V. Vbežnik in vjetnik.

Hrum in šum včeranjega praznovanja je potihnil. Nastopil je navadni delavnik in vse se je vrnilo zopet v navadno življenje. Tudi naš novi načelnik se je pripravljal v gozd podati se, drva sekat, kar mu nenadoma pride od grofa povelje, da mora še danes stražo v Bežigradu prevzeti. Janez odloži sekiro, ter se oboroži. Nato hiti pod lipo in zatrobi. Kmalo se zbero fantje okoli njega, radovedni kaj da bo! Janez si izbere izmed njih deset najčvrstejših, med temi tudi prijatelja Šimekovega Toneta ter odrine z njimi proti Bežigradu.

V Bežigradu so imeli beriči tudi že ukaz, da naj stražo vjetnikov nemudoma izroče teharskemu načelniku. Tega se Janez pač ni nadjal, temveč je mislil, da mu bode ondi le častno stražo opravljati. Ko mu toraj véliki berič ključe od ječ izroči, vrže jih Janez bled ob tla rekoč: "Pojdi k grofu Urhu in reci mu, da ga pozdravljamo ob jednem pa mu sporočamo, da mu za beriče ne bomo služili. Tega mu nismo prisegli. Do večera ostanemo tu, dalje niti trenutka ne in tudi mu nismo porok za njegove vjetnike."

Véliki berič se je tega predrznega govorjenja tako prestrašil, da so se mu kar kolena šibile. Le z glavo je neverjetno zmajal in odšel.

"Dobro si se odrezal, Janez!" pritrdi mu Šimekov Tone. "Pač res, grofovi beriči vendar ne bomo! Nikdar ne in pri moji veri, če se vsi teharski fantje do poslednjega poberičijo, jaz se ne bom!"

"Jaz tudi ne!" Janez zaničljivo dodá.

"Mi tudi ne!" zagroze se ostali fantje. "Naj nas grof le pred sovražnika postavi in videl bode, kaj da znamo, vjetnike stražiti in beričiti pa nikdar ne!"

"Tako je pravo fantje, in za Boga, sedaj me še le prav iz srcá, veseli, da so me izvolili za vašega načelnika. Jedinih misli in jedinega duha moramo ostati, drugače nam ne kaže." Pri teh besedah Janez ključe na tleh ležeče brcne, da rožljaje po tlaku zleté, Šimekov pripogne se pa ponje in jih pobere rekoč: "Janez, pojdi, greva nekoliko po ječah pogledat, da bomo vsaj vedeli, koga da nam je čast stražiti."

Do prvih vrat prišedši, porine Šimekov takoj prvi ključ vanje, ki mu je prišel pod roke in bil je pravi. Dvakrat ga zasuče, da v zarjaveli ključavnici zaškriplje, nato pa s pestjo vrata v ječo porine. Plesnjobni, zaduhli vzduh vdari jima v nos, da sta se morala takoj umakniti. Šele ko se je smrad razkadil. stopi Janez v ječo. V gnjusobnem kotu na slami vže napol gnjili vgleda čepeti človeško podobo, v kteri je bilo le še trohico življenja. Vkovana je bila v teško železje. "Kdo si in kaj si zakrivil?" vpraša Janez. Toda vjetnik se niti ne zmeni ne, ne za Janeza ne za njegovo vprašanje. Vdrugič in tretjič vpraša Janez ali vedno brez vspeha. Človek ondi na slami pač še daje znamenja življenja od sebe, odgovora pa nobenega ne. Janeza je skoraj groza biló. Drugega mu ni kazalo, kakor vjetnika venkaj na svitlo spraviti. Oj strašan prizor, grozen pogled! Nič druzega niso spravili na dan, kakor zgolj kost in kožo. Obleka – razpale cunje pokrivala je komaj za največjo silo nagoto in je vsa mrgolela negnjusnega mrčesa. Brada in lasje so vjetnika divje obrastli in star je bil videti, kakor zemlja. Slep je bil tudi. Neprestana tema v ječi uničila mu je ljubo luč oči. Tudi slišal ni več, kakor so fantje iz raznih nagovorov spoznati menili. Groza jih spreleti vse od prvega do poslednjega, živega mrliča pred saboj videti. Prinesli so vrč vina, da bi ga okrepčali, toda siromak je bil tako slab, da niti govoriti ni mogel. S trepečo roko dvigne starček vrč, da bi se napil, toda komaj napravi dober požirek, se vže začne po celem životu tresti. Vstal bi bil rad. Janez in Tone mu podpiraje ga pomagata kvišku.

"Oproščen, sloboden!" izdihne starček, "da, da, vino mi je znamenje zadosti verjetno, da sem rešen iz dolgoletne ječe in sladka zavest mi pravi, da je pravični Bog vslišal moje prošnje v temni ječi. Štirideset dolgih let mi ni prišla kapljica vina na jezik in zarad tega smatram ga sedaj za znamenje moje rešitve. Le smradljive vode vlivali so mi po žlebu v ječo. Kaj ne da, prijatelji moji, kaj ne da je to vino znamenje mojega odrešenja. Sicer vas ne vidim in ne slišim, ali verjeti vam hočem, da ste me res oslobodili."

Siromak je zares mislil, da je rešen dolgega trpljenja.

"Náte, tu imate!" čez nekoliko časa zopet začne, náte! Morda si ti moj sin tukaj, morda se uprav nate opiram, morda so s taboj tudi moji vnuki. Nate!" Starček izvleče izpod pazduhe svetinjico in jo poda okolistoječim rekoč: "Po tej svetinjici me bodete spoznali. Nosil sem jo kot jedini mi zaklad dolgih štirideset let pod pazduho skrito, vedno se nadjaje, da me bodo morda kedaj po njej spoznali. Čast in hvala Bogu, nisem se motil. Prišel je ta presrečni dan in čast in hvala Bogu zanj!"

Vsi so ogledavali prečudno svetinjico, spoznati je pa le nihče ni mogel. Starčeka jel je med tem mraz tresti. Janez takoj ukaže sobo zakuriti in starčeka v snažno posteljo položiti. Nato gresta s Tonetom še druge ječe pregledavat. Bilo jih je po vrsti kakih petdeset, a v nobeni kakega resničnega hudodelca. Tu sta našla kakega sestradanega viteza, ki ga je imel grof zaprtega, ker ga je sumničil, da ga morda pri cesarju toži, ali pa, ker se mu je sploh kot sosed nevaren dozdeval; ondi našla sta zopet pod ključem kakega širokoplečega kmeta, kterega se je hotel grof na tak način znebiti, da bi se tem laglje polastil njegovega posestva. Vže sta prišla do poslednjih vrat. Tu sta poskušala zopet ključ za ključem, a zastonj, ključa, pravega ključa od te ječe ni bilo pri rokah. Skozi ključevo ljuknico je bilo pa vendarle videti, da je i tu notri nekdo zaprt. Kaj storiti? Ni jima druzega kazalo, kakor vrata iz štekljev vreči. Oba h krati vpreta se z združenimi močmi vanje in – odpro se jima. V ječi – o groza – najdeta človeka z razpetima rokama na zid prikovanega, napol stojé napol visé. Čez glavo je imel vrečo zavezano, da siromak niti umevno govoriti ni mogel. Po lepi obleki soditi, ni mogel še dolgo tukaj biti. Hitro ga rešita spon in peljeta venkaj na svitlo. Ondi ga Janez vpraša: "Kedo si in kaj si zakrivil, da so te vrgli tu notri v temnico?"

"Duhovnik sem in brez krivde. Dokler se zvesto izpolnovanje svojih dolžnosti še ne bo smatralo za krivico, tako dolgo čutim se nedolžnega. Moja vest je čista!"

"Duhovnik ste? ponoví osupnjeno Janez. "Ravno prav, tu imamo vjetnika, ki prej ko ne ne bo dočakal solnčnega zahoda. Blagovolite iti z nama, da ga priporočite božji milosti. Spovedati ga pač ne bo mogoče, ker je popolnoma gluh in za druga duhovna opravila nam manjka pa potrebnih priprav.

Starček je bil v resnici slab. Preveliko veselje nad nepričakovano rešitvijo iz štiridesetletne ječe vzelo mu je poslednje moči.

"Moj sin, moj sin!" kliče starček s slabim glasom – "pridi vendar semkaj k meni: Primi me za roko, da te ošlatam, ker te ne morem videti ne slišati, o pridi, pridi, da ne umrjem vendar popolnoma, zapuščen! Vže čutim, kako me zapuščajo poslednje moči!"

Duhovnik pristopi k postelji in prime starčeka za roko. "Tako, tako je prav moj sin," nadaljuje starček vidno pomirjen, "le podaj mi roko, dokler mi moja ni še popolnoma mrzla. O sedaj se ne bojim nič več umreti. Sladka mi bode smrt, saj me bo našla zunaj ječe v sredi svojih dragih. O kaj ne da ste pri meni, ti moj sin, tvoja žena s sinovi in hčerami in ljubimi vnučki. Kdo pač drugi bi me bil rešil iz grozne ječe, kakor vi, saj je ves drugi svet vže zdavnaj pozabil na mé – živega pokopanega!"

Starček preneha. Dolgo govorjenje ga je jako vpehalo. Fantje so srčno ginjeni stali okoli bolnika. Vse je čakalo, da bi vsaj kako imé povedal, da bi se morda takó zvedelo odkod in kedo da je.

"Mati tvoja izvestno več ne živi, jeli da ne?", nadaljuje starček čez nekaj časa, "oj kako le, saj moram vže jaz mnogo nad sto let star biti. Sicer sem pa vže davno nehal leta šteti, ki so mi bila silno britka, silno dolga leta v temni ječi. Blizo štirideset let moral sem prebiti v črni grozni noči. Oh koliko sem prestal! In sedaj v poslednjih trenutkih, ki so mi še odmerjeni, odpuščam vam vsem, sovražniki moji, vse krivice in vse hudo, kar ste mi ga prizadeli. Tudi tebi grof Erman, ako še živiš, odpuščam, če tudi si me dal zakopati živega v dosmrtno ječo – odpustil sem ti vže tudi – molil sem za té! Največje veselje mi je sedaj umreti med svojimi dragimi in ljubljenimi. Saj ti, moj sin, ki me sedaj za roko držiš, ne pojdeš poprej od mene, dokler me ne pokosi smrtna kosa. O da mi dano, vsaj jedenkrat še videti tebe in tvojih! Sin moj jedini! Nobene druge dote ti nimam zapustiti, kakor le spomin na grozno trpljenje in britke muke prestane ter tisto svetinjico, ktero sem ti bil poprej izročil. Dala mi jo je tvoja mati, odhajajočemu iz domovine. Štirideset dolgih let bila mi je ta blagoslovljena svetinjica edini mi spominek na vas. Blago mi je pobral grof Erman le svetinjica mi je ostala – pod pazduho skrita. Daj mi jo še jedenkrat v roko, da jo poljubim, kakor sem jo poljubaval tisoč in tisočkrat v temnici.

Janez izroči svetinjico duhovniku, naj bi jo le-ta dal starčeku za poslednjo tolažbo. Duhovnik jo vzame, pogleda, prebere na njej napis in vsklikne: Oh, moj oče, moj predragi oče!" in solze se mu vdero po zagorelem lici, solze srčne milobe. Vrže se na starčeka in ga začne strastno poljubavati. Okoli stoječi ostrme.

"Klical me je nekdo 'moj oče', ako sem pravo slišal," prične čez nekaj časa starček, "nič več ne dvomim, da si res tukaj moj sin Enriko!"

"Nesrečni starček je bil iz jako imenitnega rodú, stare benečanske plemenitaške korenine, ter si je pridobil v trgovini z jutrovimi deželami veliko bogastva. Ko je bil njegov sin Enriko še majhen dečko, podal se je trgovec nekega dne, z obilim in dragocenim blagom na Dunaj. Srečno mu je priplavala ladija v Trst, kjer je dal blago na konje naložiti. Več nego petsto konj je potreboval zato.

Počasi so se pomikali tržaški tovorniki proti beli Ljubljani in so vbrali od tod dalje po Savinjski dolini pot proti Celju pod noge. Vže preden je prišel na celjskega grofa svet, poslal je k njemu poslance, če li sme po njegovem svetu tovoriti in koliko mu bo plačati od tega.

Grof Erman mu da dovoljenje proti temu, da mu trgovec prepusti petdeset natovorjenih konj, ktere si bode pa sam izbral. Huda je bila pogodba, a vendar se ji je trgovec vdal in je tovoril dalje. V sredi Savinjske doline blizo Žavca ga grof pričakuje s svojimi hlapci. S temi napade tovornike na roparski način, ter jih pobije. Trgovca vjame in odpelje na svoj nezmagljivi grad, kjer ga vtakne v ječo, blago pa si prisvoji. Grof je potem umrl in dedščino njegovo nastopil drugi grof, za vjetnika se pa živ krst ni več brigal. Dajali so mu skozi malo linico v ječnih durih jed in pijačo in čez nekaj let živa duša na gradu ni več vedela, kedo da je, in zakaj da je zaprt. Vsak si je mislil, da mora izvestno velik hudodelec biti. Od takih in enakih ropov je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celo kraljem in cesarjem denar posojeval. Trgovčeva rodovina v Benetkah je pa vsled tega popolnoma ubožala in prišla na beraško palico. Ko sin dorase, si izvoli duhovski stan. Bil je jako moder in pobožen in papež ga pokliče v Rim. Božja previdnost ga odloči, da je prav on nesel grofu Urhu v Celje izobčevalno pismo. Grof ga je dal v ječo vreči in sin, ki je svojega očeta kot že davno mrtvega objokaval in molil zanj, se izvestno ni nadjal, da ga bo našel tukaj kot tovariša v zaduhlih ječah.

Starčeku je bilo čedalje slabeje. Skrbni sin se ni ganil od postelje očetove. Stregel mu je, kolikor se je dalo in opravljal zanj mrtvaške molitve. Večkrat je med tem starčeka tolažeč, navdušeno vskliknil: "Živega me ne spravi nobena človeška moč od tega mesta, dokler mi živí moj oče!"

Proti večeru posijalo je zahajajoče solnce skozi okno in razlilo svoje zlate žarke po bledem obrazu umirajočega bolnika. "Oj solnce, zlato solnce," spregovori starček "vendar še jedenkrat čutim tvoje ogrevajoče žarke na velem licu. Štirideset dolgih let me nisi obsevalo, ne ogrevalo. Celó edino oknice v ječi so mi zamrežili! Hvala Ti, Vsegamogočni! Nerazumljivi so Tvoji večni sklepi!" Starček zopet vtihne. Roke in noge so mu vže odrvenjevale.

"Z Bogom dragi sin, z Bogom!" nadaljuje mož čez nekaj trenutkov, "še jednoč in sicer poslednjič se ti zahvalim, da si rešil me na poslednjo uro grozne ječe, da ne segnjijem tamkaj notri, kjer bivata strah in groza. Pošten bodi ves čas svojega življenja, Boga se boj in ne bo se ti bati hudobnih ljudi in njihovih naklepov. Moli zame tukaj in jaz hočem prositi zate ondi pred stolom božjim! Z Bogom, z Bogom, moči me zapuščajo in več ne bom dolgo!"

Janez vzame hitro križ iz kota, kjer je visel ves v pajčevine zamotan, ga nujno osnaži in duhovnu podá. Ta ga položi umirajočemu v roke. Ko starček božjo podobo na križu otiplje, želi jo pritisniti na blede ustnice svoje. Še jeden izdihljej in – po njem je bilo.

Duhovnika so solzé polile. Čez dolgo let našel je očeta in to le za jeden trenutek takorekoč, da ga je iz novega zgubil. Janez ga tolaži, kakor najbolje vé in zna, konečno pa ga vpraša, kako je on prišel v ječo. Duhoven mu začne razkladati, da so ga vrgli še le sinoči v ječo, kamor ga je pripravila zvesta izvršitev sprejetih naročil. "Rad bi ostal še zaprt," pravi gospod. "ko bi le mogel s tem očetu življenje podaljšati."

"Ne zamerite," izprašuje Janez dalje, "da Vas še nekaj vprašam. Rekli ste, da Vas je grof Urh tu notri vtaknil, kakó in zakaj?"

Duhovnik mu začne vse od kraja pripovedovati, kako je papež prav njega odbral, da nese grofu Urhu izobčevalno pismo in kako ga je grof nato vsega oropal in v ječo vrgel, le, da bi se ne zvedelo, da ga je papež iz cerkve izobčil, ker bi mu vtegnilo to silno veliko škodovati.

"Kaj se pravi: izobčen biti iz cerkve ?" izprašuje ga Janez radovedno dalje.

"Kogar papež izobči," pojasnuje duhovnik, "ta ne sme v nobeno cerkev več, ta se ne sme več posluževati zveličalne moči svetih tajstev (zakramentov) in pahnjen je iz cerkvene občine in ob jednem iz človeške družbe. Če je izobčenec kak poglavar ali druge vrste velikaš, odvezani so njegovi podaniki vsake pokorščine, zvestobe in drugih dolžnosti iz podaništva izvirajočih do njega. Ne brani ga nobena postava več in zato ga vsak sme ubiti, kakor steklega psa na ulicah, komur tak človek v roke pride. In če izobčenec v tem prokletstvu umrje, od kterega ga more jedino le rimski pahež odvezati, je njegova duša na večno pogubljena!"

"Jelite, da to vse sedaj tudi našega grofa zadeva?"

"Vse!"

Zdajci se zasliši močno robencanje na dvoriščnih vratih, ki so bile z železom okovane. Tone potihem odpre okno in pogleda, kdo da je. Joj mene, kaj vidi! Grof Urh obkolil je grad z veliko četo beričev in ravnokar nevoljen proklinja pred zatvorjenimi vrati, po kterih s teško in železom okovano roko razbija, da kar gromi po dvorišči. "Lepa straža ste mi!" dere se srdito, "da niti mojega prihoda niste opazili ter me niste na pragu pričakali. Sedaj pa le urno in brez ugovora odprite, sicer vas dam vse na kole nasaditi!"

Tone je med beriči tudi grofovega ogleduha opazil in takoj mu je bilo vse znano, česa se jim je bati. Janez se v tem trenutku obrne k svoji četi rekoč: "Fantje, sedaj pa le brž za orožje zgrabimo, ura je resna. Odslej nadalje oproščeni smo vseh dolžnosti do grofa, jaz, vaš načelnik, vaš prvi poveljnik vam to ukazujem!" Vsak fantov zgrabi za orožje in vsi skupaj hité za Janezom na dvorišče. Grof je divje razsajal zunaj vrat. "Kdo je, ki tako po tolovajski tu razbija?" Janez pogumno vpraša.

"Odpri in le kar hitro, za drugo se zmeniva kasneje!" zapové grof divje kričaje zunaj.

"Poprej ne, dokler mi ne poveš, kedo da si! Tako nam je povelje."

"Pasja duša! Kedo te je učil tako govoriti s svojim gospodarjem! Dobro da te imam v pestéh z vso tvojo ponočno druhalijo. Niti jeden izmed vas vseh mi ne uide. Vsak bo prejel, kakor si je zaslužil!" Nato grof z vso silo telebi ob vrata in te se razleté, kakor pezdir, kedar bruhne veter vanj in grof in cela beriška druhal vsuje se na dvorišče.

"Grof Urh!" zakliče Janez tako glasno, da ga je na daleč okoli vsak lahko slišal, "oproščeni smo vsake pokorščine vam nasproti. Tukaj je papežev poslanec in ta nam je živa priča. Orožje je toraj proti orožju, nasilstvo proti nasilstvu! Fantje le po njih! Bog bo nam pomagal in sveti Jurij!"

Meči se zabliskajo, boj se vname, fantje pritiskajo za beriči, da se kar iskre kažejo. Silno so bili junaški, kajti desetorica zapodila je trideset beričev v beg. Kakor skala, ki se utrga na visoki gori in v dolino bobneča vse pod saboj podira, kar ji je na poti, tako so se vrgli fantje na beriško druhal grofa Urha. Prvi kmalu pocepajo pod silnimi udarci ojstrih mečev teharskih fantov, ostali pa strahopetno pete pobrusijo, da bi jih bil komaj veter dohajal. Toda naši fantje tudi niso bili lipovi bogovi. S silnim krikom: "Udri ga! udri ga! le za njimi, le za njimi! Pobijmo jih, hudiče!" spusté se za bežečimi beriči in še marsikoga spotoma pošljejo na oni svet. Tudi ogleduh je prejel tukaj svoje plačilo. Šimekov Tone ga je dotekel in zgrabil. Vohún zdrsne na kolena in prosi milosti, ali Tone je taki izdajici, taki kukavici nasproti gluh. V divjej in svetej jezi zbog tolišnje malopridnosti porine mu nož do rogu v črno srce, da je na mestu mrtev obležal. Ko se fantje v grad povrnejo, najdejo Janeza z grofom v dvoboju. Hitro mu hočejo na pomoč priskočiti. toda Janez jih oblastno zavrne rekoč: "Nazaj! Ne bilo bi junaško, če vsi nad jednega planemo! Samega me pustite, saj se ga nič ne bojim!"

Fantje obstopijo Janeza in grofa. Poslednji naslanjal se je s hrbtom ob zid, ter je bil tako od zad zavarovan. Janezu ni bilo na tem, da bi bil grofa ubil, le orožje hotel mu je iz rok izbiti. Vže zdavnej bi ga bil lahko petkrat prebodel, ko bi bil hotel, tako n. pr. ob priliki, ko mu je ščit razcepil. Dolge tri ure vže sta se borila in si krhala meče, konečno pa vendar le grofu prvemu roka omaga. Janez to opazivši, skoči od strani nadenj, ter mu zbije meč iz rok. Nato ga zgrabi in vleče v grad pred mrliča. Ondi mu očita: "Ali ga vidite tu siromaka, žrtev pogoltnosti vaše in prednikov vaših? Ali ga vidite ondi sinu njegovega, ki ste ga dali sinoči le zarad tega v ječo vreči, ker je zvesto izpolnil sprejeto nalogo, ker vam je prinesel izobčevalno pismo, ktero nas je oprostilo vsake poslušnosti vam nasproti. Bati se vam od moje strani ni ničesar, kajti ne maram si čistih rok z vami omadeževati. Velikodušno pustim vas pri življenji, da se spokorite in od papeža odvezo dosežete!"

Čudovito so te besede grofa prevzele. Na kolena zdrsne pred poslanca – celjski grof Urh, ki do sedaj niti pred Najsvetejšim ni upognil svojega kolena, kaj pa še le pred drugimi ljudmi. S povzdignjenimi rokami ga prosi, naj poslanec spregovori zanj pri svetem stolu dobro besedo, da sv. oče odvzame od njega prokletstvo ter ga zopet uvrsti med ude katoliške cerkve. Rad se podvrže vsaki še tako strogi kazni, le da se odtegne večnemu pogubljenju!

Poslanec ga ljubeznivo prime za roko in kviško dvigne, ter ga zagotovi svoje priprošnje pri papeži, opiraje se na nemali vpliv, ki ga ima pri svetem očetu. Konečno Janez grofu celó meč vrne in ga do vrat spremi. Grof odide na videz popolnoma skesán.

Ko se Janez vrne k fantom, pravi: "Fantje, sedaj pa le brž dalje, čem preje ta grad zapustimo, tem bolje za nas. Jaz ne zaupam grofu niti za las ne in mu tudi nikdar ne bom. Res se je kesal, kakor morda še nikdar ne, ali ne zanašam se vendar ne na njegove besede in se tudi nikdar ne bodem!"

Mrliča in kar je bilo orožja v gradu, so vzeli s saboj, jetnike pa vse oslobodili. Preden odidejo zažgó grad.

Janez in papežev poslanec korakata za prepevajočimi fanti. Bila sta poslednja, ki sta grad zapustila. "Kaj mislite častiti gospod, – kaj mi je početi v tej zadregi, v ktero sem se tako po naključji zamotal? Vi ste vrlo izkušeni mož, svetujte mi, kaj naj storim?"

"Drugega ti ne kaže, dragi moj," odgovori poslanec, "kakor da se za nekaj časa domu odtegneš. Bežati moraš kamor-koli vže vsaj za toliko časa, da se stvar nekoliko pozabi, kajti grofovi spokornosti tudi jaz prav nič ne verjamem. Le preveč ga poznajo po celem svetu kot zvitega hinavca in prekanjenega lesjaka. Poglavitni namen danes mu je bil rešiti se iz tvojih rok. Da se v resnici nikdar ne bode resnobno spokoril, bi stavil svojo glavo. Lesjak ostane lesjak, dokler ima rep kosmat. Jedino, po čemur mu bo noč in dan srcé koprnelo, bo hrepenenje, da bi se mogel nad taboj strastno in grozno maščevati. Čuvaj se ga toraj, dragi moj dobrotnik in rešitelj, ter beži iz domovine venkaj, vsaj čez mejo, kamor ne sega več njegova oblast."

"Dobro – ali kam?" vpraša zamišljeno Janez.

"Hm, na Ogrskem se zbira ravnokar velika vojska, ki bo vsakčas nad Turka vdarila. Rimski papež dal je oklicati križarsko vojsko zoper tega krvoloka. Za svojega namestnika poslal je tjekaj Ivana Kapistrana, najiskrenejega mi prijatelja, ki hodi po deželi od kraja do kraja, po vaseh, trgih, gradovih in mestih in ljudi v imenu svetega očeta naudušuje za sveti boj, naj se dvignejo čez sovražnika krščanstva, naj se udeleže velikih odpustkov, ki jih je papež razpisal bojnikom in braniteljem svete vere in domovine. Junaki treh deželâ: iz Ogrske, Češke in Poljske zbirajo se vže okoli zastave Ivana Sibinjskega, najboljšega junaka ogrskih deželâ, da udarijo jeseni na turški Beligrad. Ondi ti je, junaku, prilika priboriti si lavorike. Lepše prilike pač ne boš imel, kovarskemu grofu umakniti se. Sprejmi križ križarski, pripaši si meč božji in pridruži se sveti vojski! Pozdravi Kapistrana od mene in verjemi mi, da te bo dobro sprejel!"

Janez je verno poslušal goreče besede častitljivega moža in duhovna in nehoté se mu je pestila roka, ko je bila govorica o boju za vero in domovino. Na vse grlo zauka in pravi: "Da, da, na boj zoper Turka pojdemo, zoper Turka, krvoloka, ki mi je ubil očeta na brežkem polji!" – toda, kar h krati umolkne, kakor bi ga bil kdo z nožem v srce sunil, kajti živo mu je stopila pred oči mičnodivna podoba njegove Marjetice. Janez se ne obotavlja dolgo, zaupno se ozre na duhovnika, ter mu razodene svoje srčne tajnosti, vprašaje ga, kaj mu je gledé tega storiti. Konec temu razgovoru je bil tak, da je vendarle duhovnikova obveljala in Janez mu je moral obljubiti, da še danes proti Ogrskej odrine.

Vaščani pričakovali so vrle fante na vasi pod lipo in sicer dekleta z zelenimi venci, možaki pa s čutarami. Pozdravljali so jih z radostnim ukanjem, kajti novica o grofovem porazu raznesla se je po bliskovo hitro po celi okolici. Nekaj previdnejih se pa te zmage ni nič kaj veselilo, ker se niso mogli znebiti misli, da se bo grof za napravljeno mu sramoto