Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText CT - Text

Previous - Next

Click here to hide the links to concordance

XVIII

Ko materino upanje, da bo s časom hči zopet vesela in živahna, od dne do dne se ni hotelo izpolniti, jame ženo skrbeti, da ne bi deklica zbolela. Vse prijazno prigovarjanje ni pomagalo. Razodene tedaj možu svoje skrbi.

"Le počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka dekletu, zato sem že skrbel, da bo naglo konec vsem njenim težavam," reče Smrekar.

"Kaj misliš?" vpraša žena.

"Moža ji dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in vse bode pri kraju."

"Za križ božji! Ne, le zdaj ne!" preplaši se mati.

"Zdaj, baš zdaj!"

"Bog pomagaj! Ti si včasi kakor voda! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš..."

"Nu, kaj bi pa rada? Kaj? Ti, ki si modrejša od mene!" vpraša Smrekar malo razdražen.

"Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potlej..."

"To že pozabi. Jaz sem s Pogreznikom govoril, obljubil sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. Tako je!"

Žena previdi, da so vsi ugovori bob ob steno metan, in obmolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla ženitev čudno raziti.

V nedeljo popoldne pridejo trije možje v plaščih, znamenje, da so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo ter govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd. ž njim. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo, stopi ven.

Mati je bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamnen pokončnik naslonjena je zrla na videz brez vseh misli preko polja.

"Gostje so v hiši, dekle!" reče oče. "Ni spodobno, da tukaj stojiš. Pridi noter! Ali se hočeš morda malo čedneje obleči? Pojdi gor v svojo kamro in naglo naredi! Ali boš?"

Oče je govoril prijazno in nekako mehko, hči se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gor po stopnicah.

Prišedši v sobico, počasi odpre predél svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših, za vélike in male praznike. Včasi jih je bila vesela, a danes je oko mrtvo o vsej tej lepoti; ne izbira niti ne , kaj hoče. Pusti omaro odprto in sede na stol. Kakor trudna položi križem roki na koleni ter gleda v steno, kjer visi podoba žalostne Matere božje.

Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki -- oče v sobico stopi. Franica vstane. Približa se ji ter jo prime za roko.

"Saj veš, Francka," začne Smrekar, "da te nisem še nikdar napak učil, nikdar ti še ne ukazal ničesar, kar bi ne bilo prav. Vselej si rada slušala, slušaj me še danes. Glej, midva z materjo te rada imava, rajši nego vse drugo na svetu, in storila sva ti, kar si želela, pa ti bova še. Ali naju imaš tudi ti toliko rada, da nama danes veselje storiš?"

Tako Smrekar še nikdar ni s svojo hčerjo govoril. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač v srcu imel, a na jeziku tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno ganil. Prvič, kar je bila odrastla, oklenila se je zdaj očetovega vratu in, položivši mu glavo na prsi, začela jokati. Oče Smrekar jo je tako nerodno za ramo prijel, da se baš ni vedelo, ali jo hoče nalahko odriniti od sebe ali k sebi pritisniti.

"Nu, kaj to? Čemu to? Jokati ni treba! Sile ti ni in ti ne bo, če Bog hoče. Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor veš. Jaz sem te obljubil, ker sem vedel, da me rada slušaš. Obriši solze pa dol pridi in vesela bodi. Saj potrdiš, kar sem jaz obljubil?"

Deklica ne odgovori ničesar.

"Ne bodi neumna ter ne jokaj. Mati je tudi jokala, ko smo šli k poroki; pa je vprašaj, če se ji je kdaj hudo godilo. Človek ne sme biti tako mehak. Pametna bodi in poslušaj nas, ki smo stari ter vemo, kaj je prav. Silim te baš ne, v mesnico te ne vlečem; a tega menda ne storiš, da bi tvoj oče na sramoti ostal in besedo oporekel! -- Dovolj čedno si opravljena, niti se ni treba preoblačiti. Le takoj pridi dol. Stori mi po volji in verjemi, da se ne boš nikoli kesala. Ustavljati se ne smeš."

Oče se obrne in duri za seboj na pol odprte pusti.

Kmalu za njim s tiho stopinjo pride mati. Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem licu pod očmi sled solz.

"Kaj si res taka, da ne pojdeš v hišo? Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori ž njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš!" nagovarja mati.

"Precej grem," odgovori hči.

"Tale rdeča ruta ti dobro pristoji. Deni jo za vrat." Dekle mater molče sluša ter se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre ž njo vred po stopnicah dol in v hišo.

"Franica, pojdi pit," pokliče ženin Pogreznikov Peter in ji moli kupo. Deklica prime kozarec in pomoči ustne ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu.

"Bolj ga potegni, bolj," reče Petrov stric, "saj nima kosti! Vino ti bolj rdeče lice in veselo srce. Pa semkaj k Petru sedi, da rečemo katero modro ali pa dve."

Dekle sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor ž njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta starejša moža imela z očetom.

Po dolgih ovinkih so prišli do ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorili, reče stric Franici:

"Ni potoka brez vodé, ni poroke brez žené; a kaj naša lepa nevesta poreče? Ali prikima?"

Zdaj je bilo čas odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, beseda, ki bi bila imela ženinu vse namere podreti, ostane ji v grlu.

"To sva se že midva zmenila. Pridni otroci vse potrde, kar očetje ukrenó," odgovori Smrekar za svojo hčer.

Potem so se jeli meniti, kdaj se bo ženitovanjsko pismo delalo in druge potrebne reči. Franica je nekaj časa molče sedela, a potem naglo vstala in odšla. Oče Smrekar je nevoljen pogledal za njo in, da bi jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: "Dekle je zdaj nekoliko dni slabega zdravja."




Previous - Next

Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License