Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Alphabetical    [«  »]
jarmov 2
javorova 1
jaz 79
je 901
2
jed 1
jedel 2
Frequency    [«  »]
-----
-----
-----
901 je
579 in
429 se
370 da
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText - Concordances

je

1-500 | 501-901

    Part
1 I | I Zjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precèj 2 I | čedno osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen 3 I | kopajočega rejenega konja rjavca je delavno oblečen hlapec, 4 I | trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko 5 I | opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja 6 I | se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na 7 I | kakih dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: "Le 8 I | klicali našega moža -- bil je najbogatejši svoje občine 9 I | najbogatejši svoje občine in, kar je imenitno, pridobil si je 10 I | je imenitno, pridobil si je bogastvo s svojim trudom 11 I | trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precèj imovit 12 I | sosednji vasi, ali razdeliti je moral svoje imenje med štiri 13 I | najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče ter hišo, 14 I | samo zemljišče ter hišo, ki je bila pa veliko manjša in 15 I | dve sto goldinarjev, imel je Anton v rokah, ko se je 16 I | je Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od 17 I | ko se je oženil, ker to je bil od žene za doto dobil. 18 I | žene za doto dobil. Začel je kupčevati z žitom in raznimi 19 I | kmetskimi pridelki, katere je skupljeval in vozil v mestne 20 I | mestne zaloge. Doma pak je žena kmetovala z družino. 21 I | kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začel je trgovati 22 I | vsem je imel srečo. Začel je trgovati z vinom na debelo, 23 I | na pol prireje" in kopica je rastla od leta do leta. 24 I | se ni motil, zakaj imel je čudovito dober spomin: med 25 I | spomin: med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali 26 I | dajó veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor 27 I | bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, 28 I | mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno 29 I | prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako 30 I | tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo. 31 I | med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil 32 I | Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval: " 33 I | mu to dobro dé; modro se je držal in kaj drugega govoriti 34 I | govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je 35 I | je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. 36 I | sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, 37 I | izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, rekši, da ne utegne 38 I | gosposko poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega 39 I | krčmi ni rad sam pil. Če je le znane ljudi našel, prisedel 40 I | znane ljudi našel, prisedel je k njim in čakal, kdaj kozarec, 41 I | do njega pride. Družil se je z vsemi, z bogatimi in ubožnimi, 42 I | hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi nanj 43 I | razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake nižje uradnike dobil 44 I | uradnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da 45 I | napojil, pa samo zato, da jim je laže prav robato zabavljal 46 I | neusmiljeno mahal. ~Danes je v bližnjem trgu semenj in 47 I | bil, mora zvedeti, kako je bila kupčija in po čem kaže 48 II | bi videla luknja, katero je palec preril. In Anton požene. ~ 49 II | In Anton požene. ~Brašnar je bil Smrekarjev sosed. Nekdaj 50 II | Smrekarjev sosed. Nekdaj je bila Brašnarjeva hiša najtrdnejša 51 II | najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je bila najbolj zadolžena, 52 II | in neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoro vse, 53 II | zapravil skoro vse, kar je bil po očetu dobil. Ker 54 II | bil po očetu dobil. Ker je v svoji mladosti nekaj let 55 II | pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna misel, da 56 II | izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je z 57 II | Dobil je prvo pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. 58 II | sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti. 59 II | se začne tožariti. Kdor je imel kako pravdo, prišel 60 II | imel kako pravdo, prišel je k njemu; on se je vsega 61 II | prišel je k njemu; on se je vsega lotil, bodi si krivično 62 II | ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje 63 II | poslednje stopinje in, če jo je izgubil, začel jo je za 64 II | jo je izgubil, začel jo je za nekaj časa malo zasuknjeno 65 II | enkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil 66 II | Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil in zabredel je v dolgove. 67 II | novce je rabil in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi 68 II | letoma prodan biti; rešil ga je samo s tem, da ga je edinemu 69 II | ga je samo s tem, da ga je edinemu sinu prepisati dal 70 II | sinu prepisati dal in da je odstopil od svojega slabega 71 II | slabega gospodarstva. ~Zdaj je bil pravdar in mešetar obenem. 72 II | mešetar obenem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju 73 II | kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju posvetovat. 74 II | Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske 75 II | ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske pijače 76 II | močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma 77 II | se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi mešetar; 78 II | mešetar; na vsakem semnju je za voli in krave kúp delal; 79 II | krave kúp delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal 80 II | se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je 81 II | je kričal Brašnar. Tako je malo dni minilo, da bi ne 82 II | bil pijan zaspal, četudi je bil ubožen. ~Kar se Brašnarjevega 83 II | tiste modrosti, katero si je sam prisvajal, bilo je samo 84 II | si je sam prisvajal, bilo je samo v njegovem domišljevanju. 85 II | njegovem domišljevanju. Res je pa, da si je bil po dolgi 86 II | domišljevanju. Res je pa, da si je bil po dolgi izkušnji tako 87 II | spravil. Tudi od nature je bil obilo obdarovan: imel 88 II | bil obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster glas; 89 II | močan, sicer oster glas; vse je hitro razvidel in govoril 90 II | hitro razvidel in govoril je, dokler je kdo hotel, ter 91 II | razvidel in govoril je, dokler je kdo hotel, ter najtehtnejše 92 II | ter najtehtnejše dokaze je znal preobračati, da se 93 II | znal preobračati, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni 94 II | bistroglav, jako bal, kadar je imel ž njim opraviti. ~Večkrat 95 II | njim opraviti. ~Večkrat je gosposka posezala po njem 96 II | prijaznosti dela, moralo ga je zaradi nedokazov na miru 97 II | pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček iz 98 II | z gosposko. Razširila se je med ljudmi namreč misel, 99 II | ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretkan, da 100 II | zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten, to dobro 101 II | ni," pravi Brašnar. ~"To je pa že žaltavo maslo, če 102 II | ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega 103 II | aristokracije kmetske. ~Žalostno je bilo samo to, da je bil 104 II | Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar 105 II | Brašnar, manj spoštovan in da je ogromna večina "dobrih juter" 106 III | slovenskem trgu ali večji vasi je prebivalcem v okrožju imeniten 107 III | Veseli se ga kmetič, ki je pred letom mlade voliče 108 III | ker vedó, da jim mati, ki je šla kuhinjske posode in 109 III | dekliči, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj, 110 III | povsod. ~Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v 111 III | izmed snubačev, katerih je imela obilo, nego ker je 112 III | je imela obilo, nego ker je mati hotela, da nakupi te 113 III | pešpotu proti trgu. ~Franica je bila edini otrok Smrekarjevega 114 III | detinskih letih pomrli. Dal jo je bil dve leti v mestno šolo, 115 III | leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati 116 III | izučila brati in pisati in kar je sicer dekletu potreba vedeti. 117 III | vedeti. Težkih kmetskih del je sicer ni silil delati, vendar 118 III | ni silil delati, vendar je morala znati vse in biti 119 III | in biti povsod, zakaj oče je dejal: gospodinja ni pridna, 120 III | roditeljev. Ali Anton, njen mož, je ob takih prilikah, ko je 121 III | je ob takih prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala, s 122 III | Tako čem imeti!" Jn žena je vedela, da na to ni več 123 III | Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja važna. 124 III | ceniti sam po sebi. ~Govorila je rada z vsakim in o vsaki 125 III | tolike množine, kar se jih je že oglasilo. ~Ni samo ogromna 126 III | ogromna imovina, katero je imela Franica pričakovati, 127 III | zrastjo gibčnega života bila je sama na sebi vsakega poštenega 128 III | poštenega ženina vredna. ~Ko je tako po poljski stezi šla 129 III | vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, 130 III | svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec 131 III | zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena kdo ve v 132 III | za njo korači ter da jo je že dvakrat zaklical. ~"Zakaj 133 III | Obrne se in, videč, da je mlad znanec, pravi: "Greš 134 IV | IV Čeden človek je ta Štefan. Zna se mu, da 135 IV | oprijemljejo, svilena ruta je vrhu žametovega brezrokavnika 136 IV | kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk: skratka, ves drugačen 137 IV | brk: skratka, ves drugačen je od svojega očeta -- Brašnarja. ~ 138 IV | in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi, 139 IV | narava; po materi, ki mu je bila v njegovem štirinajstem 140 IV | štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval poštenost, dobro 141 IV | dvaindvajset let star, bil je že dve leti samostojen gospodar, 142 IV | samostojen gospodar, odkar je namreč bil njegov zapravljivi 143 IV | sreča, umeje se lahko. Dobil je opuščeno zemljišče, nobenega 144 IV | in kup dolga, od katerega je bilo treba obresti plačevati. 145 IV | treba obresti plačevati. Oče je živel od njegovega dela, 146 IV | orodje prijel. ~Pa četudi se je bilo Štefanu z vsemi temi 147 IV | boriti, pripridil in zboljšal je bil v teh dveh letih že 148 IV | in edinega hlapca, ki ga je bil v službo vzel, lotil 149 IV | v službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj 150 IV | živine v hlev in tako mu je dobro od rok šlo, da ni 151 IV | ga hvalili in dejali: "Ta je priden in pameten, Bog mu 152 IV | to boste videli." ~Pač je mladeniču časih težko delo 153 IV | težko delo in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, 154 IV | zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost kriva 155 IV | očetu rekel žal besede. Da je z očetom malo govoril, tega 156 IV | očetom malo govoril, tega je bil več stari Brašnar sam 157 IV | kriv nego sin. Bodisi da je starca vest pekla ali da 158 IV | ni imel Štefana rad, ker je videl, da se ni čisto nič 159 IV | zdaj ni pečal zanj. Minilo je časi po več dni, da nista 160 IV | nista besede govorila. Če je oče po štiri dni zdoma bil 161 IV | bili, kaj ste delali? In če je oče šel sinu, kar se je 162 IV | je oče šel sinu, kar se je redko zgodilo, pomagat orati, 163 IV | zgodilo, pomagat orati, držal je plug molčé brazdo za brazdo 164 IV | namreč teto Marjeto, ki je temu pripovedovala, kaj 165 IV | temu pripovedovala, kaj je oni rekel. Štefan je bil 166 IV | kaj je oni rekel. Štefan je bil takega očeta vajen ter 167 IV | S Smrekarjevo Franico je Štefan leto dni vkup v farno 168 IV | baš sosednji otroci. Ko je deklica iz mesta prišla, 169 IV | iz mesta prišla, zdelo se je Štefanu, da ima že nekaj 170 IV | govoriti, da, celo ogibal se je je. Šele počasi se ji je 171 IV | govoriti, da, celo ogibal se je je. Šele počasi se ji je zopet 172 IV | je je. Šele počasi se ji je zopet približal. ~Rad jo 173 IV | zopet približal. ~Rad jo je imel, vesel je bil, kadar 174 IV | Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel ž njo 175 IV | imel, vesel je bil, kadar je mogel ž njo govoriti. Pa 176 IV | njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, 177 IV | misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da 178 IV | Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov 179 IV | in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno 180 IV | Smrekarjeva hči, pa njemu, ki je bil le Brašnarjev sin. ~" 181 IV | vpraša ga deklica. ~"Teti je čevljev treba, usnja bom 182 IV | namenjen kupovati. Zlagáti se je moral, ker resnice ni mogel 183 IV | mogel povedati. Resnica pa je bila, da Štefan, ki se je 184 IV | je bila, da Štefan, ki se je težko od doma in nujnega 185 IV | nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj, ker 186 IV | samo zato v semenj, ker je vedel, da tudi Smrekarjeva 187 IV | sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, to Bog zna. ~" 188 IV | ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel 189 IV | baš takega dobil, kakor je ta tvoj, prosil bi te, da 190 IV | srebra." ~" ga!" ~Štefan je imel prstanek v roki. Vesel 191 IV | imel prstanek v roki. Vesel je bil, da bi bil visoko v 192 V | V Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno 193 V | bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala živina, 194 V | mesarji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno: 195 V | za vretje okrog sebe. Če je kakemu rogatemu velikanu 196 V | so padale po njem, da ga je hitro veselje in skakanje 197 V | tleh. ~Smrekarjev Anton je počasno hodil med živino. 198 V | hodil med živino. Glavo je nosil pokonci, klobuk se 199 V | nosil pokonci, klobuk se mu je bil nazaj pomaknil, levica 200 V | bil nazaj pomaknil, levica je držala s srebrom okovano 201 V | okovano pipo, a v desnici je imel drobno šibo, s katero 202 V | imel drobno šibo, s katero je tega in onega vola malo 203 V | vola malo potepel, da se mu je s poti umaknil. Kakor častna 204 V | prosili in prigovarjali mu. On je mirno kadil, nič odgovarjal, 205 V | zdaj onemu zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil. ~"Kajne, 206 V | prosila, razvidela sta, da je vsaka beseda zastonj ter 207 V | pit, Anton!" glasilo se je od vseh omizij obenem in 208 V | obenem in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali Anton 209 V | gre naravnost v kot, kjer je bil še prostor, sede in 210 V | sede in reče: "Najprvo je treba kaj založiti." Z belim 211 V | pošteno mero, kajpak!" ~Takoj je imel velikanski obrok pečenke 212 V | pečenke pred seboj. Šele ko je vilice in nož položil, okrožnike 213 V | sedečimi možmi. Govoril je glasno, da ga je bilo po 214 V | Govoril je glasno, da ga je bilo po vsej sobi slišati. 215 V | sobi slišati. Pletla se je govorica o volovski kupčiji, 216 VI | po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako 217 VI | že niso videli, tedaj se je treba koj pomeniti; drugi 218 VI | lahko košato hodi, bogata je in lepa. -- Kdo je pa ta 219 VI | bogata je in lepa. -- Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi 220 VI | vanjo?" vpraša drug. ~"To je Plužnikov študent. Tega 221 VI | dohtarsko študira, pa ves babjak je." ~Res je hodil s Franico 222 VI | pa ves babjak je." ~Res je hodil s Franico majhen, 223 VI | paličico v roki. Deklici se je poznalo, da tega tovarištva 224 VI | tovarištva ni vesela. Gospodek je največ sam govoril, jako 225 VI | sam govoril, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se ji 226 VI | odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno, da se tako vsiljuje 227 VI | jih mora povešati. Tudi je je bilo sram, da jo vsi 228 VI | jih mora povešati. Tudi je je bilo sram, da jo vsi gledajo 229 VI | te ima rad." ~"Jako lahko je pomagati. Ni treba me radi 230 VI | dalje po svoji poti. ~Komaj je začela Franica pri kramarju 231 VI | blago za obleko, kakršno je mislila kupiti, že pride 232 VI | pust in siten zdi. Rajša je govorila s pastirjem doma 233 VI | prijatelja in morala mu je biti na videz prijazna. ~ 234 VI | namenjena ono kupiti." ~"Meni je tudi ono bolj po volji; 235 VI | dekle in kupi blago, ki je bilo Štefanu pogodu. Potlej 236 VI | najdeva očeta?" ~Umeje se, da je Štefan to od srca rad storil, 237 VI | rad storil, tem rajši, ker je videl, da bi Peter tudi 238 VI | prosila, ampak njega. ~Šel je pred njo in delal pot v 239 VI | delal pot v gneči. Vse se je moralo razmikati njegovima 240 VI | njegovima komolcema; razrival je može, da so godrnjali, in 241 VI | godrnjali, in zdelo se mu je, da bi v tem hipu lahko 242 VI | ugleda svojega očeta, ki je iz krčme prišel, in tudi 243 VI | Glej ga, tamle gre. Pijan je že kakor krava in ves kvav. 244 VI | krčmi so pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil za 245 VI | zato so ga stepli." ~Res je stari Brašnar taval med 246 VI | ljudje so se mu smejali. ~Ko je sin Štefan to videl in vpričo 247 VI | vpričo Franice slišal, da je oče tepen bil zaradi sleparstva, 248 VI | zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel kam pogledati. 249 VI | njim kazali: glejte, ta je Brašnarjev! Nikomur si ne 250 VI | otroče osmih let. ~Zakaj je šel v semenj, da je to videl? 251 VI | Zakaj je šel v semenj, da je to videl? Zakaj njegov oče 252 VI | pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič in prvič 253 VI | prišla zdaj prvič in prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati 254 VI | potem bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje želé sinove 255 VII | v sebi. Brašnarjeva hiša je bila odznotraj prostorna; 256 VII | javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem in 257 VII | čutili so morda, kako pusto je videti na velikem prostoru 258 VII | reče teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, ter 259 VII | tete poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč 260 VII | poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, 261 VII | dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče si med drugimi 262 VII | klop sest. Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, 263 VII | po glasovih zna, kateri je v družbi, katerega ni. Kar 264 VII | družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več 265 VII | dnevu in pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa 266 VII | spi stari Brašnar. Prišel je šele danes opoldne iz semnja, 267 VII | globoko nas pokopal, treba nam je bilo še te sramote na hišo, 268 VII | ubogega siromaka, odkar je zrastel, samo sinoči, ko 269 VII | zrastel, samo sinoči, ko mi je pripovedoval, kako grdobo 270 VII | odgovori ničesar. Mogoče je, da ga je vendar malo ganilo 271 VII | ničesar. Mogoče je, da ga je vendar malo ganilo in omečilo, 272 VII | malo ganilo in omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu 273 VII | omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu hudo zaradi njega. ~ 274 VIII | okrožju govorili. Dobil se je kdo tudi, ki je pošteno 275 VIII | Dobil se je kdo tudi, ki je pošteno dejal: "Ne lučajmo 276 VIII | imamo vsak svoje breme. Mož je bil morda pijan, pa ni vedel, 277 VIII | vedel, kaj dela, in, če je tudi dva goldinarja zmaknil, 278 VIII | zmaknil, kaj, za vino mu je bilo treba!" A kmalu so 279 VIII | bolj ali manj. ~Stefan se je nekaj dni ljudi ogibal. 280 VIII | dni ljudi ogibal. Mislil je, da vsakemu, kdor ga bode 281 VIII | videl, na um pride, kako je njegov oče malovreden človek. 282 VIII | Zlasti Smrekarjevi Franici je s poti hodil, četudi ga 283 VIII | s poti hodil, četudi ga je v srce bolelo. ~Neki dan, 284 VIII | srce bolelo. ~Neki dan, ko je na polje šel, pa jo je vendar 285 VIII | ko je na polje šel, pa jo je vendar moral srečati. Sešla 286 VIII | na razpotju in Franica ga je še malo pripočakala, da 287 VIII | še malo pripočakala, da je prišel do nje. ~"Zakaj si 288 VIII | se zardi. Deklica, ki se je morda domislila, da mu opomin 289 VIII | mimo grede ogledovala. Lep je, samo malo preredko si ga 290 VIII | kdo bo to mislil, dokler je mlad in krepak ko ves svet!" ~" 291 VIII | svoji poti na polje. ~To je zlata in belega srebra vredno 292 VIII | In glej! V istem hipu se je tudi deklica obrnila, da 293 IX | IX Ob shodu, ki se je pri bližnji cerkvi praznoval, 294 IX | cerkvi praznoval, plesala je Smrekarjeva Franica najrajša 295 IX | so tudi to. ~Navadno se je Franica ob nedeljah z očetom 296 IX | jutranji maši vozila. Kadar se je primerilo, da se je sama 297 IX | Kadar se je primerilo, da se je sama s hlapcem peljala ob 298 IX | ob desetih k maši, skočil je skoro vselej kje med potom 299 IX | biti brez razloga. ~Naravno je torej, da sta naposled tudi 300 IX | se, povedala si, kar si je že milijon gorečih src povedalo 301 IX | objemata ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo. ~Ljubezen 302 IX | pravega veselja sovražnik. Pač je moralo obema na um priti, 303 IX | upanje ne smeje. Franica je znala svojega očeta, ni 304 IX | precej dolgo ni vedelo, da je reč že tako daleč prišla. 305 IX | daleč prišla. Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen 306 IX | Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila. 307 IX | Eden vaških mladeničev je videl Štefana pozno zvečer, 308 IX | Štefana pozno zvečer, ko je pri Smrekarju že vse spalo, 309 IX | govoriti z deklico. Vedel je mladi Štefanov vrstnik, 310 IX | ne pride kdor si bodi, da je torej vse to kaj posebnega. 311 IX | kaj posebnega. Obljubil je sicer Štefanu, nikomer ne 312 IX | nikomer ne povedati, da ga je ponoči pod oknom videl; 313 IX | ponoči pod oknom videl; a šel je še tisti večer v samotno 314 IX | časom ves svet. ~Štefana je prej vse rado imelo; a zdoj 315 IX | ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzetno, da 316 X | X V hišo k Smrekerjevim je zahajala stara ženica, ki 317 X | zahajala stara ženica, ki je brez gotovega domovja ob 318 X | nekaj dni v oni hiši. Ker je vedela mnogo povedati pa 319 X | vedela mnogo povedati pa ker je včasih tudi pomagala delati, 320 X | pomagala delati, imela jo je mati Smrekarica zelo rada, 321 X | prikupi. Mati Smrekarica je videla, da ženica sicer 322 X | ljudje govoré, in mislila si je, da je gotovo to reč že 323 X | govoré, in mislila si je, da je gotovo to reč že tudi drugje 324 X | hišo." Beračica, ki se je menila s to važno pošto 325 X | vasi. ~A skrbljiva mati je vendar premišljala ves dan 326 X | premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je 327 X | je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je Franica 328 X | se je zvedeni ženi, da se je Franica res nekako spremenila 329 X | začne pripovedovati, kaj je slišala. Bolj ostro, nego 330 X | slišala. Bolj ostro, nego je bila njena navada govoriti 331 X | govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi ji bila 332 X | več; ali ni mogla, bala se je! Mislila je: zdaj še ne! 333 X | mogla, bala se je! Mislila je: zdaj še ne! ter odgovori 334 X | ljudje miru ne dadé!" ~Mati je rada verjela, da ta in vsi 335 X | govoriti s tem ali onim, kar je pošteno in prav; niti nečem, 336 X | meniti, naj bode s katerim je. Veselega človeka je še 337 X | katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti 338 X | stopijo solze v oči. V izbici je bilo malo svetlo, brleča 339 X | reče mati dalje. "Dokler je človek mlad, ne pomisli 340 X | Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, 341 X | potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes ne misli vstati 342 X | njej srce glasno tolče. Saj je greh delati proti volji 343 X | mogoče zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče srce ustvaril, 344 X | ž njim, povedala mu, kaj je mati rekla, in potem -- 345 X | poda nekaj v roko. ~"Kaj je?" vpraša deklica. ~"Prstan, 346 XI | Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Pogreznikov Peter, 347 XI | Pogreznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje fare 348 XI | bogatih kmetskih sinov se je prišlo ponujat za zeta. ~ 349 XI | zeta. ~A najimenitnejši je bil ter največ govorice 350 XI | bil ter največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar, 351 XI | mlad, bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki hiši 352 XI | hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen je 353 XI | je po mestno, opravljen je bil po gosposko, govoril 354 XI | bil po gosposko, govoril je več jezikov, bil je lep, 355 XI | govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedi, krotak, 356 XI | pohleven in prijazen, da ga je vse hvalilo. Govoril je 357 XI | je vse hvalilo. Govoril je posebno rad z materjo Smrekarico 358 XI | naravnost dala hčer. Zanjo je bilo že zanimivo in častno, 359 XI | njena hči dobila moža, ki je bil bogat in učen, gosposki 360 XI | zdaj precej možiti, dokler je mlada. Kadar bo že bolj 361 XI | bila nekdaj sama v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa 362 XI | Anton. ~"Pogreznikov sin je preskop, pretrd. Taki niso 363 XI | čislih imel." ~"In kateri je tak?" ~"Ta usnjar Lovrénič," 364 XI | vpraša. ~"Dober človek je, mehkega srca in zna s človekom 365 XI | pa dekle? Kaj pravi? Ali je tudi njej v srce sedel kakor 366 XI | vzela." ~"Jaz mislim, da je bolj pametna od tebe in 367 XI | toliko, kolikor ti. Denar je lepa reč, ali denar je od 368 XI | Denar je lepa reč, ali denar je od danes do jutri. Kupčija 369 XI | danes do jutri. Kupčija je dobra, ali nesreča se lahko 370 XI | stvar v roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, 371 XI | kar češ." ~"Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz 372 XI | kraj z gospostvom! Moj oče je bil kmet in moj zet bo kmet; 373 XI | pride pod mojo streho, pa je amen besedi!" ~"Smrekarja 374 XI | amen besedi!" ~"Smrekarja je kmetstvo podstavilo, kajne? 375 XI | kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek kam 376 XI | kmetstvu pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti in 377 XI | kleti in moliti in zato se je podstavil, baba!" ~"Tako 378 XI | oče bil rad imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali 379 XI | razžaljeni ali žalostni in vse je ostalo, kakor je bilo. ~ 380 XI | in vse je ostalo, kakor je bilo. ~ 381 XII | XII Sneg je skopnel, pomlad je prišla, 382 XII | Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju 383 XII | prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, v klasje 384 XII | omlačena. ~Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko 385 XII | omlačena. ~Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko 386 XII | voza pred vežo. Namenjen je iti v mesto na trg. ~"Janez 387 XII | v mesto na trg. ~"Janez je bolan, ne bo mogel iti s 388 XII | zahudi se Anton, "kadar ga je treba, pa je kilav. Koga 389 XII | kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? 390 XII | Stefanu se malo čudno zdi, da je Smrekar danes tako prijazen 391 XII | nocoj rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj 392 XII | posebnega, postóril sem že, kar je bilo vélikega." ~"Utegneš 393 XII | odgovori Štefan. ~"Prav je. Vsakega nečem s seboj jemati, 394 XII | poženeva," reče Anton. ~Ko je sonce žašlo, bili so v oba 395 XII | tiru. Mati Smrekarica, ki je s praga za vozema gledala, 396 XII | gledala, reče, da Štefanu, ki je s poslednjim vozom šel, 397 XII | vsaki veliki cesti. ~"Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, 398 XII | s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je, da 399 XII | mu je vse zabil, vreden je, da bi skozi šibe dirjal," 400 XII | pritakne star sosed, kateri je mimo gredé pri Smrekarici 401 XII | Smrekarici postal, ker njemu je bila ona pohvala Štefanova 402 XII | vidi," reče žena. ~"Kakor je že! Vidi ga, ali videti 403 XII | se srebro šteje. ~Franica je imela v veži opravek. Slišala 404 XII | v veži opravek. Slišala je, kaj mati govori z onim 405 XII | z onim možem, in vesela je bila. ~ 406 XIII | malo rdečega videla", kakor je dejal Smrekar, ki je bil 407 XIII | kakor je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, 408 XIII | beseden, kajti dobro in lahko je bil prodal. ~V krčmi je 409 XIII | je bil prodal. ~V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov 410 XIII | vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, 411 XIII | vekomaj živeli." ~Smrekar je sam nocoj tudi precèj pogosto 412 XIII | poleg sebe. Pripovedoval je razne reči iz prejšnjih 413 XIII | reči iz prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako je 414 XIII | je počasi obogatel; kako je tu in tam srečno kupčeval; 415 XIII | se drži, tvoje zemljišče je dobro; pa tudi trgovstva 416 XIII | kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi ne 417 XIII | ne bilo Smrekarja, kakor je." ~"To želim že od nekdaj. 418 XIII | Štefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in reče: " 419 XIII | že zase zadosti." ~"Res je tako! Ti si pameten, kaj 420 XIII | pošten sin." ~Smrekar, ki je bil že malo vinski in dobre 421 XIII | vina in vpraša: "Kateri je tak, kateri?" ~"Vam treba 422 XIII | kateri?" ~"Vam treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben 423 XIII | jaz rad. Pa nekaj denarja je spodobno in mora biti. Voda, 424 XIII | vodo, vino z vinom; sicer je pijača le za žejo." ~To 425 XIII | popari; ali misli si: zdajle je lepa prilika, morda je ne 426 XIII | zdajle je lepa prilika, morda je ne bo nikdar več take; torej 427 XIII | še zdaj tak. Vsak človek je sebe vreden." ~"Pošteno 428 XIII | razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je prenaglo 429 XIII | Smrekarja. Štefan je spoznal, da je prenaglo delal, ni vedel 430 XIII | časa kaj storiti, hitro pak je čez malo hipov vstal, položil 431 XIV | Kaj sta imela? Kaj ti je naredil Brašnarjev?" vpraša 432 XIV | reče prvi. ~"Ženil se je pri tvoji hčeri, jaz te 433 XIV | da ti pripovedujem; to je samo, ker te rad imam." ~" 434 XIV | da bi jo dolžil; on ji je malo pamet sesvedral, pa 435 XIV | vse zlepa zamaši." ~Tako je govoril star kmetič, ali 436 XIV | govoril star kmetič, ali Anton je dejal: ~"Vsak po svoje; 437 XIV | plača, pili so, kolikor je kateri mogel. Nekateri so 438 XIV | pri kraju. ~Pozno ponoči je že bilo, ko Anton plača, 439 XIV | popolnoma upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga 440 XIV | hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj in nedolžni konji, 441 XV | XV Ko se je Anton svoji hiši bližal, 442 XV | svoji hiši bližal, videl je, da imajo še luč spodaj 443 XV | vrata odpirat. Opravljena je popolnona, sveča, ki jo 444 XV | kot na klop. Kaj in kako je mož nocoj zvedel, to ve 445 XV | že tudi ona. Eden sosedov je bil iz one krčme prišel 446 XV | vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel, na posteljo, 447 XV | strahu, kaj bo. ~"Biljak je prinesel vrniti denar, ki 448 XV | ln ga vrže po tleh. ~"Kje je Franica?" ~Žena se zgane; 449 XV | Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako ostro, kakor ga 450 XV | bilo tako ostro, kakor ga je pričakovala. ~"Franica spi," 451 XV | po veži v stanico, kjer je navadno hči spala. ~Mati, 452 XV | navadno hči spala. ~Mati, ki je morala najbolj vedeti, da 453 XV | morala najbolj vedeti, da je nocoj ni tam, nego da je 454 XV | je nocoj ni tam, nego da je pred očetovo jezo skrita 455 XV | stopi s svečo pred ženo. Ona je vedela, kaj to molčeče vprašanje 456 XV | govoril ž njo, pa -- tepsti je ne šmeš!" ~"Tedaj ti veš, 457 XV | Tedaj ti veš, kaj mi je! Ti si vedela poprej! Ti 458 XV | ženil v mojo hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem čeljusti 459 XV | dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, koga je treba 460 XV | naučim, kdo je gospodar, koga je treba vprašati, preden se 461 XV | se kaj govori." ~"Tepsti je ne smeš!" žena plašno spregovori. ~" 462 XV | palice na njej. Saj veš, da je nisem še nikoli Naj bo, 463 XV | kakor gre; naj ve, kdo je njen oče!" ~"Ti si bil tudi 464 XV | njegovi volji delati. Ali je to lepo, da ljudje mene 465 XV | zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega, da me je 466 XV | je bilo treba tega, da me je bilo danes sram med ljudmi, 467 XV | Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej v svoji jezi vrgel 468 XV | hitro konec." ~Kmalu potem je v Smrekarjevi hiši luč ugasnila. 469 XV | hiši luč ugasnila. Mirno je spalo po vasi vse, le mati 470 XV | le mati in hči, kateri je vse blagrovalo, da ste srečni, 471 XV | pričakovanje drugega jutra je težilo obema srce: ena se 472 XV | težilo obema srce: ena se je tresla in bala ečetove jeze, 473 XVI | XVI Smrekar je bil vajen zgodaj vstajati. 474 XVI | zgodaj vstajati. Zbudil se je zjutraj ob isti uri, če 475 XVI | zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devetih ali 476 XVI | devetih ali po polnoči, če je legel popolnoma trezev in 477 XVI | matere Smrekarice, katera je smela svoj spanec za pol 478 XVI | ure podaljšati, ako se ji je zljubilo, pa samo, odkar 479 XVI | zljubilo, pa samo, odkar je bila hči Franica toliko 480 XVI | Franica toliko dorasla, da je imela vse gospodinjstvo 481 XVI | Tudi jutro po tem večeru je bil Anton vstal ob svoji 482 XVI | snagi itd. Po veži gredoč je videl svojo hčer v kuhinji, 483 XVI | nje šel. Nazaj prišedši, je celo v kuhinjo stopil, iz 484 XVI | velikega ognja, pri katerem je Franica kosilo kuhala, žareč 485 XVI | zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno iz hiše 486 XVI | tako da si je mati, ki je ravno iz hiše stopila, mislila: 487 XVI | bo take sile, ne! ~Mati je bila že namenjena, hčeri 488 XVI | in izpovedati jo, da se je tako zelo mogla spozabiti 489 XVI | Brašnarjevim Štefanom začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz 490 XVI | ln solz, prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila 491 XVI | solz, prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila 492 XVI | gospodinjskih rečeh. ~O pol osmih je bilo kosilo. Mati si je 493 XVI | je bilo kosilo. Mati si je posebej kuhala kavo; oče 494 XVI | ni bilo pri mizi. ~"Kje je Franica?" vpraša oče. ~Mati 495 XVI | vpraša oče. ~Mati pove, da je zunaj, da ne more jesti. ~" 496 XVI | pride. Med kosilom, katerega je hči prav malo in prav posiljeno 497 XVI | oče govoril ničesar. ~Ko je bilo dokončano, vsak hlapcev, 498 XVI | pobere žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče 499 XVI | oči k očetu, pa videč, da je njegov pogled oster, strog 500 XVI | jaz videti ne morem. Kaj je to? Kaj bo iz tega! Drugega


1-500 | 501-901

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License