SREČA

Stal je Franc Riba na balkonu svoje hiše, tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev in brez polirja.

Vesela burja se je bila vzdignila od morja in lasje so mu povihravali nad čelom.

Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili so se preko široke ceste, žareča bela reka se vije preko ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana -- pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti...

Franc Riba je stal na balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja rdeče krvi, oči so gorele...

Kaj nisem jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene, uživam jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovina? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo do tvojih grudi in jokal od sramu in od žalosti! Takrat, ko sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker sem te preveč ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal zaradi tebe... zaradi sebe, slabotnih svojih rok, jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!...

Razmaknile so se mu rame, razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica do onih gozdov, šumečih v burji, desnica do gora, od veselja zardelih. Ob tisti uri je gorela poslednjikrat kri v njegovem obrazu...

Zavidni so ljudje na svetu in hinavski! Bolan sem bil, pa niso videli moje bolezni. Vedeli so morda na tihem in so čakali -- veselo pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in upognjen, srce polno žalosti... Toda glej, nenadoma sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah nepokojna, vroča kri, vzplamtela sta kresova v mojih očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi obrazi, postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil za lase in stresel še bolj!...

Močnejše je zapihala burja, Franc Riba, privihaj si ovratnik!...

Zelo sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se je bila razlila težka bolezen po vsem telesu in noge so se mi opotekale. Že koj od začetka so se opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj, ker nisem videl cilja; in žalostna je pot, če hodi človek in kloni glavo in prav nič ne upa, da ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, za ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve! Dolga je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer sem jo bil nastopil, pa do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih ranjenih nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v mojih žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto pot še enkrat, prelil še enkrat tisto kri!...

Gledal je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe rdeče rože so rasle izpod kamnov.

Širila se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka bela cesta se je izlila v ravan...

Bil sem bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je bila moja misel, misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil duri in bi se skril. Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno zakurjeni izbi, zasnubil bi morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl; plazila bi se leno moja ranjena duša po cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten meglen večer. Bolan sem bil in prikazala se mi je sreča v nedeljski kmečki obleki, široko so se smejale prepolne ustnice, svetila so se prepolna lica in tako prijazno in tako neumno so gledale drobne pametne oči; v desnici je imela velik dežnik, v levici pa molitvenik v bel robeč zavit. Pozdravljena sreča in zbogom!...

Višje se je vzdignilo sonce, v jadrnem diru se je vozilo preko neba na burje drdrajočem, šumečem vozu in silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom; zaplel se je pramen zlate grive v mogočne smreke Raskovca...

To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem videl, ko je bilo bolno moje trudno telo in si je zaželelo malodušno srce vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje, kolikor ga je v meni. O sladka dolžnost, veselo trpljenje -- pelje se tam sveti Ilija na burje drdrajočem vozu in jaz sam sem sveti Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih lije dol zlato bogastvo v širokih pramenih! Švrkni, voznik, zamahni, poženi, še dalje preko svetle ljubljanske ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad kameniti Kras! Trosi, sveti Ilija, da bo vzklilo vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru vsepovsod kipeče bogastvo. Zakaj blizu je že september, pozno je že in skoro bo setev zamujena!...

Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila na jugu velika črna glava, tudi roke so se že prikazale in temni se tam doli nebo. Zapni si suknjo, Franc!...

Velika črna glava se je bila vzdignila, prikazale so se roke, malo so se uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca, nerodno kobaca dalje, zelo smešna stvar in zelo navadna. Po široki izvoženi cesti hodi in kakor hodi, temni nebo nad njim. Oblečen je človek v črno salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker je telo zelo zavaljeno. Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače, glava je debela, bradata, naočniki vise na nosu, a na glavi se sveti visok cilinder. Kako ti kobali! Pokašljuje, kihne časih in kobali. Velik je, do neba sega cilinder, tenkim nožicam je široka cesta komaj dovolj široka; nerodni čevelj stopi časih preko jarka -- glej, zrasla je ljulka na rodovitnem polju; stopi na travnik, -- glej, trava je ožgana, pomendrana, komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob deblo, ob gozd, -- glej, razglodano je drevje, preperelo... In silna senca hodi pred njim, plava nad njim. Kamor seže, kamor leže senca, zatemni sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo gozdi. Ali on kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, senca njegova že sega preko Karavank!...

Stopi, Franc Riba, stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca že leži nad vso pokrajino, sega že preko Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj, če je roka tvoja dovolj močna, če je res še krvi v tvojih žilah, vzdigni meč!...

Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je ter se naslonil ob ograjo.

"Franc, kaj ti ni mraz?"

Pogledal je in se je začudil in je sklonil glavo.

"Ni mi mraz, Barica!"

Z lenimi koraki se je vrnil v izbo.

*

To je tako, če si stavi človek hišo brez zidarjev in brez polirja!

Zakaj mahoma je izginila hiša, izginil je tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine, ne gor kraj nje in tudi gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič več.

Na hiši, temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen le sen balkon, lastovičje gnezdo. Stopil je človek nanj in balkon se je stresel, zazibala se je morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj so zašumeli valovi glasneje, vzpenjali so se siloma, a niso hoteli dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor so se vračali valovi... Na onem bregu se je tresel enakomerno visok fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo drevo je stalo tam nekje, majhno, samotno in otožno, kakor plašen otrok sredi puste večerne pokrajine.

Franc je šel po ozkem koridorju in je stopil v svojo izbo; prazna je bila, temna in neprijazna. Miza pred oknom je bila vsa pokrita s knjigami, knjige so ležale tudi na tleh.

Stopil je k oknu; strmela so mu naproti umazana podstrešna okna sosednje hiše; skoraj ob robu strehe je stal visok in tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj troje nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi in neumnimi očmi.

"Kaj čakaš, Barica? Ne rabim ničesar!"

Njegov glas je bil prijazen, ali oči so gledale hladno in trudno.

Barica je stala na pragu; majhna je bila in drobna; na ustnicah njenih in v njenem mirnem, razumnem pogledu je bil izraz človeka, ki je bil ugledal življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel breme na svoje rame ter se napotil.

"Bolan si, Franc; lezi!"

Strnil je obrvi, stopil je k nji in jo prijel za roko.

"Če me imaš kaj rada, Barica, ne reci mi nikoli več, da sem bolan! Jaz sem zdrav, Barica, glej, zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji mesec že!"

Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko; njegove oči so se svetile v temnem ognju, ki se ga je bala.

"Prihodnji mesec, Franc!"

V njenem glasu je bilo toliko groze, da se je zdrznil sam.

"Zakaj se bojiš, Barica? Tesno mi je tukaj, umrl bi! Samo zunaj je življenje -- no, Barica, jaz moram odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš, Barica, ali toliko razumi, da moram odtod!"

Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi in mir je bil porojen iz velike žalosti.

"Kaj smo ti storili, Franc?"

Izpustil je njeno roko, zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu.

"Tisto neumno vprašanje! Zbogom, Barica!"

Tiho so se zaprle duri...

Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto malo moči, kar je je ostalo v telesu izza grenkobne mladosti!

"Bolan sem, celo tisti trije dimniki tam strme name neumno in sodijo, da sem bolan! Ako pa je blizu konec -- čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez boja? Ali naj ugašajo tako polagoma, tako samotno tisti poslednji ubogi plamenčki mojega življenja, polagoma, drug za drugim, dokler ne vzplapola poslednji ter ugasne? Ali naj gnije počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi, kos za kosom, dokler ne segnije poslednji? -- Kaj ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za kosom?"...

Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal vesel rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil.

"Glej, in jaz bi ne živel! Ta človek živi, zato ker je njegovo življenje brez pomena, pot njegova brez cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to je človek -- kaj sem torej jaz?"

Sosed je bil odprl okno.

"Franc, ali si že čul?"

Franc je prašal z očmi.

"Naši umetniki razstavijo na Dunaju!" Razumel je samo napol, ali ves se je stresel in je odprl hrupoma okno.

"Kdo razstavi? Kdaj? Kje?"

"Nič drugega ne vem! Naši umetniki razstavijo na Dunaju, v marcu že menda; toliko mi je povedal Strehar."

"Pridi no sem! -- Jezus, in jaz sedim tukaj, ne vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In kakšno življenje, o Bog -- kaj je res, da se pričenja novo življenje? Kaj je res, da ga dočakam?"

Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo.

Zdaj je torej zapisano, da moram odtod! Kal je pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas še zalotil prezgodnji september -- brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In jaz bi ne živel?"

Ne da bi bil trkal, je stopil v izbo Jože Gorjanec in je položil klobuk na posteljo. Manjši je bil od Franca, ali bolj čokat, zdravje mu je sijalo z obraza, mali brki so bili prešerno zasukani.

Franc je stopil predenj in ga je stresel za ramo.

"No, kaj je? Zdaj govori po vrsti!"

"Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?"

"Nič? Ali si človek, ali si živina? Naši umetniki razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti, niti slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po samotnih kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?"

"Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili! Če se blamirajo vsi skupaj -- kaj potem?"

Franc je vztrepetal od srda, od straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal.

"Hlapec! Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli glave? Skrij, kar si ustvaril, ker si sam ustvaril in ker je zategadelj slabo! O, da bi človek iztrgal iz srca to ponižnost, pa če bi šlo zraven pol omahljivega, strahopetnega srca! O, da bi imel vsaj ponos berača, in še tega ni! -- Neki človek je hvalil oni dan naše umetnike na očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno in je zabavljal in če bi stala Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj pa pomisli, če bi prišla taka filistejska pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla pod stol od ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! -- Ti, fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in ponosen človek, ponosen in krepek narod: to je moje in zato ker je moje, je dobro; če se vam zdi drugače, tem slabše za vas!"

"Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?"

"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva malodušnost, sram pred seboj samim! -- Glej, poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med nas. Za lepo število klafter je stal nad nami vsemi -- o filistejcih še ne govorim ne -- in vendar mu je ostala v srcu poštena porcija slovenske ponižnosti; najboljših svojih stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal na tisto tujo umetnost, ki bi se ji veselo zasmejal, če bi ji stopil naravnost pred nos. To je bil on, zdaj pa si misli filistra!"

"Predrzno je, kar govoriš! Vse, kar smo napravili, je torej dobro?"

"Dobro je vse, kar je našega in od vsega, kar smo napravili, je našega vendarle prijazen del. Ta del pa je tisti, ki nas ga je sram..."

Franc je govoril hitro, hlastaje, zamahoval je s pestjo in se je tresel od vzburjenosti.

"Ti upaš torej na uspeh?"

"Nisem govoril o uspehu! Vesel sem, da stopijo naši fantje preko praga; to je vse in je dovolj. In če bi jih zasmehovali, jaz bi jih bil vesel -- celo zato bi jih bil vesel, ker so jih zasmehovali in še rajši bi jih imel... Zdaj, prijatelj, se pričenja novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči: potrkalo je in me je poklicalo..."

"Odpravljaš se torej na pot?"

Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči so pogledale resno, skoro žalostno.

"Seveda na pot! Poslednji čas je bil, zelo je že pozno!" Jože Gorjanec je malo pomislil, nato je izpregovoril počasi.

"Že zdavnaj sem ti mislil nekaj povedati, Franc: ti si egoist, kakršnega nisem še videl!"

*

Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena večerja. Soba je bila velika in prazna, miza je stala kakor sredi poljane, Stene so bile polepljene z izrezki iz ilustriranih časopisov, nad posteljo je visela stara sveta podoba.

Na nizkem stolcu ob peči je sedela teta Mara, krožnik na kolenih. Izpod rute je gledal bel starikav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. Tudi teta Mara je bila majhna in drobna in tudi v njenih očeh se je poznalo, da je bila zadela prezgodaj križ na ramo.

Gorjanec je sedel k teti, Franc je molče večerjal za mizo.

"Kaj res pojdeš, Franc?"

"Res!"

Ko bi se bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati.

"Ne sprejmeš torej tiste službe?"

Izpregovorila je tiho in plašno; malo je bilo še upanja v njenem glasu in veliko strahu.

"Teta Mara, nikar nocoj! Nocoj bi bil rad vesel; ne sprašujte me o stvareh, ki veste, da jih ne maram! Nikoli nisem mislil na tisto službo."

Ko bi se bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih očeh jezen in užaljen pogled.

Prišla je v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi koraki, kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok, ne svojih nog, komaj še svoje oči, ponižno posodo solz. Sedla je za mizo, Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo, bi opazil, da so njene oči motne in nalahko otekle. Povečerjal je in tedaj se je zavedel tišine, ki je ležala v sobi kakor težka zadušna senca; videl je tudi obraze in srd se je vzdignil v njegovem srcu. Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril je nenadoma.

"Nočete torej, da bi šel odtod? Držali bi me radi? Da segnijem, da poginem v tem brlogu?"

Ni bilo takoj odgovora, ali šestero oči se je ozrlo nanj. "Ali se nič ne spominjaš, Franc, kako sem skrbela zate dolga leta, dolge bolne noči? Bojiš se, da bi te držala -- ali nisi z bolno tresočo roko posegal po moji roki, zato da bi te držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu -- ali se nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so se ob tisti uri mirno smehljale tvoje ustnice... Ne očitam ti, Franc, in bojim se tvoje hvaležnosti -- ali burja je zunaj in ti si bolan, ne boš več morda tako močan, da bi se vrnil k meni, legel na mehko posteljico..."

"Ali nič ne veš, Franc, kako sem ti stregla v dolgih bolnih nočeh? Ali nič ne veš, Franc, kako sem upala v tistih nočeh -- ne zase, Franc! Tako sem skrivala svojo ponižno ljubezen, da bi je ne videl, in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je videl, Franc, in nič ti ne očitam. Morda je bila preslaba moja ljubezen in premajhna; preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla in zato nisi opazil trepetajoče moje iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so skrbele zate. Ali usliši, Franc, mojo prošnjo, ne hodi odtod; bolan si in umrla bi od žalosti, če bi vedela, da si zunaj v burji tako sam. Zate te prosim, ne zase..."

"Egoist si, Franc, kakršnega nisem še videl! Vsak trenotek tvoj je posvečen tebi samemu. Jemal si ljubezen, kakor zaslužen vsakdanji kruh in komaj da nisi udaril po roki, ki ti je darovala ljubezen. V sreči si živel pa misliš za srečo? Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi! Manjši si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim posmehom!"

Ozrl se je z velikimi očmi, razumel je, kakor da bi govorili njih pogledi na glas in razločno in žalost mu je legla na srce. "Povejte mi, kaj bi počel pri vas? Ali ne veste, zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, čakali samo še s pokrovom! Nisem vas prosil ljubezni, duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim!"

"Vstal je in si je oblačil suknjo.

"Kaj si znorel?"

"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne bom nikoli debel!"

Gorjanec je poskočil, da bi zaklical za njim po stopnicah, ali vrnil se je že pri durih in je zamahnil z roko.

"Naj gre, kamor hoče!"

"Burja je zunaj, pojdi za njim!"

Pogledal je Barici v obraz, obrvi so se mu strnile in postal je sredi sobe.

"Ne, Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: kadar mu bo mraz in kadar bo lačen, bolan in utrujen, se povrne sam..."

Prestrašena se je ozrla nanj.

"Zanesi se name, Barica!"

Že je bila legla temna senca preko neba, velikanska senca, ki je vztrepetavala, vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih gubah svojega plašča. Zaškropile so časih preko mesta debele kaplje v dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen kropilnik zamahnil preko zemlje, v velikem križu od vzhoda do zahoda in od juga do severa.

Franc je hodil križem po ulicah; burja je segala s prešernimi prsti v njegovo mahovito rdečo brado, udarila mu je časih mrzla kaplja na čelo.

Postal je ob oglu, pogledal je na cerkveno uro in že ga je bilo strah, da ne pride.

"Ne pride morda, boji se morda burje; -- čudni so ljudje, ki se boje viharja..."

Prijel se je za klobuk; veter ga je bil zgrabil pod pazduho in ga je potisnil na sredo ceste. Opotekel se je in se je ozrl. Ni je bilo strah; prišla je preko ulice z mirnimi in lahkimi koraki, kakor da bi hodila po preprogi. Pozdravil je, nalahko je sklonila glavo in je šla mimo; na klobuku je vztrepetaval pajčolan; vzplapolavalo je krilo...

"Pa so mi že tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo name, mlado in veselo kakor je... Kaj bi si mogel misliti zatisnjene tiste velike oči, mirne in mrzle tiste rdeče ustnice? Kaj bi si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je toliko mladega življenja v njem?"

Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki lažji, vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo, igrala se z njegovo brado, prijemala za klobuk s prešerno roko in mu kuštrala lase, da so mu povihravali na čelu do oči.

Postala je malo na pragu, ali ni se ozrla; čul je njene korake v temni veži, utihnili so, zamolklo so se zaprle duri.

"Bog s tabo! Nisi se ozrla, ali hvaležen sem ti -- zakaj mislila si name, ker se nisi ozrla! Slišala si moje korake, kakor sem slišal jaz tvoje misli -- tako kakor jih slišim zdajle, ko stojiš pred ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog s tabo!"

Mračilo se je, na vse štiri strani je že škropil ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje.

"Kam ti?"

Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit obraz.

"Na izprehod."

"Prijazno vreme je, pojdiva skupaj!"

Ulica se je ožila, zožila se je popolnoma ter se je izlila v gostoljubno krčmo.

Sedel je Franc Riba in obraz se mu je zelo izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil plamen in drobne kaplje so padale iz razmršene brade. Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim peroti in tako so legle, poskrile se po čemernih kotih.

"Jaz pojdem odtod."

Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil.

"Kaj bi ne umrl rajši v