Biló je v Tolminu za god svetega Valentina v letu petnajststošestinpetdesetem.

Stari spokornik "hlapec Gospodnji" vikar Janez Potrebujež, je bil obsedel sam s težko knjigo na mizi, ki jo je že bila pogrnila za obed njegova domača ženska njemu in njega mlademu varovancu, hlapčiču devetih let, Boštjanu. Bil je ta negodni pobič sin potepene ženske in nevrednega očeta, ki je služil vikarju do pred kratkim za duhovnega pomočnika ali obhodnika, pa se pripravil s svojo samopašnostjo kot resnični presbyter rotundae conscientiae v prezgodnjo bolezen in bridko smrt. Umirajoč se je zmiril z vikarjem in Bogom pa prosil svojemu nezakonskemu otroku vikarjevega varištva. Stari gospod se je sirote usmilil in sklenil, da bo odgojil otroka, če že ne za duhovnega, pa vsaj za porabnega in poštenega cerkovnega človeka. Sveti, Močni smrtni, če mu le ne bo in tudi to pot in te nedolžne dušice hudič speljal, zmaličil in ubil, kakor mu je že nekoč eno, siromaka Petra, sinú njegove nesrečne sestre Polone, requiescat!

Sivolasi duhovni sedi togo za mizo ob knjigi in čaka in je ves brljav. Svojega varovanca Boštjana je poslal v farno cerkev pri Svetem Urhu v dobravi pod trgom, da bi mu uro Gospodnje smrti na križu odzvonil, pa se zdaj muči v bridkem dvomu, ali je prav storil, da ni šel sam, marveč da je poslal otroka zvonit, ki mu utegne peklenski malič zvon pridržati in z močno južno ustaviti, z vetrom takim od morjá, ki že dve noči in ves dan vleče, oblake nizko med goré potiska in snegove sčinoma pobira, da od povserod vode bobnijo in plazovi grmé.

Starec vidi vse, kar misli, tako živó, da mora sam pri sebi naglas povedati.

"Štirje angeli, ki vetrove držijo," vprašuje po besedi iz strašnega razodetja o Sodbi, "ali so jih za zadnje izpustili?"

Ne groze ne slovesnosti ni v njegovi besedi. Povedal je mrtvo, kakor se mu je spočelo v spominu in z besedo, ko je to jutro tega dne po maši moral kar v tri strani umirajoče predvidevat, da mu je zdaj tako, kakor da se ne bo nikoli več ne oddahnil ne odpočil.

Že mesec dni od svetih Treh kraljev se osvešča stari duhovni, kakó močnó ga je vzela zima in dolga zmrzál. Pa mu je to noč prej še južna legla na pljuča in jih opasala, da mu zdaj hropejo in sigajo kakor z moko nabit ovčji meh in da ga zbada od srcá do pod lopatico. Bolezen taka, da ni prva, in bi človek z učenim Aviceno dejal, da je le incubus, pa ni in so le pljuča vneta v bodilju. In če se bo otresel te tegobe, ki se je tolikokrat v življenju že hujše in nadležnejše...

"Hujše in nadležnejše," ponovi duhovni naglas z občutjem močne samozavesti, da mu skušnjava poltenih misli in vrele krvi ne nagaja več, da ni več v njem tiste strašne sle, ki seka v meso in mozeg.

"Svinja... sus famelice! No moreš več podnetiti," mrmra s sveto škodeželjnostjo o duhu nečedne sle, ki se ga je naučil bati se in krotiti ga z močnim odrokom in sveto molitvijo, s postom in mrtvičenjem; plane bojevito, a se zruši na stol in ové vse svoje telesne slabosti in usahle moči. Pa ga mine sleherna objest in mu je nadležno hudó. Noče in si mora želeti, da bi še biló, kar je prešlo. Žal mu je, da je minilo, kot strašno zapeljivo pijanost si osvešča mladó ugodje, ki iz polne krvi prešinja vse ude, se preliva vanje, jih veže in utruja, a so venomer zopet voljní, prožni in krhkí...

Ves zmeden, ali ni vendar zopet grešil, želeč si mladega zdravja, išče starec nekaj časa zgubljeno, seže po knjigi in odpre. Ne bere, a se ové, da mu je iskati razsvetljenja in tolažbe drugod. Pa se okrene proti steni, kjer visi razpelo, les, ki je že ves črviv in sajast, a duhovnemu venomer ona ista močna svetinja, kakor za njegovih mladih in trnovih duhovniških let.

"Moje žalosti in slabosti sodec in priča," golči v trpki molitvi, ne kakor z Bogom, kakor s človekom, ki sta se vajena od mladega; "ti povej, če je pregrešna ta zadnja slà v meni. Ubil jo bom. Če pa ni, daj, da bom hrepenel, kakor gre duhovnemu. Lovač, to veš, da nisem, ki se mu je ud usušil, lakota pa ne!"

"Lakota, ne misli, ta moja žalost ni," nadaljuje, "lakota lovaška. Pa je človeška, kakor za vsem, kar izgubiš, za zdravim zobom v ustih, za prožno nogó. Močnó jalova je namreč ta sreča starih let. Ne vidim, da sem hladán, ko lipov bog; da sem miles mutilatus, čutim, in brez blagoslova, ki nisem, kakor sem, iz boja, le iz takega reda v prirodi, da se še močnejši unese in še lepša usuši, prava senéna lonica, ki v lazu stoji pa jo deževje pere, da trohni od znotraj in od zunaj prhni. Pa če se mi skomina po mladi krvi! Naj se! Nekaj meni, nekaj Tebi! Tebi tudi in Tvoji ljubezni do ljudi, ki si me jim za tolažnika postavil et quasi medicum, in me še kličejo otroci, babe in vsi umirajoči, naj jim bom v pomoč, pa sem sam mrtvák z živim usmiljenjem in mrzlo rokó."

"Mrtvak z živim usmiljenjem in mrzlo rokó," mu gre še dalje pravda z nevidnim Gospodom življenja; s prstom udari v knjigo, ki leži odprta pred njim. "Iz te učenosti tu, po kateri učim svojega pobiča besede spoznavati in brati, se mi je razodelo in povem. Ko si na križu umiral, odrešil si. Ozdravljal s križa pa nisi. Zato ker po človeški naturi svoji mogel nisi, ki nisi bil v žebljih in pod trnjem zdrav. Ozdravljenje, sem dejal, da je biló tudi iz Tebe le zdravega. Mar ne berem, če že ne večkrat, pa vsaj eno pot, da si čutil moč, ki je šla iz tebe? Takrat, ko se Te je dotaknila krvotočna žena! Kakšna moč? bom vprašal. Moč besede božje, kakor ko si Jairu hčerko obudil z besedami: thabiti, kumi? Zdravje, bom rekel, mladost, utrgana z vélikim usmiljenjem sirotam v življenje, čudež, ki iz bolnega telesa biti ne more, ker bolnega Boga ni in ne bo..."

Starec se zdrzne. Sam ne more presoditi, ali je prav povedal; sam sebe ne ume, kaj hoče. Motno išče, da bi povedal iz srca, kakor čuti, ne z besedo pismoukov in pisarjev:

"Razmakni mi, da bom videl prav, ki vidiš, da ne najdem in da govorim tako, kakor boli. In ne zavrzi me: Ecce, theologus! -- glejte ga, bogoslovca, kako je svoj neumni gobec odprl, pa se govoriti ni učil! Nisem se! To pa veva oba, kolikokrat sem stal s Tvojim zakramentom ob umirajočih. Nobenega adepta me ni več strah, toliko sem videl bolečine, gnojá, krčev in znojev mrliških. Tu me spremisli in poslušaj!"

Glas zamre starcu od razburjenja, nekaj trenutkov mora krotiti bolečino vnetih pljuč in loviti sapo. Slabotno, a sproščeno govori nato:

"Pridejo me klicat. Grem, pridem, vstopim, vidim in spoznam že ob vratih, da mi je zbolel človek, ki še ni bil dotlej bolan. Na smrt do te ure še pomislil ni, pa je zdajci stopila predenj. Zato sem rekel, da spoznam že ob vratih, in se mi srce stisne, kako neki bom nesrečno dušo pripravil, da bo pravična in spokorjena prešla k sodbi. Človek je. V štoli me je videl, vse mu je jasno pa se mu spači obraz; molim, opominjam prizanesljivo, naj se kesa in prepusti v božjo voljo. Saj niso uporni. Lepó se spovedó in vdajo na videz; a ko si opravil in hočeš iti, rotijo, da ne odnehaj, gredó z očmi za teboj in očitajo molče. Tako, glej, sem doživel stokrat in še večkrat. In temu se nisem pa nisem mogel privaditi, tistim očitajočim očem, ko so vzele slovo. Še iz grobov me gledajo, tuje, mrtve, hladne... otroci, otročnice, matere... sami taki, ki so bili nedolžni in bi bili po vsej pravici mogli živeti in morali, ker so bili brez krivde ali pa potrebni bolj drugim, kakor pa sebi... Ti si videl, kolikrat sem si zato v takem jalovem svojem usmiljenju predočil, kolika bi mi bila ena sama Tvojih velikih sreč, čudež namreč, ki bi se zgodil iz mene zdravega v nesrečno umirajoče telo. Sprva, ko me je mlada kri blodila, sem se mogel za tako norsko žalost vsaj pokarati, češ da nisem vreden. Potem sem s Tvojo pomočjo ukrotil svojo kri in strojil svoje meso. Učitelj moj, praeceptor meus vidit, sem si dejal in hrepenel nezadržano, čakal, molil in upal. Bral sem v evangelistu Tvojo besedo: thalita kumi, hčerka, pravim ti, da vstani. Odprl sem v učeno knjigo in sprebral, da so nevešči prepisovavci Tvojo pravo besedo izprevrgli in da si drugače klical: thabiti kumi -- spregledaj in vstani. Ti veš in vidiš, da ni bila napuhnjena volja, kar sem nato rekel in verjel. Da bom namreč s to Tvojo pravo besedo obudil; da bo tudi iz mene, kakor se je iz Tebe v krvotočno prelila moč, izšlo zdravje v bolnika. Nisem okusil, nisi dal. Zase, samo zase hočeš táko božjo srečo. Ti veš, čemu. Jaz vem po svoje. Okusil nisem, odreči se pa tudi nisem mogel in za zadnje sem obupal, kakor drugi Iškariot..."

Hripav je zopet obnemogel duhovni, se zravnal, stopil pred križ in stegnil roke. Stisnil jih je v pesti, kakor da hoče strahovati.

"Sodi, če smeš brez usmiljenja, in udari," ihti v sveti brljavosti: "obupal da sem, kakor Iškariot, sem rekel. Odkar se mi je telo uplahnilo in usušilo, odkar po človeški pameti ne morem več presoditi, kako bi še kaj moglo zrasti iz tega mojega bolnega in umirajočega življenja. In tako sem se Ti izpovedal in se ne kesam. Tožim in se jočem za mlado krvjó. Mesenost jo blodi, hudič jo kuha, da polje in vpije po odpočitku v ženski. Naj jo poja, naj ji kuri! Pa je mlada, pa je zdrava in polna. Ima, če je z božjim blagoslovom kvašena, nevidno bližnjemu v pomoč prelita, iz Tebe, če le hočeš in dopustiš, čudodelno moč, amen."

Splahnil je pod križem kakor meh, ki so izsuli iz njega žito. Potoglav in bolan se je lovil nazaj k mizi in se zgrudil na stol. Nič kaj jasno se ne more ovedeti, kaj je z njim, kako je še pravkar v svoji duševni zmedi prosil in rotil Bogá. Mrak, ki se prečudno naglo zgošča, mu je v nadlego. Ové se slabega in južnega vremena šele, ko začuje šum vetrov v krajnih vogalih svoje hiše. Vživlja se v občutje, s kakršnim je sedel za pogrnjeno mizo, ko je poslal svojega mladega cerkovnika zvonit.

"Štirje angeli z vetrovi..."

Trudno daleč in žalostno se je oglasil tedaj zvon svetega Urha. Duhovni se je dramil vedro:

"Pa je le srečno prišel, hlapčič, in zvoni, Deo gratias!"

Prekrižal se je in začel glasno moliti. Pa je zvon trpko naglo utihnil, klenknil medlo in lovil glasu. Vikar kar vidi: otrok vleče za vrv, je zmajal zvon, pa mu ga burja pridržuje in ne pusti, da bi se razgibal jezik v bronastem klobuku. Črn malič se je obesil na težko železno kepo, otrok se zastonj muči, visi krčevito na vrvi in ne zmore. Do trde noči se bo, sirota, otepal, toliko zvest cerkvenec je že, molil in vekal v praznem boju.

Toplo sočutje se vnema duhovnemu, kakor sina miluje negodnega cerkovnega slugo:

"Hágios Ischyrós, hagios Athanatos -- sveti Močni in Nesmrtni! Povleci še enkrat v božjem imenu, hlapčič, razmajaj kljun cerkovnemu petelinu proti peklenskim močem. Ne daj se, da bi Te kot mojega rajnega Petra iz temè! Zakletev izmoli, saj jo znaš: Hel, Heloim, Heloa, Heye, Agla, Emmanuel, Sabaot, Tetragrammaton, Hagios, Jehova! Ecce crucem Domini! Fugite partes adversae, vicit Leo de tribu Juda, radix David."

V vikarjevo zarotbo se je zdajci zopet oglasil zvon in se krepko boril z vetrovi in šumi. Potolažen je domolil dnhovni in se pokojno naslonil v stolu. Prijetno mu je, nekakšen sladek mraz se mu prelija po telesu, potem mu je zopet toplo. Trudnost, ki v njej sahne neskončno neznaten in ves mrtev, mu veže ude in misli. Želi nečesa, pa ne ve, sluti, da mu prihaja nekako čudno. Oveda se kraja, a mu je le, kakor da je nekje v neznanem, v neznano tuji luči. Iz nevidnega mu je, kakor da se je nekdo pretegnil, plahutnil z rokami kakor s kreljutmi; kerub božji, odprl je človeško dlan in pokazal: ecce vulnus! in je odgovorilo, kakor amen na molitev: thabiti kumi...

Duhovni spi in sanja: Stopil je v mračno izbo. Vidi mater ob otročji zibeli s sračjo nogó in ugane, da je otrok za smrt bolan. Duši ga; s plahim pogledom bega v mraku. Pa je duhovnemu neskončno bridko pri srcu. 'Ščurkov skedènj, Petrček, dobiš, umrl pa ne boš. Ščurkov skedènj, da bo pel kot zvon.' Otrok verjame, a mati reče, da ga bo zadušilo. In duhovni vidi sebe samega kot nekoga drugega, da je stegnil roko nad otroško posteljo, sliši in se mora smejati. Norsko zaklinja bolezen: 'Tam je zlata gora, za zlato goró zlata miza, za mizo sveti Šempav. Bolezen davica, pusti nedolžnega in vzemi grešnega...' 'Stoj, Jevane, spregovôri prav,' se kara nato, vidi, da je otroku ves obraz posinjel, in se mu zbudi spoznanje, da je vendar beseda, ki mora pomagati. 'Thabiti Kumi', zakliče. Otrok se zvije kot vrv, se vzpne materi v roke, počrni v lice in obrača oči. A zdajci bruhne krvi in gnoja in zaspi s povešeno glavó. Duhovni sliši ihteti mater: 'Janez, ozdravil si ga. Svetloba je šla s tvojih rok nadenj, živel bo.' Tako žena. Duhovnemu pa se pošibe noge v sladki onemoglosti. Ko je spregovoril, je čutil, kako se mu je izlilo iz srca in prešlo nad otroka. Zdaj mu je, kakor da je ves sam psalm do visokih nebes: hagios Ischyrós, hagios Athanatos... gloria in saecula saeculorum... Vikar odpre oči in vidi. Odprla so se vrata in vstopil je njegov hlapčič, negodni Boštjan, veder in živ, le moker kot miš. Naj se hiti preobleči, goni duhovni skrbnó in je ves vesel in spočit. Šaliti se hoče. Tolik blagoslov mu je iz sanj za dolga desetletja nazaj, ko je podobno zares doživel, a srečo tajnega čudeža in slast šele sedaj okusil.

"Pa četudi le v sanjah, Gospod, hvala Ti in čast vekomaj!"

Glede (sic!) otroka, ki se preoblači, in meni videti onega drugega iz sanj.

"Le kaj sem ti obljubil, če kaj veš... Ščurkov skedenj, da bo pel ko zvon."

Pa se ove:

"Tebi ne, zato ne moreš vedeti. Pa bom drugače vprašal. Pater tuus, tvoj oče, fantič! Da je bil presbyter rotundae conscientiae, je nekoč povedal po pravici. Meniš li, da mu boš tudi v tem podoben?"

"Mu pa bom," pove otrok nedolžno.

"Kadar boš večji," govori dobrohotno vikar, "ti povem, kaj si obljubil. Zato da besedi ne boš zvest."

Vstane, da bi stopil k vratom in poklical v kuhinjo. Pa ga pri priči mine šala in moč. Tako mu je, kakor da se mu je vse srce usušilo in vsa duša ujalovila.

"Incubus," mrmra, "malič iz sanj me je opasal in trojno bolezen oznanja po učenem Aviceni. Le katero? Apoplexiam, epilepsiam ali maniam?"

Deček stoji in gleda. Duhovni stegne trudno roko in pove malomarno:

"Na vrata v kuhinjo pokljukaj! Lačen si! Meni pa naj natočijo samo vrč vina."

In ko deček gre:

"Pa luč naj prižgó, saj je sredi dne temnó, kakor zvečer."

Veter, ki šumi krog vogalov, mu venomer zopet kliče v spomin besedo iz razodetja o Sodbi:

"Štirje angeli... Vidi quattuor angelos super quattuor angulos terrae..."

"Bodilj!" zahrope nato nejevoljno in veli:

"Vrč vina. In segrejejo naj ga!"

Vino je utolažilo vikarju bolečino in ga zdravó prebudilo v prijetno vedrost. Tudi jedel je in mu je teknilo. Priljudno in šegavo kot dobrohoten učitelj navaja nato hlapčiča, naj obrne vsako uro v dnevu za pravo delo.

"Le sezi po knjigi, praelector mi," govori, "odpri in beri! Da še ne umeješ, praviš, ker je bukovski? Ustavlja da se ti tako gluho branje? Verjamem in vidim. A drugačnega pota v skrivnost človeškega pisanja ti ne vem. Zato pa se potrudi. Še mimo tegà boš v svetu marsikaj gluhega bral. Hotel boš, kakor tu v spoznanje črke, ki je initium ali začetek vsega pismouštva, v tajnost modrosti razodetja, ki je Bog. Pa ti ne bo dano. Do tja boš segel, do kamor je človek premislil, božjega življenja modrost pa ti bo gluha, kakor je bila meni. Gluho beremo namreč božjo besedo. Ni zapisano, da umejemo, marveč da verujemo in sprejmimo voljno! Dovolj sem povedal, beri!"

Otrok je odprl knjigo in se muči z berilom. Trudoma zloguje, vikar mu popravlja in pomaga. Pa se obenem pomilovalno zaveda, da je pravzaprav res ves norski, ki je za učno začetnico izbral otroku knjigo najbolj učenih enega, toliko da more še sam le s težavo dohajati smisel tega, kar bere hlapčič dvakrat gluho. Takole bere:

"Quare instaura sermonem, začni tedaj govoriti, dobri Capnion, in nas pouči, s katero besedo pač bi mogli delati čudeže."

"Quibus nam verbis mira quaedam facere queamus", potrdi in ponovi vikar in se osvesti, kaj vse ve v nadaljnjem knjiga povedati in tisti, ki jo je pisal, a je svojo učenost potajil in zmislil neumno basen, da govorijo tri večere zapored trije: pogan Sidonij, židovski pismouk Baruh in krščanski Capnion. Vsak svoje vernosti bogoslovski tajnopis razodeneta pogan in žid, ne da bi mogla najti svojega božanstva najbolj tajni izraz. Voljnó sprejemata nato evangelijske resnice, ki jima jih ponudi Capnion. Ta jima tedaj razkaže, da je vsega bogoslužja in vse modrosti dopolnjenje v Kristusu in Njegovem nauku. Skrivnost vsegà življenja ni grški T e t r a c t y s, ki ga oznanja "zlata" Pitagorova pesem. Ni židovski I H U H -- Tetragrammaton anecphoniton -- Ineffabile, neizgovorljivo število Dva in sedemdeset, kakor ga je angel Raziel razodel Adamu v tolažbo. Vsa božja moč je skrita in objeta v znamenju, ki je podoba in bistvo božjega učlovečenja v prečisti Materi in Devici... presveto namreč in presladko, vsem zlobnim močem prestrašno ime I. H. S. U. H.

Hlapčič bere in bere, pa se mu zatakne in kar ne more dalje. Duhovni mora seči sam po knjigi, da razvozla pismo v okrajšavah:

"Tali modo cognoscetis facile omn potetism usqq apparuisse virtute et opation semper efficacism, p nm avor Trigrammaton et ptr Tetragrammaton et filior Penta grammaton, i. e. in natura SDI, in lege ADNI, in charitate IHSUH."

Trudno ugiblje in razbira duhovni pa obrne nato nejevoljno list in bere:

"Sic loquatitas honimum... takó je človeška brbljavost zabrisala pravo božjo besedo..." "Pismar, tako se biješ po lastnih ustih," spregovori nató podsmehljivo, obrne nejevoljno znova list in potisne knjigo zopet pred otroka. Vedrost ga popušča, dremavo brezbrižen pusti brati otroka, ki se uči.

"IHSUS... To ime je lek nad vse leke... haec adoptio nostra... expletio voluntatis nostrae... ultio et vindicta contra impios... mogota zarotba... exorcismus vehemens atque fortis..."

Beroči utihne, pa se zopet oglasi. Vikar se čudi dremoten. 'Lej ga, bere brez pomoči in gladkó mu gre beseda. Poredni hlapčič! Pa se je kujal, da se mu ustavlja gluho branje! Bere, kakor bi jagod bral, poje, kakor knjižni in pismeni. Perge, perge! Kar beri! Pa je vikarju pri priči drugače čudno. 'Prav bere,' vidi, pa sem zdaj jaz, ki gluho branje poslušam, ne razberem, kaj uči. Iz katere knjige? Kje je vzel in našel, da mu gre od rok, kakor da naj se jaz od njega učim in ne on od mene?'

In vikar se živó trudi, da bi umel. Ume:

"Mulier quaedam turpidissima... praticulam cutis i. e. indumenti pueri nascentis, vel secundum alios, chartam nominatam virginem acceperat et a quodam sacerdote rotundae conscientiae super ille quinque missas celebrari fecerat..."

"Utique! Prav res! Rotundae conscientiae presbyteri proles! Negodnega očeta negodno seme!" se jadi duhovni v dremavosti na otroka, kaj neki bere. "Kakor sem zamižal, pa mu v knjigo ne vidim, že je segel po drugi in basna norčavo iz nje."

Prestreza glas, ali je hlapčičev pa ga sliši povedati še huje, še bolj drzko:

"Prvo leže hudič kot succubus k moškemu; potem vstane kot incubus in gre k ženski, da spočne..." Duhovni ugiblje trpko in nestrpno:

"Saj sem o Platonu bral, da si je pravega hudiča za domačega posla uslužil. Še drugače povedo: da je hodil h kosilu lep črn fantič. In celó mašo v duhovnem oblačilu da je že bral. Ha!

Amovit mihi famulum... odvedel mi je hlapčiča, sedel sam za knjigo pa mi basna praelector maledictus."

Kakor v potrdilo, da je tako, mu bere nepoznani preklicanec.

"Secundum Avicenam, homines longas... habentes, nullius vel paucae sunt generationis."

Ta robata učenost je vrgla duhovnega kvišku.

"Bufo inflate," je zakipel v jezni zarotbi, "porcarie pedicose, creatura infima, Basilisce, Astarot, Samael, Tartah, Neabaz! V imenu Gospoda Jezusa Kristusa... pri Njegovih svetih ranah in bridki smrti... zarotim te... carminote, dilanio, corrodo, concutio, detrudo, decortico, asso, capistro..."

Zasoplenemu mu je pošla bogata beseda in se je ovedel. Glej, pa je videl, da ni ne hudiča ne njegovega norčavega branja, da so mu bile spet le sanje ustvarile norsko videnje. Hlapčič nad knjigo je bil glavo nanjo položil in je spal. V toplem sočutju je stegnil vikar rokó čezenj, ga blagroval in blagoslavljal:

"Spiš, nedolžni! Nisi slišal, kaj sem mordà sam govoril v dremcu, ko sem hudiča brati in slišati menil. Spi in se ne boj! Ne, zate še ni zapisano, da čujmo in bedimo, meni je, da ne bom v skušnjavo zabrel. O, kadár bedim, ga ni, ko zaspim pa še prihaja plašit iz temé in seje trapoto v dušo, ne da miru. Ker me drugače ne more več, v sanjah vsaj bi me še rad oskrunil, mazal in smradil. V mrtva ledja ne zna, pa najde, prekleti incubus, v glavó in sèn."

Pa se mu je nova tolažba vnela in je zaupljivo pogledal na križ in je po svoje povedal:

"Ali sem kdaj dvomil, da si dober in usmiljen? Nu, sam videl in čutil pa nisem. To uro zdaj pa vidim. Če je hudič, zoprnik Tvoj in moj, v svoji zlosti tako vztrajen, ko goni in se poja za nami, kolika mora biti šele Tvoja milost, ki nas hiti snemat iz nastavljenih zank, Tvoje usmiljenje, ki mora kakor vesoljni potop teči vsako uro, noč in dan, da vse opere, kar je ognusil véliki prasec."

"Prasec," se vnema nato sam pri sebi in si osvešča s srdom in občutjem gnusa, kar je kdajkoli čul ali bral o hudobiji zavrženega duha. Bral in slišal, kakor o strahotah, oznanjenih v knjigah prirode, kakor o ptici Avaleriju in ženskah selenitskih, pa nikoli popolnoma zares imel: da prevzema zdaj moško, zdaj žensko teló pa lega nečisto k spečim, da človeka prenese v daljavo, da mu vzame ud, okrni moštvò in ujalovi žensko, da je božji službi obredno molitev ukral, da hoče kakor Bog svojih vernikov, ki naj se mu za praznik in nedeljo posté in se narobe križajo, vznak poklanjajo in ga nenaturno kot svojega ljubeja sprejemajo. Homagium confecit sibi diabolicum... češčenja peklenskega si želi...

"Loquacitas eruditorum... jalova brbljavost pismoukov brez duhá," občuti duhovni prezirljivo in preverjeno. "Le čemu zmišljamo basni, ki niso, da bi brez potrebe, morda celó z grehom vérovali, česar ni! Kajpada, prav treba se je Bogu takega igrca, kot ga imajo kralji... Bom še jaz poglavje dopisal taki modrosti: da se je prav isto uro utelesil kot Bog, le narobe, da je dvanajstleten v tempelj šel pri drugih vratih, svojo Kalvarijo imel in od mrtvih vstal in tako v hudobnem ne samo ene molitve in enega zakramenta, marveč vse božje zmaličil. Piši, pismar, štej brbljavi! Loquacitas..."

Nato v razpelo:

"Concedo, Si od vekov in ves svet si prišel odrešit. Distinguo. Hudič te je vzel vrh svetišča in ti ponujal carstvo vsega sveta. Je zapeljivec! Nego. Norčavost je hudič iz sanj. Le tistega poznam in sovražim, ki je Tebe skušal, da jej, ko si bedel, in ne ko