad spravil v slično nesrečo. Kaj ne, da je to namen tvojemu našemljenju, je li, da sem pogodil naklepe grofove."

Lažnjivi menih prikima nemo. Vsa družba ostrmi, kakor bi bilo treščilo vanjo. Stara Martinaška prihrumi z velikimi burklami v hišo in se hoče ž njimi nad "kozla" spraviti; le s silo morali so jo zopet v kuhinjo odvesti.

Janez zgrabi z levo meniha, v desnici vihti ojster nož in zakriči: "Govóri, nesrečnež, kedaj misli grof to svojo peklensko nakano izvršiti, govóri, rečem ti, sicer je po tebi in v tem trenutku in v lastni krvi opral si bodeš tu na mestu svojo grešno dušo črnih madežev. "Še nocoj," deha menih v smrtnih težavah. Pusti me pri življenji in vse hočem povedati. Janez ga spusti iz rok in menih prične: "Nocoj je rekel grof, da bo prišel o polunoči z dvema beričema v meniški obleki. Na dogovorjeno znamenje od zunaj, odpreti bi jima moral duri in vsi štirje splazili bi se v Marjetičino spalnico, kjer bi ji pred vsem usta zamašili, potem pa z njo zbežali v Bežigrad, kjer je vže prilična soba za njo pripravljena. Več o tem ne vem, zatoraj Vas prosim vse skupaj, pustite me, da grem zopet svojo pot."

"Oho, kaj pa še," seže mu Tone v besedo, "to bi pač raka v vodo vrgli, tako lahko se ne rešiš. Če tudi si nam prisiljen razodel resnico, ti to vendar še ne daje pravice, da bi prost zopet odšel po svojih hudobnih potih. Bodi za sedaj zadovoljen, da si se rešil gotove smrti, ako si resnico govoril, kar se mora kmalo pokazati. Vi fantje pa, in posebno ti Janez, ki si kot Marjetičin ženin pri vsej zadevi najbolj prizadet, čujte moj nasvet. Polnoči bo skoraj in grof mora vsak čas tukaj biti. Kaj, ko bi ga šli mi na voglajnični most čakat. Tamkaj pod Mlinarjevim kozolcem je še zadosti lanske koruznice, v kteri se lahko skrijemo. Mislim, da jim bodemo kos. Tebi Janez pustim čast, kot ženinu, da se lotiš grofa, jaz zgrabim jednega izmed beričev, ti Jaka pa drugega. Marka čuva naj tega-le ptiča."

Predlog je bil vsem všeč. "Da, da, pričakali ga bomo in mu pokazali kake korenine da smo teharski fantje in svet naj izve in sodi, kako da znamo snažiti domače ognjišče ptujega smradú," zakričé vsi h krati.

Noč je bila krasna, zrak mlačen, kakor o tem času sploh. Luna stala je visoko na jasnem nebu, od koder je razsipala svoje blede žarke po tihi pokrajini, ko se fantje z menihom v sredi med saboj od Pengarja, na pot napravijo in odrinejo. Vsak je potisnil klobuk nekoliko na stran, kakor da bi šli komu zabavljat. Jeli so drug za drugim poukavati in kmalo oglasi se jim nekdo na Trnoveljski strani. Šimekov Tone ga takoj spozna po glasu in ukanju rekoč:

"To je Koštomajev Andrej, ki gre k svoji Anici junačevat. Trikrat so ga Trnoveljci vže nabíli, pa kljubu temu nič ne mara. Škoda, da ga ni tu pri nas v tem trenutku, njegova pest izdá, za devet drugih. Korenjak je brez primere na Teharjih in v Trnovljah." Fantje so mu ukaje še nekoliko časa odgovarjali, toda tembolj po redkem, čem bolje so se približavali voglajničnemu mostu. Tik mostú stal je vže tedaj Turkov malin, v kterem je že vse spalo in tudi kolesa so stala zaradi svetoanskega praznika. Nič ni moti1o svetega miru, le Voglajna je vrela šumeč čez jez v globočino. Poleg mlina je stal kozolec. Janez razpostavi ondi straže, ki so se h kozolcu pritisnile, menihu so pa ukazali pod kozolec skriti se, v kterem je bilo precej veliko koruznice obešene. Vse je bilo tiho kakor v grobu. Kake pol ure vže so čakali naši fantje, toda zastonj. Žive duše ni bilo videti. Vže so postajali nevoljni, posebno pa Janez, ki se kar ni mogel znebiti misli, da jih je ogleduh morda celo prekanil, semkaj zvabivši jih, med tem mu pa grabežljivi jastreb odnese sladko golobico v nepristopno svoje gnezdo. Tolažila ga je pri vsem tem le nada, da grof mora preko mostú čez vodo, ktera je bila pa precej velika in deroča vsled poslednjega deževja in je prav vsled tega ni bilo mogoče nikjer prebresti.

"Tiho, Janez, tiho!" vsklikne Tone, "ondi-le v gozdu slišal cem brstje pokati pod nogami." Fantje se potuhnejo in res stopijo kmalo na to trije možje v dolgih haljah iz gozda na mesečino. "So vže tu, sedaj pa le tiho, fantje!"

Vsak zgrabi za nož. Tone moral je z vso silo Janeza zadržavati, da se ni prenaglil z napadom. "Ne bodi vendar nespameten, Janez," šepetal mu je na uho, "kaj misliš da te bodo tu čakali, ako se jim prezgodaj pokažemo. V gozd bi se nam umaknili, potem jih pa išči ondi, če moreš. Le potrpi, saj nam pridejo sami radi v pest."

Menih to čuvši, kihne in se nekoliko počohlja, da koruznica okoli njega zašumi. S tem je hotel grofa še pravočasno opozoriti na nevarnost, ki ga tu pričakuje. In res so postali tisti trije oprezni, Tone pa zareži nad vohunom rekoč: "Lopov, ako se še jednoč ganeš, ali nas sicer izdaš, porinem ti nož do rogu v tvoje črno srce, kakor gotovo je Bog v nebesih."

"Naprej, naprej!" ukazuje grof svojima spremljevalcema. "Ali je vama morda srce v hlače zlezlo, da si več ne upata dalje, odkar sta čula koruznico šumeti, po kteri je veter potegnil?"

"Svetli grof," odvrne mu jeden spremljevalcev pohlevno, "to šumenje ni bilo od vetra, ki ga niti ni ne. Bilo je, ako sem prav slišal, šepetanje in prav nič varno se mi pri kozolcu ne zdí."

"Če ni bil veter, je bila pa kaka mačka na mišjem lovu. Vama se pač pozna, da sta se v mladih letih za kravami potikala, čaplje lo