Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText CT - Text

Previous - Next

Click here to hide the links to concordance

XXI

Priprave za svatovščino pri Smrekarjevem Antonu so bile končane. Franica je hodila ves čas tiho, nekako za vse neobčutljiva, okrog hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja, govori in godi, nje ni najmanj ne dostajalo. Ljudje so med seboj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je hči vdala, da bo zopet kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred poroko grozno težko pri srcu in se je vendar pozneje vse na dobro obrnilo, in tako se je starka tolažila, četudi se ji je hči v srce smilila in je prav pogosto jezično govorila s hčerjo o tej in oni stvari, da bi jo na druge misli obrnila.

In prišel je naposled določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesenski dan. Sonce se je sicer videlo na prepreženem obnebju, ali žarki niso bili tisti kakor o zorenju rumene pšenice. Hladna burja je brila čez vaške vrte in poslednje hruške z drevja tresla; drdraje je hreščal majhen klepetec na najvišji jablani Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom pak mu je pritrkaval večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo.

Pa Štefan ta dan ni klepetcev poslušal, ni delal, da, niti ni hotel gledat iti svatov, ki so se pred Smrekarjevo vežo zbirali in vozove zasedali, da se k farni cerkvi odpeljó k poroki.

Pipo, iz katere je kadil, vrže na tla, prekorači vrt, podere plot in gre dalje ven iz vasi. Kam gre, sam ne ve.

Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno pritlikavo grmičje je tam rastlo. Resa je bila pokošena, tla gladka in Štefan, ki je preko hoste koračil z rokama na hrbtu in pogledom, v tla obmjenim, gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo.

Leže čez nekaj hodá na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči pokonci.

"Kaj delaš, Štefan? I, kaj ne greš svatovat?" vpraša ga stara nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro suhih drv na glavi.

Štefan ji ne odgovori ničesar. Ali kakor stisne pesti in kakor starko pogleda, bilo je videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej.

A vendar mu starka nikdar ni bila nič žalega storila. Ženica se ga menda zboji, kajti hitro za grm zavije in odide.

Štefan se nasloni na staro brezo in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. Mežnar vabi k sveti maši, po sveti maši bode poroka Smrekarjeve Franice.




Previous - Next

Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License