Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText - Concordances

(Hapax - words occurring once)


amen-izbit | izbra-nase | nasla-ponov | ponud-semnj | sest-veruj | vesal-zupan

     Part
2001 VII | v hlad pred hišo na klop sest. Lepa svetla noč je; čuje 2002 IV | svoje tete, Brašnarjeve sestre, in edinega hlapca, ki ga 2003 XIV | dolžil; on ji je malo pamet sesvedral, pa se že zopet vse zlepa 2004 XXIX | trdobe. Mati je hčer -- to seve šele po več dneh -- opominjala, 2005 I | pisati ni znal. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel 2006 XVII | Le po umu delaj ter ne sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš 2007 VIII | je vendar moral srečati. Sešla sta se na razpotju in Franica 2008 XXII | so nekaj časa zmajevali, sešli se potem v krčmi, napili 2009 I | ni mogel svojega imetja sešteti, ker razen nekoliko okornih 2010 X | časa nem ob zidu. Naglo pa seže v žep in ji poda nekaj v 2011 XI | zopet bolj pogosto snubači shajati v Smrekarjevo hišo. Povpraševal 2012 IX | IX Ob shodu, ki se je pri bližnji cerkvi 2013 III | odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja. ~ 2014 VI | ki za njo lazi in tako sili vanjo?" vpraša drug. ~"To 2015 X | šepeče dekle. ~"Ne bova te silila. Sicer pa nič ne misli, 2016 XVIII | stari ter vemo, kaj je prav. Silim te baš ne, v mesnico te 2017 X | učiti." ~"Možiti se me ne silite," šepeče dekle. ~"Ne bova 2018 XIX | treba jo je bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo 2019 V | prepasan krčmar priteče silno prijazen in vpraša: ~"Poliček 2020 IX | hotel imeti Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi 2021 XXX | Smrekarica, z raznimi zvijačami sinka od matere dobiti, da ne 2022 XI | drugih bogatih kmetskih sinov se je prišlo ponujat za 2023 XIX | ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto v ženitovanju 2024 VII | še videla jokati, ubogega siromaka, odkar je zrastel, samo 2025 XXV | trma gospodarjeva, ki je siroto v zakon silil. Ko je stara 2026 VI | ki se ji grozno pust in siten zdi. Rajša je govorila s 2027 VII | hlapec Blaž ni bil voljan sitne tete poslušati; mislil si 2028 V | prerije in vidi, da se ga sitneži držé "kakor laščec", vzame 2029 XVII | zlepa povedala! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. -- 2030 XXII | pastirja, častitljivega sivca, ki je pol fare krstil in 2031 VI | neredu. Jezičen in urnoročen skače kramar sem ter tja, razkazuje, 2032 V | da ga je hitro veselje in skakanje minilo. Tudi materam kravam 2033 XVI | nasadi, a dekle pobere žlice, sklede in kar je bilo na mizi. 2034 VII | vendar ter prinese s peči skledo, katero jame Brašnar, najprvo 2035 V | poln kozarec viha zvrnil, sklene roke ter nasloni se na mizo 2036 XVI | za menoj natihoma zveze sklepaš z beračem, s sinom takega 2037 IX | peljala ob desetih k maši, skočil je skoro vselej kje med 2038 XV | misli Anton in, z voza skočivši, glasno potrka na vrata. 2039 XII | XII Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica 2040 IV | pod nosom je malo brk: skratka, ves drugačen je od svojega 2041 XVIII | manjka dekletu, zato sem že skrbel, da bo naglo konec vsem 2042 XVIII | hotelo izpolniti, jame ženo skrbeti, da ne bi deklica zbolela. 2043 X | veže in dalje po vasi. ~A skrbljiva mati je vendar premišljala 2044 XVII | materi in očetu z večjo skrbljivostjo nego poprej, a govorila 2045 I | zelen koc pregrnjen ter skrbno ra vseh straneh pripet, 2046 XV | da je pred očetovo jezo skrita v gornji sobici, ni se premaknila 2047 XXVIII| dni tako tiho in na pol skrivaje poteplješ tod okoli ter 2048 XXIX | ki je hčeri prej izvabila skrivno solzo iz očesa nego odgovor 2049 IX | da ne bi iz razglašene skrivnosti njune ljubezni kaj kvarnega 2050 I | kmetskimi pridelki, katere je skupljeval in vozil v mestne zaloge. 2051 V | Italijanu, ki suhe slive skupljuje; kakšno vino bo letos na 2052 XXX | posoditi in koga je terjati, skušala je babica, mati Smrekarica, 2053 XVI | ponoviti, preden hči jokaje s slabim glasom odgovori: "Moj oče." ~" 2054 II | opuščeno, njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem 2055 VIII | res radi v vodo, ali naših slabosti in pregreh tudi zmerom ne 2056 I | bila pa veliko manjša in slabša od današnje, na istem mestu 2057 IX | srečni človek z vso dušo sladki požir in blagor mu, ako 2058 XI | več jezikov, bil je lep, sladkih besedi, krotak, pohleven 2059 XXIII | mu je bila strašnejša od sladkosti vsega veselja, kar ga je 2060 XXVIII| precèj velik mlad človek v slami, s komolcema glavo podpiral 2061 XVII | odgovori mati. ~"Ne? Menda si slepa. Tla so tod razhojena, odpadki 2062 V | več ne dobiš. -- Ona dva sleparja znam." ~"Bog vam daj zdravje, 2063 VI | je oče tepen bil zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel 2064 XIV | Povedi!" "Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan 2065 VI | ni enakega blaga po tej slepi ceni. ~Srečo lovimo po svetu 2066 XVI | Spoštujem." "In me slepiš! Jaz menim, da si dobra, 2067 X | reče mati. "In če bom kdaj slisala, da boš koga naših obirala 2068 XIII | drugega. In če me boste slišali, storim vam, kar si morete 2069 III | III Semenj v kakem slovenskem trgu ali večji vasi je prebivalcem 2070 III | manj srečne razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti 2071 XVIII | Vselej si rada slušala, slušaj me še danes. Glej, midva 2072 XVIII | ker sem vedel, da me rada slušaš. Obriši solze pa dol pridi 2073 XXV | ne pove. ~Zvečer je bila služabna družina sama pri večerji, 2074 XXVII | žive duše, samo cerkovni služabnik je na velikem oltarju popravljal 2075 XXIV | ukazovati in prepovedovati služabnikom in domačim. Kakor je do 2076 IV | edinega hlapca, ki ga je bil v službo vzel, lotil se je kmetovanja, 2077 XXVIII| Kaj nisem pri tvojem očetu služil, ko ti še hlač nisi znal 2078 XXIV | srca! Tebi se tvoj otrok ne smaili, kdo se ti bode smilil? 2079 XXIV | imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter ga jezikom 2080 XXX | obleki Smrekar ter se veselo smejal lepemu dvoletnemu dečku, 2081 XVI | matere Smrekarice, katera je smela svoj spanec za pol ure podaljšati, 2082 IX | tam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno 2083 VIII | zato, ker bi se jima bilo smešno zdelo, da gledata drug za 2084 XXIV | ne smaili, kdo se ti bode smilil? Ti imaš kamen pod prsmi. 2085 XXI | četudi se ji je hči v srce smilila in je prav pogosto jezično 2086 XVI | drugi ravnati razen matere Smrekarice, katera je smela svoj spanec 2087 XI | je posebno rad z materjo Smrekarico ter se ji takoj tako prikupil, 2088 XV | iz one krčme prišel pred Smrekarjem v vas in ženi to novico 2089 XXI | po sveti maši bode poroka Smrekarjeve Franice. ~ 2090 XXVII | bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu, možu krepke volje, 2091 XVIII | so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov 2092 X | X V hišo k Smrekerjevim je zahajala stara ženica, 2093 XVI | če imajo krme, če so v snagi itd. Po veži gredoč je videl 2094 XXVIII| mislil, da ga je medved snel?" -- "To tebi ni nič mar." ~" 2095 XVIII | obljubil sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. 2096 XXIX | posebno s kake slive debelo sneženo breme otresel ali morda 2097 III | tega morda, da ji ni noben snubač po volji, akotudi si ima 2098 XVIII | navedeno. V nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in 2099 XXVII | Njegova žena pride iz sobe. Sveti se ji nekaj upanja 2100 XV | očetovo jezo skrita v gornji sobici, ni se premaknila z mesta. 2101 XXVI | Smrekar duri in stopi v sobo pred hčer. Pozabljena je 2102 II | dovolj pameten, to dobro sodbo o sebi še bolj utrditi in 2103 XV | onim..." ~"Bog, ki me bo sodil, , da mi ni bilo znano, 2104 II | izkušnji tako izurjenost v sodnih in pravdnih rečeh pridobil, 2105 II | da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil poseben bistroglav, 2106 II | proti njemu pričati -- in sodstvo, četudi ni verjelo, da Brašnar 2107 XX | dvakrat trene, pogleda s solznim očesom mladeniča in reče: ~" 2108 XXVI | za vročo roko jo držeč, s solznimi očmi začela karati, ker 2109 XXII | ni bilo nazaj. ~Dve ženi, sorodnici Smrekarjevim, gresta za 2110 II | pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. Pripisoval je to samo 2111 XXIII | Kjer je koli vedela za kako sorodno in znano hišo v obližju 2112 XXIII | pobegnila bogve kam, in vse sosede, ki so se zgrinjale, niso 2113 XXIX | z nogo oprt in govoril s sosedovim sinom Štefanom. ~Mati se 2114 XXVIII| Glej, gostosevci so že za sosedovo gredo in svete Katarine 2115 V | bratu ali sosedu z rogmi sovraštvo ali na neki drug način nedovoljeno 2116 IX | pomislek, pravega veselja sovražnik. Pač je moralo obema na 2117 I | računa po razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake nižje 2118 XXVII | pri bolni hčeri ostajati. Spal ni, niti jedel, niti pil, 2119 XV | stanico, kjer je navadno hči spala. ~Mati, ki je morala najbolj 2120 XVII | v kateri je njegova hči spavala. ~"Pojdi sem, stara," migne 2121 X | ne pomisli in lahko se mu spesne. Saj veš, kaj mislim. Glej, 2122 XII | ugrizka dobiva pa da grlo splakneva, preden poženeva," reče 2123 XXIV | plakajoče in obupane matere ter sploh se je kazalo, da on ne more 2124 XI | XI Pred pustom, ob času splošnih ženitovanj, jeli so se zopet 2125 XIX | večjega polotil, vselej si mi spočetka branila; potlej, ko si videla, 2126 XVI | legel popolnoma trezev in spočit ali če malo vinski in utrujen. ~ 2127 II | Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico med zobe, pa se 2128 III | ni, da bi mi tebe vzel; spogledala bi se poprej!" odgovori 2129 XXII | mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti tega sveta 2130 XXI | kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred 2131 XXII | stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke samo v srcu, ne na grobeh. ~ 2132 XVI | da se je tako zelo mogla spozabiti ter neumno ljubezen z Brašnarjevim 2133 XXI | prevali in popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, 2134 XIII | razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je prenaglo delal, ni 2135 XXX | v katerem hitro Štefana spoznamo. Ker je bil v pražnjem oblačilu, 2136 II | zastopnik, pravdar Brašnar, manj spoštovan in da je ogromna večina " 2137 X | poslušati glas lastnega srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti 2138 XVI | Kaj uči četrta zapoved?" ~"Spoštuj očeta in mater..." ~"Prav.:.. 2139 XVI | Ali ti mene spoštuješ?" ~"Spoštujem." "In me slepiš! Jaz menim, 2140 XVI | na zemlji. -- Ali ti mene spoštuješ?" ~"Spoštujem." "In me 2141 XV | ki si mu ga bil posodil. Spravi ga z mize," reče Smrekarica 2142 XXIV | pa še to ga je na smeh spravilo ter ga jezikom dalo; on 2143 XIX | je bilo vse, kar je bilo spraviti iz nje ves čas. ~Ko je bilo 2144 V | dobro storili," reče kmet in spravlja novce. ~Pa Anton te zahvale 2145 IX | sta naposled tudi onadva spregledala, spoznala se, povedala si, 2146 XI | mehkega srca in zna s človekom spregovoriti," reče mati. ~"Kaj pa dekle? 2147 XXIX | mesta vrnila, bilo je precèj spremembe v hiši in v vasi. Kakor 2148 XXIX | Gotovo da je bila vso to spremembo naredila hčerina huda bolezen 2149 X | se je Franica res nekako spremenila v poslednjem času. Utegnilo 2150 XXII | je trla, da so ga barve spremetale. V krčmi, kjer so bili vozove 2151 VI | za hip. Takoj se mu misel spreobrne in reče: kaj bi storil, 2152 VI | Drugi očetje želé sinove spreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti, 2153 XVI | Deklica pade na kolena ter se spusti v glasen jok. ~"Kdo sem 2154 XVI | z rokama mrtvo v naročaj spuščenima, kakor kip iz belega kamna. 2155 VII | nesnaga grda! Ali nimaš nič srama več..." ~"Precej mi molči! 2156 XXIX | odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo. ~Mati nekaj časa prede, 2157 XVIII | storiš, da bi tvoj oče na sramoti ostal in besedo oporekel! -- 2158 XXIII | Kako bi bilo oprati to sramoto! Pol imenja, vse imenje -- 2159 VIII | sta se svoje radovednosti sramovala, deklica se zasmeje od daleč 2160 IX | si je že milijon gorečih src povedalo v tihi uri, v objetju 2161 XIX | zakaj ni babam hlač dal: srčnosti nimate nobene, vsako reč 2162 XXV | sveti jezi na Smrekarja srdito žlico ob mizo zagnala, rekoč, 2163 XII | s prsti pokaže, kako se srebro šteje. ~Franica je imela 2164 XVIII | odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, 2165 V | onemu zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil. ~"Kajne, Anton, 2166 VIII | eni misli, v enem dejanju srečala. Drug pred drugim sta se 2167 VIII | šel, pa jo je vendar moral srečati. Sešla sta se na razpotju 2168 VI | razstavljene. Kako bi bila srečna ta dva, ko bi si mogla vsak 2169 I | mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se 2170 XVI | prekrižanima rokama stopi na sredo hiše in reče: ~"Semkaj predme 2171 XVII | hčere v njeno materino srce stakala, izlila v jezo do -- Štefana, 2172 XV | še luč spodaj v družinski stanici. Da bi tako pozno še svetili, 2173 XVII | tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej 2174 XIII | trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek 2175 IV | kriv nego sin. Bodisi da je starca vest pekla ali da ni imel 2176 XI | petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!" ~Ni se dalo 2177 XII | videti mu ne ," odgovori starec z nasmehom ter s prsti pokaže, 2178 XVIII | tudi v pomenke, katere sta starejša moža imela z očetom. ~Po 2179 XXII | Naposled je samo nekaj gluhih starih bab ostalo. ~Neveste ni 2180 XXI | kakor stisne pesti in kakor starko pogleda, bilo je videti, 2181 IX | križastim oknom Franičine izbice stati in govoriti z deklico. Vedel 2182 XI | Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame ali 2183 XI | poslušaj me, stara, jaz tudi ne stavim nanj toliko, kolikor ti. 2184 XXII | morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke 2185 XII | z voza: ", natlači!" ~Stefanu se malo čudno zdi, da je 2186 XXV | svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni visel na 2187 I | Bašti ne morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič 2188 XXI | ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo. ~Leže 2189 XXVIII| kom si se doma razprl ali stepel, da se zdaj že tri dni tako 2190 VI | dva goldinarja, zato so ga stepli." ~Res je stari Brašnar 2191 XXII | tik vhoda na pokopališče steza stara, že črvojednasta lipa 2192 XXII | svatov, ki se je čez zid stezal. ~"Fajmošter? Prav je," 2193 XXII | slišal, da hčere ni, ustni stisnil, klobuk na oči pomaknil 2194 XXII | mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega 2195 VI | ne bo nikoli. ~V gručah stojé znanci, mladi in stari. 2196 VI | Antona Franica!" kaže eden stoječih mladeničev svojemu tovarišu. ~" 2197 V | prevezanim, strahóma pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč 2198 XVIII | Ni spodobno, da tukaj stojiš. Pridi noter! Ali se hočeš 2199 XVIII | omaro odprto in sede na stol. Kakor trudna položi križem 2200 XV | poprime svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži v stanico, 2201 XX | gledala je predse v tla in stopala zelo počasno. ~Naglo jo 2202 XXII | stopnicah proti pokopališču stopati, zardi se, zažari se ji 2203 X | in mati hočeta." ~Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je 2204 XVI | prišedši, je celo v kuhinjo stopil, iz velikega ognja, pri 2205 XVI | mati, ki je ravno iz hiše stopila, mislila: ne bo take sile, 2206 VI | oči vam tudi nič žalega ne storé, nič se ne bojte. Zbogom! 2207 XIII | In če me boste slišali, storim vam, kar si morete misliti, 2208 X | pred seboj, zginejo vsi storjeni nameni, poda mu roko in 2209 XII | jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po poti niti žeje 2210 XX | in, pozabivši sam sebe, s strahom pravi: "Ne, ne! -- Povedi, 2211 XXVI | nagubano lice spremeni in strahoma vpraša: ~"Kdo? Franica?" ~ 2212 V | višnjavo ruto prevezanim, strahóma pri njej stoječim teletom, 2213 I | pregrnjen ter skrbno ra vseh straneh pripet, da se nikjer ni 2214 XXVII | in cvetice. ~Poklekneta k stranskemu oltarju pred podobo Matere 2215 XXII | hitro pride. Tam je drugi, stranski izhod s pokopališča. Vseh 2216 II | jih dobi v roke. S pravo strastjo se začne tožariti. Kdor 2217 XVII | hodil še za njo." ~"To me ne straši, mati; meni bi ne bila velika 2218 XXIII | in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti vsega veselja, 2219 VI | ter bi potem bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje želé 2220 V | poti umaknil. Kakor častna straža so hodili za njim trije 2221 XIII | kakor očeta in ki bo materi stregel na starost kakor pošten 2222 XVII | opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi in očetu z večjo 2223 XIX | naposled oblekla ter k očetu in stricu sedla na voz. ~V pisarnici 2224 VI | dečka polnih rdečih lic strmita zamaknjena v lepe pištolice, 2225 XVI | je njegov pogled oster, strog in jezen, povesi jih koj. ~" 2226 XXVIII| napojiti one suhe kljuke Strženove, ki je rekel že ob štirih 2227 XX | ide proti domu. ~Pot od studenca do doma je držal skozi majhno 2228 XX | Franica z dvema deklama na studencu prala. Dokončavši delo, 2229 XXI | imela s trto povezano butaro suhih drv na glavi. ~Štefan ji 2230 VII | krivencá za omizje. Tam podpre suho brado in upre zardele oči 2231 I | dolge kamižole iz rjavega sukna, pa ko se preveri, da ima 2232 IV | gleda nekaj na obleko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste 2233 XI | ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. 2234 VIII | tret, kar pač ni mogoče, in sušil bi s takim veseljem, da 2235 XXII | fajmoštra, kateri nekaj besedi s svati pregovori in potem odide 2236 XX | veš..." ~"Vse vem, da bo svatovanje. Vsaj povabila me boš, ne? 2237 XXI | Štefan? I, kaj ne greš svatovat?" vpraša ga stara nagubana 2238 XXVII | Bledla je in govorila mnogo o svatovščini ter mnogo drugega. Štefanovo 2239 XXVII | velikem oltarju popravljal sveče in cvetice. ~Poklekneta 2240 XXV | puhne cele megle dima proti svetemu Boštjanu, ki je na steklo 2241 XXVIII| stopi zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev Anton Štefan 2242 VII | hišo na klop sest. Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških 2243 XVII | bukve vseh svetnikov in svetnic v roki držala, videla je 2244 I | voliti za prvega občinskega svétnika. ~V krčmi ni rad sam pil. 2245 XVII | oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic v roki držala, 2246 VI | Vabljivo so bile razvrščene svilene rute iz raznega pisanega 2247 XXIX | Danes sedita obe, vsaka pri svjojm oknu, hči šivaje, a mati 2248 X | niti nečem, da bi bila sama svoja in topasta, pa da bi se 2249 XVIII | premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš..." ~" 2250 XXIV | kateri je nekdaj stanovala v svojih otroških letih, ko je v 2251 VI | veljajo te pištolice. Ali tačas ju te lepe stvari ne bodo 2252 XI | sin je preskop, pretrd. Taki niso pridni." ~"Ne? Zapravljivci 2253 XVI | govorim?" ~Deklica hoče s tal vstati. ~"Kleči!" zagrmi 2254 XVIII | Precej grem," odgovori hči. ~"Tale rdeča ruta ti dobro pristoji. 2255 VI | suknji z naočniki na nosu in tanko svetlo paličico v roki. 2256 XXVIII| mane si zaspane oči ter tava preko dvora. Prišedši do 2257 VI | Res je stari Brašnar taval med ljudmi sem ter tja, 2258 XIV | morali v največjem diru teči proti domu, čutili so gospodarjevo 2259 X | okrog vratu in tudi njej tekó solze, a sirota si ne upa 2260 VII | bom zmerom vesela,~ bo tele zaklal,~ srce mi poslal,~ 2261 VII | zaklal,~ srce mi poslal,~ telečje al' svoje~ al' pa še oboje 2262 IV | nobene druge lastnosti nego telesno velikost. Moč, širjavo čez 2263 V | strahóma pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu 2264 XIII | skozi odprto okno vrže ven v temo. Potem sede, kolne in poln 2265 IV | prime za levo roko in gleda tenek, zlat prstan ali morda gleda 2266 XXIV | jezikom dalo; on mora velik tepec biti. -- Veš, babnica, kaj 2267 XXII | hčer kaznoval, kako bi jo tepel, tega niti misliti ni mogel, 2268 VI | Franice slišal, da je oče tepen bil zaradi sleparstva, otrpnil 2269 XXX | denarje posoditi in koga je terjati, skušala je babica, mati 2270 V | semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala 2271 XVIII | naglo konec vsem njenim težavam," reče Smrekar. ~"Kaj misliš?" 2272 XVII | nepremišljeno ljubeznijo srce težiti. ~Dokler se mati Smrekarica 2273 II | in pravi: ~"Če imaš kaj težke peté, pa k meni sedi, Brašnar!" ~ 2274 XXVII | očetu od srca pade nekoliko težkega bremena ter osornemu, hudemu 2275 III | dekletu potreba vedeti. Težkih kmetskih del je sicer ni 2276 XXIX | tlom trudno in otožno pod težo. Smrekar je stal do rogovile 2277 XXIII | zopet pride, potem je bil tih, klavrn, ni govoril, ni 2278 II | od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, 2279 XV | mize," reče Smrekarica s tihim, plahim glasom. ~Anton poseže 2280 XII | kolesa se začno premikati po tiru. Mati Smrekarica, ki je 2281 III | da bo toliko in toliko tisočev imela, da bi lahko sedela 2282 XIII | okoli več omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno 2283 XXVII | zaletoval v nebesa kakor Titani v stari pripovedki, bil 2284 XVII | ne miru, miru, praznote, tišine je bilo še preveč -- tistega 2285 XXIX | drevja, pripogibalo se je k tlom trudno in otožno pod težo. 2286 XXV | počasno pipo natlači, potem tobak nažge in kakih petkrat iz 2287 VII | ljudje ne bi mogli spati!" ~Toda hlapec Blaž ni bil voljan 2288 XXIV | bila Smrekarici na veliko tolažbo. ~A čudno je bilo vsem ljudem, 2289 XXIV | ni govoril z nikomer, ni tolažil, ni grajal plakajoče in 2290 XXI | obrnilo, in tako se je starka tolažila, četudi se ji je hči v srce 2291 XIV | tej stvari; drugi so ga tolažili ter zabičevali mu, da hčere 2292 X | dasi tudi njej srce glasno tolče. Saj je greh delati proti 2293 III | akotudi si ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je že 2294 XXII | plesal ter s petama ob tla tolkel. ~ 2295 X | da bi bila sama svoja in topasta, pa da bi se ne hotela meniti, 2296 XV | jo hočeš prvemu beraču v torbo dati, daj jo, kadar že mene 2297 VII | pleči in odide na vas k tovarišem, ki so bili že zbrani za 2298 IX | samotno kočo, kjer so njegovi tovariši žganje pili, ter jim skrivnostno 2299 XXII | žen ni! ~"Kaj je to?" reče tovarišica in še ona hoče pogledati, 2300 XXII | Franica je bila davi s svojo tovarišico še precej zgovorna, dasi 2301 VI | Deklici se je poznalo, da tega tovarištva ni vesela. Gospodek je največ 2302 III | očetova volja važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi dekliči in 2303 VI | stoječih mladeničev svojemu tovarišu. ~"Ta lahko košato hodi, 2304 II | pravo strastjo se začne tožariti. Kdor je imel kako pravdo, 2305 XXX | ga nihče ni več rabil za tožbe, pisma in mešetovanje. ~ 2306 II | krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje 2307 II | obenem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju 2308 XX | je bilo govorjeno z nekim tožnim, pa vendar ostrim, očitajočim 2309 XXII | pokopališče. Po grobeh zelena trava raste in naznanja, da je 2310 X | nazaj, vržem ga skozi okno v travo, naj se izgubi v zemlji 2311 XXIV | imaš kamen pod prsmi. Ti si trda, lesena klada in mrzel kakor 2312 XI | stvar v roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi 2313 XVIII | po stopnicah se zaslišijo trdi koraki -- oče v sobico stopi. 2314 I | petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno 2315 VII | se, zastoka in vstane s trdnega ležišča na goli klopi. ~" 2316 XXVII | rokah in v bolj ali manj trdni naturi; da hoče vse, kar 2317 IV | srečo dal in kmalu bo na trdnin nogah stal, to boste videli." ~ 2318 XV | Takoj poprime svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži 2319 XXIX | izgubilo precej poprejšnje trdobe. Mati je hčer -- to seve 2320 XXX | ni ga dete poznalo prvo trenutje ter se je oklenilo Smrekarja, 2321 XX | odgovoriti, a obrne se v trenutku, kar žila dvakrat trene, 2322 XXVIII| tukaj leži. ~"Kaj te vrag trese, ka-li, Štefan? Kaj mi slamo 2323 V | pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v 2324 V | odšla sta torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče nazaj. ~" 2325 XVI | polnoči, če je legel popolnoma trezev in spočit ali če malo vinski 2326 XII | Namenjen je iti v mesto na trg. ~"Janez je bolan, ne bo 2327 I | je imel srečo. Začel je trgovati z vinom na debelo, kupoval 2328 XXVII | mimo šel kak človek, ki je trgovca Smrekarja poznal od trgovstva, 2329 XI | pod streho pribežati. Pri trgovini človek kolne, pri kmetstvu 2330 XIII | dobodem, menim, da bi to trgovstvo malo popustil. Staram se, 2331 XVII | domu. Oče je hodil manj po trgovstvu nego poprej in, kadar je 2332 XXVII | morda prvič po dolgih dolgih tridesetih ali štiridesetih letih -- 2333 XXI | enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a 2334 VIII | Kaj meniš, da ne bi znala trlice v roko vzeti?" ~"Znala, 2335 VIII | veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami." ~Deklica se 2336 XXV | hišo poslal, kriva samo trma gospodarjeva, ki je siroto 2337 XIX | Samo zaradi tebe in tvoje trmoglavosti ji prigovarjam. Pa ji ne 2338 XXVII | govoril. ~Vest mu je rekla: s trmoglavostjo si sam kriv, da ti otrok 2339 III | prinese medén štrukelj, rdečo trobentico in še kaj lepega. Veselé 2340 XXVII | zadnjem času mnogo duševno trpela, k temu je utegnilo priti 2341 XIII | Ni treba vam toliko trpeti, storili ste že zase zadosti." ~" 2342 XXI | nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro suhih drv 2343 XVIII | odprto in sede na stol. Kakor trudna položi križem roki na koleni 2344 XXIX | pripogibalo se je k tlom trudno in otožno pod težo. Smrekar 2345 I | si je bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil 2346 VII | pipo tobaka, zažge jo s trščico na leščerbi, ki nad mizo 2347 IV | kupiti, tak, kakor ga ti imaš tukajle." ~Rekši, jo prime za levo 2348 XXII | tega sveta ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim 2349 VII | godcev pa res ni treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar. ~"Kaj ne 2350 XIII | in tudi ostati moraš. Jaz tvojega starega nimam posebno na 2351 XXVIII| prijatelja? Kaj nisem pri tvojem očetu služil, ko ti še hlač 2352 XIII | Pamet imaš; jaz sem bil v tvojih letih in sem še zdaj tak. 2353 XXIV | mu je hči izpred poroke ubežala! In če se stari možje na 2354 XIII | Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lahko bi ležal 2355 VII | pretepajo. Da bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš 2356 VII | Nisem ga še videla jokati, ubogega siromaka, odkar je zrastel, 2357 XIX | pogledal z ostrim očesom. ~Ubogi Pogreznikov Peter, ki se 2358 II | pijan zaspal, četudi je bil ubožen. ~Kar se Brašnarjevega znanja 2359 II | poredno po strani pogledavši, ubožnega soseda: "Koliko jih misliš 2360 III | važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi dekliči in mladeniči sta 2361 I | vinom na debelo, kupoval ubožnim kmetičem voli in krave " 2362 I | je z vsemi, z bogatimi in ubožnimi, a posebno zaupljiv in prijatelj 2363 I | hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, rekši, da 2364 VI | nihče ni videl plakati, ubriše solze ter se napoti domov. ~ 2365 XXVI | nekdaj, še mlado dekle, učeč se stanovala, ter jo najde 2366 XVIII | te nisem še nikdar napak učil, nikdar ti še ne ukazal 2367 X | vedel. Zmerom smo te prav učili, doma in v šoli si slišala, 2368 X | volji, napak te on ne more učiti." ~"Možiti se me ne silite," 2369 II | maslo, če tega ni." ~Rekši, udari Anton po konju. Ljudje, 2370 III | pogodrnjala, s peto ob tla udaril in rekel ob kratkem: "Tako 2371 XVIII | nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in vse bode pri kraju." ~" 2372 IV | čez pleča in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi, 2373 XXVII | Antonu, možu krepke volje, udero -- morda prvič po dolgih 2374 X | pripovedovati, kar jeziki uganejo o naši hiši," reče mati. " 2375 II | Ti nas lahko v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih menimo; 2376 X | seboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. 2377 XV | je v Smrekarjevi hiši luč ugasnila. Mirno je spalo po vasi 2378 XXV | minilo je vse življenje ter ugasnjena luč je kazala, da so se 2379 XX | je bala pasti na pomrzlem uglajenem potu ali da je bila vase 2380 VI | stran, na prostor. Deklica ugleda svojega očeta, ki je iz 2381 XXVI | dnevih upadlo; ko je solzo ugledala v dekličinem očesu in njen 2382 XVIII | Žena previdi, da so vsi ugovori bob ob steno metan, in obmolkne. 2383 XII | potem k meni pridi, da kaj ugrizka dobiva pa da grlo splakneva, 2384 XXIX | zopet vdela v vretensko uho. Ko se ji nazadnje posreči, 2385 VII | ležišča na goli klopi. ~"Uj gniloba gnila!" zahudi se 2386 XVIII | napak učil, nikdar ti še ne ukazal ničesar, kar bi ne bilo 2387 XX | drugim je o prvi opombi jezno ukazala, naj molčé. ~Bilo je precèj 2388 XVII | mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si jo iz glave izbil. 2389 XXIV | odločneje ter jezneje začne ukazovati in prepovedovati služabnikom 2390 XXIV | zdaj samozavestno stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo 2391 XVIII | otroci vse potrde, kar očetje ukrenó," odgovori Smrekar za svojo 2392 X | Spoštovanje materine besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni! ~ 2393 XXVII | za njo. Tiho koračita po ulicah. Veselo je vse šumelo sem 2394 II | misliš pa ti?" ~Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo 2395 VII | vsaj za dvanajstero družine umerjena. Če so torej okrog mize 2396 XX | hiši priti, da se še celo umiče. Menda je sam razvidel svojo 2397 XXVII | si sam kriv, da ti otrok umira. ~Zdravnik mu pove, da se 2398 XVII | glavó podslanja. Ko se žena umiri, spregovori on: ~"Res je, 2399 II | prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, 2400 I | bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer 2401 VIII | in krepak ko ves svet!" ~"Umreti jaz tudi ne mislim še tako 2402 XXVII | Meni nekaj govori, da ne umrje," pošepeče žena in vzdahne: " 2403 XVII | poroko obleče." ~"Le po umu delaj ter ne sezaj tjakaj, 2404 XXVI | lice v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala v 2405 XXVII | sobe. Sveti se ji nekaj upanja z obličja ter nekako pogumno 2406 XII | mi človeka, da bi mu bilo upati." ~"Glej, tamle gre Brašnarjev 2407 XIV | nocoj ni mogel popolnoma upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo 2408 XXIX | obrne; zardi se v lice ter upogne k šivanju. V snegu zunaj 2409 XII | z dolgim bičem, konji se upró in kolesa se začno premikati 2410 XVII | klopi in z eno, v ogel mize uprto roko glavó podslanja. Ko 2411 XXVIII| kolesa ni že več videti. Ura je dve po polnoči tako gotovo, 2412 I | Le kadar je kake nižje uradnike dobil v krčmi, te je napojil, 2413 XXV | imajo miši ples, pa tu se ni uresničil. Vsi posli so Franico radi 2414 VI | lepem neredu. Jezičen in urnoročen skače kramar sem ter tja, 2415 XXII | poslednjo pomlad žalostno usahnilo ter jih mežnar ni oklestil. 2416 III | Enako poslovanje, enaka usoda nas uči, da smo vsi človeki; 2417 XIII | obraz se mu spremeni in usta se raztegnejo v zaničljiv 2418 XXVI | Smrekar. Hitro gre ven in ustavi moža pred vrati. ~"Jezus, 2419 XIII | XIII Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagač 2420 XXIX | nekaj časa prede, potem, ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico, 2421 XI | nekaj šivala, on pa s pipo v ustih gor in dol hodil. ~"Nu, 2422 XVIII | prime kozarec in pomoči ustne ter odstavi svojemu namenjenemu 2423 XXII | je slišal, da hčere ni, ustni stisnil, klobuk na oči pomaknil 2424 XXIX | gladili ter na obeh plateh ustnic so se po nekoliko rejenem 2425 II | ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico med zobe, pa se takoj nasmeje, 2426 XXIII | prinesel glasu, kakršen bi bil ustregel. ~Smrekarjeva hiša je bila 2427 XVI | posteljo obešena. "Rajši ga ustrelim, nego da bi... že veš, kaj 2428 X | ki je človeku čuteče srce ustvaril, naj odpusti! Še enkrat 2429 VI | v en kup." ~"Ti si prav ustvarjena, da bi onesrečila človeka, 2430 XIV | gospodarjevo jezo ter niso mogli uteči njegovemu biču. ~ 2431 XVIII | ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla ženitev čudno 2432 IX | gledala zaprek, ki bi se utegnile grmaditi proti njuni zvezi, 2433 XXVI | postelji. Mater je v prvem hipu utolažilo in razveselilo že samo to, 2434 XXIII | zgrinjale, niso je mogle utolažiti. ~"K rodbi je kam šla!" 2435 IX | bridkosti kaliti veselja in ako utopi spomin tega, kar utegne 2436 II | bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek jemlje. 2437 XX | potu ali da je bila vase utopljena, gledala je predse v tla 2438 II | dobro sodbo o sebi še bolj utrditi in na svoj prid obračati. ~" 2439 XXIX | posel s tem, da bi konec utrgane niti na vretenu svojega 2440 XIII | človek vedno in vedno spanec utrguje." ~"Ni treba vam toliko 2441 V | goldinarjev mi boste vendar utrpeli posoditi," govori drugi 2442 XVI | spočit ali če malo vinski in utrujen. ~Po njem so se morali vsi 2443 XXVII | bolnica ne bi iz postelje ušla. Smrekar je hodil vedno 2444 XXIII | veselja, kar ga je kdaj užil. ~ 2445 IX | požir in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar ter ne 2446 XXI | zvona farne cerkve. Mežnar vabi k sveti maši, po sveti maši 2447 VI | svoje prodajalne šotore. Vabljivo so bile razvrščene svilene 2448 XII | poslednjim vozom šel, bič in vajet prav lepo pristujeta ter 2449 I | ž njim peljati, trene z vajeti in kakor blisk šine konj 2450 XII | dni z doma iti?" ~"Da bi z vami šel namesto hlapca? Zakaj 2451 VI | za njo lazi in tako sili vanjo?" vpraša drug. ~"To je Plužnikov 2452 XXI | Kam gre, sam ne ve. ~Nad vasjo je bila hosta. Borovje in 2453 XIII | veš, kaj govoriš?" ~"Vem. Vaša Franica me ima rada in jaz 2454 XVII | reče Štefan dalje, "da jaz vaše Franice iščem samo zaradi 2455 XVII | Včasi sem želel, da bi tega vašega bogastva ne bilo nič, včasi 2456 XXI | Hladna burja je brila čez vaške vrte in poslednje hruške 2457 XVII | neče nihče verjeti, jaz bi vašo Franico vzel, ako bi ji 2458 III | je bila ta očetova volja važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi 2459 X | Beračica, ki se je menila s to važno pošto materi Smrekarici 2460 XXIX | imaš tako pametnega očeta! Včeraj sva se menila; vse bo prav 2461 XXI | oče je dejal, da se je hči vdala, da bo zopet kmalu vesela, 2462 XXIX | iz krotavíce ter ga zopet vdela v vretensko uho. Ko se ji 2463 VII | teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, ter naglo pristavi: " 2464 VII | so torej okrog mize sedeč večerjali samo trije: Štefan, hlapec 2465 XV | molčé postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot 2466 XVI | sama. ~Tudi jutro po tem večeru je bil Anton vstal ob svoji 2467 II | spoštovan in da je ogromna večina "dobrih juter" merila samo 2468 XIX | začel. Kar sem se že kdaj večjega polotil, vselej si mi spočetka 2469 VI | kupovati; po čem višjem in večjem bosta hrepenela, kar jima 2470 XVII | Stregla je materi in očetu z večjo skrbljivostjo nego poprej, 2471 III | ves svet obgodrnjajo, niso vedele ničesar slabega o njej povedati, 2472 XIX | po navadi malo neroden v vedenju in v govoru; ali danes, 2473 XIV | Antonovo jezo porabiti. Vedoč, da nocoj vse plača, pili 2474 XXIX | sneg ogrebati, da se še več vej ne odčehne, nego se jih 2475 XXIX | vrtu je bilo vse belo. Po vejah ga je viselo po pedenj na 2476 XXII | črvojednasta lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad 2477 XIII | nese. Reži, saj ne bomo vekomaj živeli." ~Smrekar je sam 2478 V | kajpak!" ~Takoj je imel velikanski obrok pečenke pred seboj. 2479 V | sebe. Če je kakemu rogatemu velikanu morda na misel prišlo, svojemu 2480 I | devetih je stal pred vežo velike, precèj lepo zidane kmetske 2481 XVIII | dragih in prostejših, za vélike in male praznike. Včasi 2482 XVI | celo v kuhinjo stopil, iz velikega ognja, pri katerem je Franica 2483 XII | postóril sem že, kar je bilo vélikega." ~"Utegneš dva dni z doma 2484 XXVIII| V tem hipu se duri blizu velikih vrat odpro ter v vežo stopi 2485 IV | druge lastnosti nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleča 2486 XIII | nikdar več take; torej naj velja, kar hoče. ~"Jaz nimam denarja 2487 VI | novcev toliko in še več, nego veljajo te pištolice. Ali tačas 2488 I | veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa 2489 I | nosu zapisano. ~Novci dajó veljavo. Tudi Anton je bil veljaven 2490 XVIII | poslušaj nas, ki smo stari ter vemo, kaj je prav. Silim te baš 2491 VII | mizo visi, ter ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop 2492 XXVII | nista še tako molila! In vera je močna. Obema se srce 2493 X | za pravo čednost. Jaz ti verjamem, da ni nič, kar ljudje govoré, 2494 XXII | tako je tudi oče Smrekar verjel. ~Mož ni nobenega človeka 2495 X | ne dadé!" ~Mati je rada verjela, da ta in vsi drugi dvomni 2496 II | in sodstvo, četudi ni verjelo, da Brašnar kmetom samo 2497 XVIII | dol. Stori mi po volji in verjemi, da se ne boš nikoli kesala. 2498 XVII | ljudem, četudi neče nihče verjeti, jaz bi vašo Franico vzel, 2499 XXIII | domov. Smrekarici se je to verjetno zdelo in potolažila se je 2500 VI | odgovori Franica. ~"Tega ne verujem, to ni prav nič po dekliško." ~"


amen-izbit | izbra-nase | nasla-ponov | ponud-semnj | sest-veruj | vesal-zupan

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License