Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText CT - Text

Previous - Next

Click here to hide the links to concordance

XXIV

Dva dni je tako minilo.

Tretji dan zjutraj je prišla v Smrekarjevo hišo stara žena, prekupčevalka s kuretino, ki je iz mesta prinesla veselo, preveselo novico, da je Franica v mestu pri tisti ženici, pri kateri je nekdaj stanovala v svojih otroških letih, ko je v šolo hodila.

In takoj za njo je prišel Stefan Smrekarjevi materi skrivaj povedat, da je dosti sveta obhodil, da je naposled zvedel in našel, kje je Franica; da ji ni nič hudega; da bi v mestu bil rad govoril ž njo, samo upal si ni od kraja in potem, ko je hotel, ni mu k njej priti dovolila žena, pri kateri je.

Ta vest je bila Smrekarici na veliko tolažbo.

A čudno je bilo vsem ljudem, kako je Smrekarjev Anton govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da je hči v mestu. Poprej je bil dva dni ves žalosten, potrt in pobit; ni govoril z nikomer, ni tolažil, ni grajal plakajoče in obupane matere ter sploh se je kazalo, da on ne more biti neobčutljiv oče.

Zdaj se vsa stvar hitro spremeni. Smrekarjev Anton je zopet stari Smrekarjev Anton, prejšnji oče svoje hčere, ko za trdno zve, da je Franica v mestu pri ženi, pri kateri je stanovala, ko je bila v mestni šoli. Poprej dva dni mrtvo oko zopet oživi; poprej tihi mož zopet po stari navadi in še odločneje ter jezneje začne ukazovati in prepovedovati služabnikom in domačim. Kakor je do zdaj rad na enem mestu mirno sedel in premišljal ter se samo iz notranjega nemira zdaj pa zdaj ganil in hodil včasih tja, kamor ni bilo treba, včasih sem brez namena, tako zdaj samozavestno stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo osorno kara, če jo vidi jokati.

Smrekar in Smrekarica sta sama v izbi.

"Pojdi ponjo!" reče mati.

Smrekar, kateri kakor po navadi, samo jezneje, za mizo sedi ter zopet vleče iz svoje navadne s srebrom okovane pipe, nekaj časa molči, a potem odgovori:

"Jaz ne!"

"Če oče ne pojde, kakov ljudski tudi ne pojde!" odgovori mati jezno.

"Sama je zamešala, sama naj zajema!"

"To ni beseda, kakršno božja zapoved očeta uči!" reče mati.

"Kaj? Božja zapoved?" huduje se oče. "Baba, veš, katera je četrta? Kaj je bilo meni tega treba? Zdaj bom v nedeljo od maše šel, pa bodo ljudje za menoj kazali. Pšenico bom meril, pa me bodo z nagajivostjo vprašali: zakaj je tvoje dekle od oltarja zbežalo? Ako bodem polič vina pil jaz pri eni mizi, pri drugi mizi bodo mežikali in dejali: to je tisti ki mu je hči izpred poroke ubežala! In če se stari možje na cesti doidejo, rekli bodo v pogovoru: eno dete je imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter ga jezikom dalo; on mora velik tepec biti. -- Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz ti povem, da, dokler bodem živ in bode moj mezinec gibal, hočem biti gospodar v hiši! Kdo jo je silil k poroki? Nihče! Zakaj mi poslednjo uro to stori, da me vsak berač in vsak malhar gleda in se mi smeje ter me je sram med ljudi iti? Pa bi šel zdaj ponjo? A potlej, kaj še potlej?"

"Ti si oče..."

"Kaj oče, oče, oče! Jaz sem bil! Ona naj bi bila hči Zakaj ne sluša? Zakaj ne dela, kakor božja zapoved uči? Če je to storila, da je od +mene+ pobegnila, zakaj bi jaz za njo hodil? Ona dobro ve, kje je moja hiša; ona jo je pustila, ona naj je išče. Jaz sem oče bil, bil zmerom; a ona ta dan ni bila hči. Nikdar in nikamor je ne grem iskat!"

Te besede je Smrekar jezno in kriče govoril. Mati je dozdaj pogovarjala samo tiho in jokaje; a na te poslednje besede svojega moža se postavi pokonci kakor še nikdar, kar sta v zakonu, in v najsvetejši jezi reče:

"Ti nimaš človeškega srca! Tebi se tvoj otrok ne smaili, kdo se ti bode smilil? Ti imaš kamen pod prsmi. Ti si trda, lesena klada in mrzel kakor led pozimi. Bodi, kjer si in kar si, in sram te bodi vseh ljudi, ker si dejal, da te jih je sram! Jaz grem ponjo, ker ti nečeš ponjo iti ter je nečeš za svojo hčer imeti!"

"Pojdi, saj veš kam nazaj!" odgovori mirno Smrekar.

To pa mater v njeni ljubezni k hčeri še huje razjezi.

"Če nikoli več ne bodem videla praga, katerega prestopaš ti, neusmiljena zver, ki svojega rojenega otroka nečeš poznati..."

"Pojdi naglo, pojdi!" odgovori oče precèj mirno.

"Grem!"

Rekši, vstane žena in zaloputne vrata za seboj.




Previous - Next

Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License