VEDOMEC

I

Stal je prej kraj poti, kakor jih stoji lepo število, in je gledal, kako veselo je živelo življenje. In mislil je, da zaničuje to življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni, ter se je zaljubil vanjo. Treba mu je bilo donkišotskega orožja. In stvar ostane naposled ista, če jo imenuje človek zaničevanje ali hrepenenje ali zavist.

Jakob -- tudi imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši Radoslav -- je bil poet in je nosil umetno zavozlano kravato, pomečkan klobuk, kratke hlače in prozoren havelok, ki je vihral v vetru. Obraz mu je bil nelep, maloizrazen, skoro top -- obraz poeta; sanjavo in zaspano so gledale sive oči, ustnice so bile debele in razpokane. Tako je hodil po svojih potih, dolg, neroden in zakrpan, neumrljiva podoba slovenske literature. Smešna je reč, ako jo pogleda človek od daleč; od blizu pa je ni treba gledati.

Grenkobe poln in zlaganega zaničevanja je srečal Jakob na ovinku svojega neprijaznega romanja žensko, ki si je osvojila njegovo dušo in vso njegovo kri. Rad je imel Jakob lepe ženske, rad kakor lepo vreme. Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat, poljubljal je mnogokatere ustnice in opeval mnogo oči; kadar se je naveličal, se je poslovil ves solzen in z izgovorom, ki je dišal po humaniteti:

"Na mojo pot ne trosi rož dišečih:
temnà in strašna pred menoj leží..."

In je šel. Pravili so čudne bajke o njegovem vagabundstvu in bolj češčen od njegovih verzov je bil njegov havelok.

On sam je vedel, da je njegovo vagabundstvo neprijetno in grdo životarjenje brez vsake romantike, ali koketiral je ž njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno; potrebno je bilo, da si je domišljal romantiško Golgato, drugače bi bil ugledal dolgočasno vodmatsko blato, ki mu je škropilo do ovratnika. Njegovo življenje je bilo neokusen ragú: nizko vsakdanje trpljenje, namišljena romantika, omahujoča, trepetajoča slabotnost, predrzna samozavest in laž, laž, laž...

Ženski je bilo ime Lucija. Gladka in bela je bila njena polt, telo je bilo vitko, polno, poželenje izzivajoče, velike zelenosinje oči so sijale motno za črnimi trepalnicami in so vabile. Lucija je ljubila poezijo in poete, zakaj vse ženske, ki imajo zelenosinje oči, so pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske pesnike od Prešerna do Murna in ljubila jih je lepo število; gledala je za Murnom, kadar je stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem, kadar je hodil z dolgimi koraki in vihrajočo suknjo po istem potu in ozrla se je čelo, kadar je šla mimo kavarne, kjer je sedel ob oknu Govekar, privzdigal obrvi ter si brisal naočnike...

Nebo je gorelo v belem plamenu; mirno, leno se je pripogibalo rumeno klasje -- mirno, leno morje daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi kakor zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti, kraj polja, sredi prostranega travnika gruča temnih hrastov, vrsta belih brez. Težka, trudna tišina -- od daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani krik vrane, ki se je bila vzdignila žejna in je letela preko polja.

"Na kakšno pot!" je vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile ožgane, motno so gledale oči.

"Najlepša pot! Rada imam to pokrajino in to vročino... in to tišino. Sama sva na svetu, glej!"

Lucija je hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi senci. Stopala je lahno in prožno, telo se je zibalo, kipelo je pod tenkim batistom. Rdeč sončnik je senčil obraz in tako je trepetala na beli polti svetlejša niansa, komaj razločna nenaravno rdeča luč, kakor da bi sijal skozi prozorno kožo plamen iz krvi, iz mesa. Ustnice so bile polodprte, bujne, napete; trepalnice so bile legle niže na oči, ki so sanjale.

Pot se je vila sredi neizmernega polja, razgrapana, osušena; rdeči ilovnati prah je segal do gležnjev.

"Pripoveduj! Kako je bilo s Heleno?"

Jakob je gledal na svoje čevlje; debela plast prahu je ležala na njih; tudi hlače so bile oprašene do kolen. In Jakob je videl, da so bile hlače prekratke, preozke, neizrečeno smešne. Treba je par novih -- kako, vraga!

"Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril sem okoli nje, dokler se ni omožila. Vzela je mojega prijatelja, ki je pošten človek. Tako se mi godi zmerom; saj nisem za drugega na svetu. Trubaduriti je moja dolžnost in moj poklic, zato sem poet!... Ampak toliko takta bi ji bil pa vendarle prisodil, da bi vsaj mojega prijatelja ne vzela. Brigajo se ženske!"

In tudi suknja je taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil sredi polja. Klobuk na vrh. O prokleto životarjenje, prokleto življenje!

"Kaj te ni marala?"

"Ne vem."

"Saj si jo pač vprašal?"

"Nič je nisem vprašal. Nimam take navade, da bi lazil suh po prodajalnicah ter izpraševal: Koliko stane suknja? Koliko stanejo hlače? -- Toliko? -- Hm! Hvala! Zbogom! -- Kaj sem tebe kdaj vprašal?"

"Torej ti je vseeno?"

"Glej, Lucija -- govoril bom prav počasi, zato da se ne zlažem. Tako sem navajen lagati, da se laže jezik sam če ne pazim nanj."

In že je čutil, da se laže.

"Nečem te vprašati, Lucija, zato ker te ljubim, kakor še nikoli nisem ljubil ženske. Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor hočem jaz, da me ljubiš, kaj je potem zame drugega na svetu kakor žalost in klavrno obešanje? Tista kapljica življenja, ki je v meni, je vsa tvoja, brez tebe bi bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In če porečeš, da me ljubiš -- Lucija, kaj je potem zame na svetu kakor žalost in klavrno obešanje? Ali želiš, da ti zapojem tisto pesmico? 'Na mojo pot ne trosi rož dišečih -- temnà in strašna pred menoj leži...' Ni potrebe, saj veš, kako je. Zatorej: malo oh in malo ah... in src‚ -- gorjé... in slovo in prijatelj in konec."

To bi bil konec dolgega in neprijetnega romanja in konec sanj in časti in slave, konec vodmatskega blata in konec Golgate. Zaspan mizerere na grobu, filisterij pa bi živel veselo dalje in bi se pasel po sočnih zelenih pokrajinah lepe domovine. Vsa Golgata brez pomena in brez smotra. Izprezi, prijatelj, izprezi nemudoma ali pa švrkni veselo ter poženi tja na sočne poljane! -- Kaj se je oglasilo? Kdo je govoril? -- Dol, filister, dol!

Lucija se je privila k njemu, vitka, kipeča, vroča. V tistem trenotku ni bilo več kapljice potu na njegovem čelu, lica so bila razpaljena, upala in ustnice so se tresle. Poljubljal jo je na lase, na lica, na ustnice, dihal je težko -- polje se je zgenilo tam, zazibalo se je od vzhoda do zahoda...

Sončnik ji je padel na tla v rdeči prah; spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala.

Tam, sto, dvesto korakov od poti je stala sredi travnika gruča hrastov. Ni se zgenilo težko, temno listje, na tleh je bila mehka črna preproga, sonce je tkalo vanjo bele rože.

Lucija je pokazala z roko; on se je ozrl z velikimi, oteklimi očmi, jezik mu je bil suh in okoren, kolena so se mu šibila.

"Ne, Lucija!"

In je stopil s poti na travo. Lucija se je oklepala njegove roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim telesom. Šla sta počasi, noge so bile nerodne in so se spotikale ob krtinah.

"Vroče je, Bog vedi!" je izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih besed; v glavi mu je bilo topo in trudno.

"Vroče je!"

Njene ustnice so bile odprte, da so se svetili drobni ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor nebo nad njima.

Tam je bila mehka temna preproga; težko hrastovo listje je molčalo v poletnem snu; velika muha je brenčala v širokem kolobarju, utihnila je in je izginila.

II

"Ali bi šel, ali ne bi šel?" si je mislil. Ženiral se je tovarišev, sam ni vedel zakaj. Zdelo se mu je, da mu je zapisano na čelu, kar se je godilo v njem in ž njim.

Stopil je v krčmo in je ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali.

"Ali te je ujela?" ga je vprašal dolgi, jetični Greben. Imel je v ustih kratko pipo in, kadar je govoril, jo je porinil v kot, ki se je globoko povesil, tako da je napravil obraz zabavljiv in ironičen vtis.

"Ujela me je!" je odgovoril Jakob mirno in je prisedel.

Večni jurist Krničar je odložil karte; ni se mu več hotelo. Ko je bil vstopil Jakob, se je ozrl nanj s čudnim, pol zasmehujočim, pol pomilovalnim pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen; majhen, suhljat človek sivkaste polti in redkih besed. Oženjen je bil, imel je precej beraško službo pri magistratu in se je pripravljal neprestano, da bi študiral dalje; ali izgovarjal se je le bolj samemu sebi, na tihem je vedel, da je dovršil študije in življenje. Nekoč je bil kos poeta, ali zdaj ni maral govoriti o tistih časih, ko je igral lepo vlogo nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal, mu je odgovoril na kratko, da se mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!"

"S tisto Lucijo hodiš?"

Krničar je pogledal Jakobu naravnost in skoro srepo v obraz, tako da je Jakob umaknil pogled in mu je šinila kri v lica.

"Ž njo hodim. Kaj ti ni prav?"

"Ni mi prav!" je odgovoril Krničar trdo. "Varuj se! Ta punca je -- vedomec..."

Jakob se je zdrznil, začudil. Presenečena sta se ozrla na Krničarja tudi dolgi Greben, ki je vzel pipo iz ust, in debelušni, leni Pasar, literat, ki je pisal feljtone, kadar ni imel za tobak, in ki je drugače sanjaril po dolge dni udobne lene sanje in snoval načrte, o katerih je vedel, da jih ne dovrši nikoli. Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal široko in zadovoljno.

"Vedomec -- dobro si jo krstil. Samo vedomci imajo take oči."

Jakob je pogledal temno in resno.

"Vedomec torej, če hočete! Vedomec je moja nevesta!" Krničar je udaril ob mizo, da se je prevrnil kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil za prsi. "Ali se ti blede?"

Jakob mu je strmel v obraz.

"Če se ti blede, te vprašam?"

"Pusti mi telovnik! Ni mi do šale."

Krničar se je obrnil počasi in je sedel. Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem plamenu. Ali plamen je ugasoval, na ustnice se je vračala zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril, je bil njegov glas spet miren in skoro hladen.

"Torej si se naveličal tega življenja?"

"Do grla!"

"Če je tako, seveda! In v službo misliš?"

"Da. Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim službo, ki je zame kakor nalašč. Žurnalist sem vendarle rajši nego uradnik; neumno bi bilo, če bi se zakopal v urad brez izpitov. Nobene prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem, z literaturo, s politiko, in preostaje mi tudi še časa, da študiram, če se mi bo hotelo... Sit sem tega življenja!"

Končal je hlastno, kakor da bi se bil izpozabil predaleč. Debeli Pasar se je smehljal; svetila so se mu žarko tolsta lica.

"Drugače si govoril časih. Takrat bi se bil prej zakopal v urad nego v uredništvo. Če si cesarski kraljevi ali deželni ali mestni hlapec, ti živa duša ne more očitati ničesar. Prodal si za pošteno ceno samo svoje priučene zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor toliko svobodno, posebno če ga hraniš za zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom. Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi zamolčati prepričanja, zakleniti ga za varne duri; -- na semenj ž njim! Zgodi se lahko, da ti je na poti ob vsakem koraku, zgodi se lahko, da moraš pljuvati nanj... Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš več?"

"Če so litanije moje, tedaj mi jih pusti; opravim sam!"

Umolknili so; nekaj hladnega in neprijaznega je bilo stopilo mednje.

"Kaj delaš zdaj ?" je vprašal Krničar, pol namenoma in pol zato, da bi prekinil molk.

Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je govoril rad in ob vsaki priliki o svojih delih in načrtih. Odgovoril je hitro in gorkeje.

"Nimam zdaj nič posebnega. Sami načrti me ovirajo, da bi delal, neprestano so okoli mene kakor živa bitja. In bojim se zmerom, da bi ne začel prezgodaj. Kadar je delo pred mano, tedaj šele spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in ta čut je zelo neprijeten."

"No, kaj nameravaš? Povej nam o svojih načrtih!"

Jakob se je začudil, zakaj Krničar drugače ni maral takih razgovorov.

"Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja na Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko tragedijo se ukvarjam... naposled pa me zelo vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna za roman: obširna in pisana slika naših političnih razmer..."

Govoril je zmerom počasneje in naposled je umolknil v zadregi. Krničar je ob njegovem pripovedovanju gledal na mizo in se je smehljal zmerom bolj zlobno. Nato se je ozrl Jakobu v obraz in se je zasmejal grohotoma.

"To vse, praviš, da dovršiš?"

"Vse!" je odgovoril Jakob neodločno, pol jezen in pol začuden.

Krničar se je sklonil k njemu in se mu je smejal v lice.

"Ničesar ne boš dovršil! Ničesar ne! Niti besedice ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli več, verjemi!"

"Ljubim jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč; nato pa je nadaljeval hlastno in glasno, v presekanih stavkih:

"In prav je, da jo ljubim, in čas je bilo! Do grla, sem dejal, da sem sit tega življenja, in zdaj šele vidim, kako ostudno je. To ni življenje in jaz nisem bil človek. Senca, vrag vedi, mrtvec, ki je bil ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj po ulicah! In če bi bil v tem sanjarjenju napravil bogve koliko lepega, bi vse skupaj ne bilo vredno ene same ure resničnega življenja. Živeti hočem kakor drugi ljudje, med njimi in ž njimi. Kaj filistri! Zaviden sem jim bil, ker žive, kakor je bil Bog ustvaril ljudi in živali, da žive. Ne maram več stati ob poti in zabavljati, ko mi je srce polno zavisti in vsega hudega. Živeti hočem!"

Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil sam, da je govoril iz srca in iz prepričanja. Krničar pa se je bil zamislil. Izpregovoril je šele po daljšem premoru:

"Povedal bi ti, dragi moj, ali usta so mi zaklenjena z devetero ključavnico. Kaj misliš resnično, da boš živel?"

"Živeti hočem!"

"Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo živeti. Ne smejo živeti, ker jim je usojeno, da stoje ob poti. Kakor kljuseta, vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni travnik, toda bič švigne, nategnejo se vajeti... Doslej si sanjal, blodil kakor muha v poletnem soncu in dobro ti je bilo. Komaj si vedel, kaj ti je usojeno. Živ človek si bil v grobu, spal si in sanjal prijetno. Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba ne moreš. In to, dragi moj, je neprijeten položaj..."

Pričeli so kartati. Krničar ni izpregovoril več besede, ves večer mu je bil obraz teman in osoren.

Stopil je v gostilnico mlad, še skoro golobrad fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok, na glavi je imel pomečkan klobuk, kravata je bila malomarno zavozlana in umazana. Smejal se je veselo, malo otročje in je prisedel.

"Kaj mislite, koga sem srečal?"

Ozrli so se brez zanimanja.

"Lucijo!"

Osupla in kakor prestrašena sta mu pogledala v obraz Jakob in Krničar.

"Da, Lucijo!"

Zavzdihnil je skoro ter se pogladil z roko po čelu.

Krničar, ki je mešal, je položil karte na mizo in se je nasmehnil prav z istim nasmehom, s katerim je bil pozdravil Jakoba.

"Ali nisi morda že sit tega življenja?"

Mihelec je pogledal nekoliko osupel, nato pa je odgovoril zamišljen:

"Sam ne vem... Res se mi zdi že pusto in rad bi živel... Ali kako si uganil? Pravkar mi je bilo prišlo na misel in komaj sam sem se zavedal."

Krničar je mešal karte in ni odgovoril.

III

Minilo je par mesecev, da ni videl Jakob svojih tovarišev. Ni jih pogrešal. Živel je v vročih, bujnih sanjah. Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki ga je dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto naokoli, lepoto tistega malega življenja, ki ga je tako lahko in sladko živeti. Tiste majhne vsakdanje skrbi, tiste majhne zabave in malomestni prepiri in opravljanja in intrige -- vse je bilo tako lično, otročje, pol smešno, pol prijetno. In razgreval se je ob tem, žalostil in veselil, čisto resno, iz srca; bil je del tiste pisane gneče, ki jo je gledal prej samo od daleč in ki jo je sovražil zato, ker je hrepenel po njej. In vse to je bilo kakor pozlačen okvir za njegovo ljubezen, ki je bila tega življenja središče in vsebina...

"Zbogom, Lucija!" je dejal, ko se je napravljal v uredništvo in je bil že na stopnicah.

Ali nje ni bilo več med durmi. Začudil se je in bil bi se vrnil. Toda stopal je kakor mehanično po stopnicah navzdol in neprijetno mu je bilo pri srcu. Tudi ko je šel po sončni cesti, kjer je srečaval ljudi, ki so imeli vesele in zadovoljne obraze, se ni razvedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence ni odgnal.

"Zakaj mi ni odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor da bi se ji bilo mudilo..."

V uredništvu je bil še slabše volje. Preklinjal je Macedonijo in ves Balkan. "Naj jih pobijejo, saj niso za drugega. Kolikor manj jih je na svetu, tem bolje. Ni jim treba, da bi se obešali sami, -- bolj komodno je tako..."

In prestrašil se je, ko se je zalotil na takih mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel, izprevidel je precej, da se laže samemu sebi.

"Če je bilo treba le tako na rahlo potrkati, da je prišlo na dan, je to pač znamenje, da je bilo že zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka... In vendar: zakaj ni počakala med durmi, da bi se ozrl in da bi mi odgovorila? Saj je vedela, da sem tega navajen; napravila je torej nalašč tako. Zato ker se je naveličala... Pa že prej, že prej..."

Prihajali so mu v spomin malenkostni dogodki, tako malenkostni, da je bilo treba bistrih oči in kakor struna rahlega čuta, da bi jih opazil in da bi mislil nanje. Kako mu je bila nekoč prezgodaj odtegnila roko, samo za sekundo morda, ali natanko za tisto sekundo jo je odtegnila prej nego navadno. Zadnjič je bila pozabila zapreti okna v kabinetu, predno se je vrnil. Nikoli ni pozabila tega, zato ker je vedela, da ne mara imeti odprtega okna v kabinetu, kadar je doma, in da mora biti zaprto vsaj pol ure prej, zato da se spet razlije po izbi vonj pomaranč, razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila je, zato ker ni mislila nanj. Na kaj je pač mislila? Na kaj? Na koga?... Nenadoma se je zdrznil. Kakor da jo je ugledal šele zdaj. Prej se je oblačila drugače, njemu se je oblačila; zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila nanj -- ni mislila, ali mu ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo? Kako se je zgodilo, da ni opazil ničesar?... In zdaj brž domov! Zaželelo se mu je silno, da bi stal pred njo, da bi jo pogledal z vsem pogledom, presodil z enim samim pogledom, kaj se je zgodilo ž njo. In tudi svojo izbo bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo izpremenilo, ne da bi bil kaj opazil. Bilo mu je v tem hipu, kakor da nikoli še ni videl žene in ne svojega stanovanja...

Zabolela ga je glava, položil je pero na mizo, in da bi si oddahnil, je izpil kozarec vode. Ozrl se je na tovariša in si je mislil: Kaj bi mi pač odgovoril, če bi mu razložil svojo stvar? "Tepec!" bi ti odgovoril. In kakor da je slišal njegove misli, se je tovariš v tistem trenotku zlobno nasmehnil. Jakoba je spreletelo; pozabil je, da se tovariš sploh nikoli ni smehljal drugače nego zlobno; imel je ustnice nerodno ustvarjene...

Skoro tekel je, ko se je vračal na večer domov. Drugače je hodil počasi, postal je tu, tam, stopil je časih mimogrede v kavarno, če je ugledal ob oknu znan obraz, vesel je bil samega sebe in ljudi in ceste in vsega sveta. Ali zdaj je tekel in ni videl ničesar, spoznal ni nikogar. Pred hišo je postal, sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno in glasno, kakor s hitrim majhnim kladivcem.

"Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem morda večerjal sinoči, morda sem slabo spal in zdaj mi prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo nikamor..."

Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi po stopnicah.

"Kakšno obleko pač ima? Kakšno frizuro? Na prvi pogled se bo videlo, če me je pričakovala..."

In bal se je, da bi mu ne spoznala misli na obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal v ogledalo, da mu je obraz upadel in da so se bile prikazale grde gube.

Vstopil je z neodločnim korakom, postal je ob durih.

"Kje si bila?"

Stala je pred ogledalom še v cestni obleki, lica rahlo zardela, oči vlažne in vesele. Rokavice so ležale zmečkane na mizi, kakor jih je bila zalučala ob prihodu, in tudi klobuk je bil še na mizi.

"Tako zgodaj?" je odgovorila mirno in se je ozrla nanj v ogledalu.

"Kod si hodila?"

Zasmejala se je brezskrbno.

"Kaj bi doma? Izprehajala sem se."

"Kod?"

Majhna guba se ji je prikazala na čelu, okrenila se je.

"Tod in ondod."

Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo njega, in ne da bi se ozrla nanj, je stopila v kabinet in je zaprla duri za sabo.

Videl se je v ogledalu: lica so mu bila sivobleda, oči so gledale topo. Ali si to ti, prijatelj? -- Kaj bi počel ti zdaj, ko bi bil živ človek? Zgrabil bi jo za lase, za dolge, mehke, svetle lase, vlekel bi jo za sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe v kabinet, butal bi ob steno, ob mizo, ob stol tisto lepo belo glavo, da bi izkrvavele zelene, hudobne, poželjive oči, da bi curljala gorka rdeča kri čez belo polt, da bi osinele kipeče ustnice in se vile; vzdignil bi in butil ob tla in tenki batist bi se trgal, zasvetila bi se bela poželjiva polt, zasvetila bi se in kakor studenci bi pritekli rdeči curki od vrata doli, preko pleč, preko prsi... lovile bi in prosile drobne roke, iztegali bi se tenki prsti... Bij! Bij vedomca, ki ti je izpil kri in življenje! Bij! Bij!...

Stal je pred ogledalom in obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile, povesile so se vesele gube okoli ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen izraz.

"Lepo novelo sem napisal... zelo zanimivo in efektno..." In precej se je domislil:

"Porabim jo za feljton... tako imam vsaj nekaj od svoje mizerije. Glej, kako prihajajo človeku snovi... ni mu treba niti na cesto..."

Lucija se je vrnila v sobo, v lahki, precej obnošeni domači obleki, ki je skoro izzivajoče odkrivala polne oblike telesa.

"Glej, zdaj sem se razpravila. Sedi na divan in izprašuj dalje!"

Jakob jo je gledal začuden.

"Nimam te vprašati ničesar."

Šel je počasi preko sobe v kabinet in se je zaklenil. Tudi k