Chapter
1 1 | Wu njego bo też nabivac beło możno książkji, jakjich
2 1 | Wu njego jedinigo nabëc beło możno marsz, wułożoni przez
3 1 | won so dokupjił sledza. To beło jego jedzenjé.~Pokąd Remus
4 1 | przësle kupającich.~I tak też beło. Navkoł Remusovi karë hańdel
5 1 | Wu Remusa targovanjô nje beło. Bo jakuż mjelë sę targovac,
6 1 | jego rozumjała.~Czeż to nje beło dzivno, że pravje takji
7 1 | rzitelnim Bogjem njevjele beło mu not. A czim przëwoblec
8 1 | wobrąbjonô. Sukno pod barankjem beło zeloné, ale na vjechrzu
9 1 | Dlotego tile gubóv vjidzec beło na jegu skarnjach jak na
10 1 | stało. Bo na woko be sę beło zdovało, że Remus v chvjilë
11 1 | go njigde, bo guzóv nje beło. Vjidovoł jem Remusa zemą
12 1 | vińsc. Kjej ju Remusa nje beło, tej Fresza zaczęła revidovac
13 1 | Remusova i znovu go nje beło.~Roz jem go wuzdrzoł jak
14 1 | pchająci. Z daleka go poznac beło, bo głovą, przëkretą barankovą
15 1 | Kaszub, pjerszé moje pitanjé beło: — Cuż z Remusem?~— Remus
16 1 | woknacli dużich. Jedno wokno beło wodemkłé. V njim stareszka
17 1 | Rozvinął jem pjismo, a beło go sporo. I co dzivno, pjisané
18 1 | sporo. I co dzivno, pjisané beło czesto po kaszubsku, a nje,
19 2 | kąsk i Marcijannë.~Dobré to beło kobjecesko, choc lubjiło
20 2 | choc mje njijak zle nje beło, takjima słovami:~— A jakuż
21 2 | bełë jich mjona. Tam mje beło dobrzeJak Jadamovji v raju.
22 2 | zacząła. Bo bidlęcu żol beło.~Jak przëszła njedzela,
23 2 | Marcijannje gvesno straszno beło sedzec sami, bo przëszla
24 2 | bjołi.~Rovnak mje dzivno beło, że ludzena pustkovju chodzilë
25 2 | mjesądzovim vjidze wuzdrzec można beło krolevjonkę i smoka, a v
26 3 | tam vej żodni studnji nje beło. Ale Mjichoł mje povjodoł,
27 3 | co przez drzeva vjidzec beło abo możebe co z lasa vëstąpjiło
28 3 | dzesęc krokóv i dzivno mje beło, że ji nje scęlë, bo przë
29 3 | vznak i zamknął woczë. A to beło pravje pod ną korunovaną
30 3 | vszetko vdarzę, jakbe to beło vczora.~* * *~Przede
31 3 | suknjach ze złota ijedvabju. A beło mje jednak, jakbem ję ju
32 3 | podnjosł ję, jaż dzivno mje beło, że ve mje tile mocë. Tej
33 3 | korunovaną jarzębjiną. Cemno beło na svjece wod chmur na pobjegłim
34 3 | spravjedlivje vskuroł. Le żol mje beło krolevjonkji i serce mje
35 4 | ji nokazu nje słuchoł. ~Beło to tede v njedzelę, jak
36 4 | vjidzołjesz njigde, bo to beło dobré i cnotlevé kobjecesko.
37 4 | szedł pod dużimi drzevami, beło mje, jakbe v lese svjęceła
38 5 | chadzelë.~Na gorze mjirno beło i cepło. Tak jô vzął ję
39 5 | ludzom strach.~Dzivno też mje beło, że czubk gorë beł na rębje
40 5 | knopje, i go zakop, jak beło.~Tak jô vzął rękoma grzebac,
41 5 | ti roboce jô sę zmokł, bo beło mje spjeszno. Wod tego mje
42 5 | lasa, tej jô sę doznoł, że beło zle. Som pon z palecą, vesok
43 5 | straszno jego vezdrzenjé. Beło mje, jakbem takji złé woczë
44 5 | nje rzekł, bo mje vstid beło povjcdzec, żem beł wuszłi
45 6 | ale to le skora a gnot...~Beło to na Matkę Boską Gromnjiczną.
46 6 | tam szukoł Straszka.~To beło dobré dzevczęczesko, ta
47 6 | ną varząchevką. Szkoda ji beło, bo sę jesz bjeleła novô
48 6 | czim bjic, a rękji ji pevno beło za szkoda.~Tak Mjichoł sę
49 6 | gorzu. Ale nobarżij żol mje beło varząchevkji...~Takji mesle
50 6 | polikoł czas, jakbe nje beło njiżodni tajemnjice.~Tej
51 6 | Vszeskji knopë i dzevczęta (a beło naszigo karna może setmëdzesąt
52 6 | vjecznimi woczoma i vszetko beło dobrze. Njech mje Pon Bog
53 6 | spovjadac. Ale na tim nje beło dosc.~Przasni chleb, co
54 6 | zrobjił.~Bjedni trampk! Nje beło mu znadz namjenjoné, żebe
55 6 | Ale przez dvjerze czuc beło, jak wona głosno płacze.~
56 7 | żodnigo njeszczescô nje beło. Vëszczerzoł bjołi zębë,
57 7 | vjelgjigo szętopjerza. Szaré to beło i dużé skrzidła szętopjerzové
58 7 | svjęci.~Ale Straszka vszędze beło pełno na całim posodłovju.
59 7 | jakô, Golijata v njiin nje beło. Ale verazno zaszklelë sę
60 7 | vjelgjim granjim. A mje beło, jakbe vojska szłë gorą
61 7 | të smarkolu! Żebe mje nje beło zgnjiło fategovac sę i zlezc
62 7 | stręku bobu! Żebes të nje beło takji głupé, to bes të nekalo
63 7 | na njim varząchevkę! Czeż beło jesz trzeba łopatë albo
64 7 | svjat Boskji.~Krom nocë mje beło vjidno, bom v tim cemnim
65 8 | Golijata? Pozdnji, vjele lôt to beło, jakjem so przëboczeł te
66 8 | jisceła, bo ji gvesno żol beło trampka i varząchevkji.
67 8 | rozpravje z Golijatem. Ale to beło za wojczeznę! Beł jem timi
68 8 | godkji nje rozumjała.~Roz beło to przed Godi. Mroz cął
69 8 | że woczu wodemknąc nje beło możno.~Przez woborę ma sę
70 8 | to jak na dłonji vjidzec beło wolszkę, chterna sę pochileła
71 8 | szło jezorem. I vjidzec beło, że to jidze prosto v stronę
72 8 | vaju trąbjenjé, ale mje beło, jakbe to szło tam z nortu
73 8 | vjarë nje znoł.~Żedzesko beło malé, chłop takji — jak
74 8 | sprobovoł, tej dzivno mje belo, że takji lebjoda go wunjesc
75 8 | podpovjodoł.~Jakżez to vszetko beło dzivné i pjękné v ti ksążce!~
76 8 | takjich złich ludzi nje beło, jak v wopovjescë. Żoden
77 9 | njedzelę po Svjątkach to beło, jak to mje chveceło. Vdarzę
78 9 | dobri. Toteż daleko czuc beło granjé rzekji, chterna jesz
79 9 | żorotnosc.~Hej! Żebe to beło dzis! Bom mocni tero i dużi.
80 9 | wucechë i vjesołoscë ve mje beło tile, że spjevac mje sę
81 9 | koscoł, tej nom chvjilkę żdac beło na smętorzu, bo pravje pjerszô
82 9 | mjało rozum ludzkji i mu beło żol, że tak barzo cerpjec
83 9 | barzo cerpjec muszę.~Porene beło mje lepji. Do wobjadu sekł
84 9 | członkji i przëboczeł sobje, co beło. Ale czuł jem sę słabi bardzo.~—
85 9 | błądzełë i daleko vjidzec beło v szarim połvjidze. Ale
86 10| povjedzoł:~— Dzivno be też beło, żebes të, Remus — vëbocz,
87 10| zorzą, jak njedzela. Pełno beło na woborze słuńca. Bedło
88 10| vjes brała mjono. A mje beło, jakbe do mje vołalë:~—
89 10| woczë na posovę vesoką i beło mje, jakbe ztąd muszało
90 10| Jezusa na krziżu. Strach mje beło vezdrzec na Zbavjicela,
91 10| Pjij!~Czervjoné jak krev beło to vjino v szkle, a mje
92 10| bidlęta. Ale mjeju vszetko beło jedno. A vstec mje tropjiło
93 10| potcevimu dzevczesku, żol beło.~Marta mje sę na woczë nje
94 11| njic nje povjedzała.~A mje beło wode dnja do dnja mnji.~
95 11| Nje vjedzoł jem, co to beło, alem czuł, jak pocornęło
96 11| jednak nji mogł wusnąc. Bo to beło noremné i za chvjilkę jęło
97 11| radzisz?~Tej to chvjilkę beło ceché, le szorovało sę po
98 11| balkę vbjiti. Barzo mje beło dzivno, żem tego gozdza
99 11| zelonim wokjenkjem. Nje beło radë, le znovu vstac i zapalëc
100 11| chleva jak grzmot. Cuż to beło?~Na to jô woprzestoł rąbjenjô,
101 11| grzechóv woczeszczeł.~Reno beło, bom sę vëbroł v drogę jesz
102 11| przëszedł do koscoła v Lipnje. Beło v njim jesz komudno. Vjecznô
103 12| vëzbełë vszetką sełę. Tej mje beło vstid, że bez robotë jém
104 12| chleb.~Jednigo vjeczora — a beło to ve Vjiliją svjętigo Jana —
105 12| zelonigo lasu. Mjichała nje beło, bo z Morcenem seczkę rżnelë,
106 12| rzekł:~—Tero poj!~Mocko mje beło dzivno, bo njicht jinszi,
107 12| wona plinęła, jakbe mje nje beło, postavnô, pjęknô jak cud
108 12| A jô poznoł, że vszetko beło, jak dovnji. Przëszedł pon
109 12| znovu chodzeł za pługjem. Le beło mje tak, jakbe ta chorosc
110 13| grebim kożuchem, żebe ceplij beło. Kanął Advańt a Mjichoł
111 13| Żebe tvoje słovo, Marto, beło złotim mostem! — wodrzekł
112 13| wuszlë v svjat.~Ale gburovji beło markotno wo zgrzebję, chterno
113 13| nadchodzełë co dzeń bleżij. Beło tam cepło v jego chace i
114 13| przez woborę i dzivno mje beło, żem nje vjidzol vasązka,
115 13| strzod czorni roli. Cecho beło, le daleko v lese wodecknął
116 13| drzevjąt zgurdżałich. Sucho tam beło pod trzema chojnami, bo
117 13| pamjęcą signąc mogę, nje beło vjidu v tim woknje. A vjedno,
118 14| vjid, ale njick vjidzec nje beło, a gozdz sedzoł głębok v
119 14| chmurze smjegu i ju ji nje beło. Ale jô sę ju dobroł, chto
120 14| dovnji mjeszkivoł.~To mje beło vszetko tak dzivno, że jô
121 14| na Golijace dobeł?~— To beło za knopjęcich lôt! — wodrzekł
122 14| wodrzekł jem, a dzivno mje beło, zkąd won to vszetko mogł
123 14| Jakżesma na sebje naszła, nje beło radë: Jeden z naju muszoł
124 14| przë kominku. Vjidno tam beło i cepło. A jô sedzoł naprocem
125 14| vdarzę sobje vszetkjigo, ale beło to luo starich dzejach:~
126 14| Jozef i szandara — i nje beło radë, le sę dobrelë do sebje
127 14| muszoł wucekac v svjat. Nje belo znadz namjenjoné, żębesma
128 14| chterną cë povjem.~ Żol mje beło, ale nje wodrzekł jem njick,
129 14| jem sę pitoł:~— Jakuż to beło możno?~— Naszedł njeprzijocel
130 14| tich prziczin jedni nje beło i to ti, żebe jim zbivało
131 14| żesmë sę nje wobronjilë.~Beło mje, jakbe pon Jozef wodemknął
132 14| njevoli i nje vjedzą, jak beło dovnji i co jim słuchało.
133 14| sekjerë, be vëcąc, chdze be beło trzeba.~— Za moji pamjęcë
134 15| wognja pochodnji, tej mje beło, jakbe nad tim traktem bëlë
135 15| njewubetku. Jaż mje dzivno beło, ko jednak bełë przëvikł
136 15| Dobrze vjidzałam, choc mje beło straszno.~Jô na to njick
137 15| svoją robotą. Całą chvjilę beło cecho jak v koscele, jaż
138 15| ludzi, wu chternich mje beło dobrze, i na las vkoł, chturen
139 15| bo ji gvesno barzo vstid beło.~Moja dusza pod timi słovami
140 17| żevé srebro. Może jimu też beło jinszé poprovdze przezvisko,
141 17| małżeńskji, bo dobrą volą to nje beło.~Tej całą chvjilę pozeroł
142 17| Szedł żid nocą przez las a beło mu straszno. Tak vsadzeł
143 17| svoje koło, to klekot czuc beło ve dvorze. A jô sę ceszoł,
144 17| szła po woknje, to panji beło jakbe tamrotovi voz turkotoł
145 17| do lata za dużé, bo nje beło co v nje kłasc. Le dvor,
146 17| Ztąd vjeczor kole vjeczora beło czuc muzikę, bo zjeżdżelë
147 17| bluznjerstvo. Drugjim tak samo beło, tak żesma vëszła nje pochvalivszë
148 17| młin i pjiła. Kjejbe nje beło tak cemno, vjidzelëbesta
149 18| jem so wuvożoł, cobe to beło za vojsko z takjimi strzelbami
150 18| kanonami. Trąba, choc to beło jesz cemno, wuzdrzoł smjeszka
151 18| mjoł rzec? Markotno mje beło, żem timu bjednimu Trąbje
152 18| v doł i v gorę. To mje beło dzivno. V nim cemnim norce
153 18| a za scaną v vodze czuc beło plusk i szum vjelgji. Tak
154 18| svjeca. A cuż be z nami beło? Tvoja karadajka z całim
155 18| doł, le takji szor czuc beło.~Tej jem wodsapnoł, przeżegnoł
156 18| Rzeczë mje, Remus, co to beło dzis v nocë?~— To beł Strach! —
157 18| mjęso i gnotë?~— Czuł jô! A beło to mocné i bronjiło sę dzirżko,~—
158 18| mu sę pjord valni, ale to beło jak zveczajnô ludzkô notera.~—
159 19| pevno ve virokach Boskjich beło pjisané.~Kjej słuńce zaczęło
160 19| pozdnji povjedzoł, że to beło po njemjecku. Służka v bestrich
161 19| wuzdrzoł mol, ~może be cë belo żol.~Mjast to gnjozda wojcóv
162 19| wodemknął wokno. Tero czuc beło, jak ludze folvarkovi przë
163 19| szła spjeszno tą drogą. A beło mje dosc czężko, bo szło
164 19| ksądz v koscele. Kożdé słovo beło rozumjec, jakbe chto jmszi
165 20| dzeń szari i komudni. Zemno beło, ale vjater popusceł. Trąba
166 20| granjiczni. Za tim kopcem v rovje beło cecho jak za zopjeckjem.
167 20| Jô sodł z drugji stronë i beło nom cepło jak v jizbje.
168 20| duch z pjekła.~—Tak też beło! — rzekł jem.~— Wobaji bełasma
169 20| a nom v rovje za wurzmą beło cepło i mjiło. Całé karna
170 20| cecho. Le z daleka czuc beło wujadanjé psóv. Ma szła
171 20| gorze krom cemnoscë vjidzec beło grebi wuzimkji vesokjich
172 20| zchovoł. Bo żebe to nje beło tak cemno, tobes vjidzoł,
173 20| wostrovóv je tu kjile.~Mje beło tero naborżij wo to, żebe
174 20| tak że vszetko vjidzec beło jak za dnja. Ale na kopjica
175 20| tu vjęcij wostrovóv nje beło. Poj! Tvoje tovarë jesz
176 20| Ludze retujta, bo wutonę!~Beło to vołané z takjim strachem,
177 20| koszulë sedzec jednak be beło njebelno. Jô le chiże moje
178 20| takji biczk, bele celątko beło! Ale celątka jak nji ma
179 20| dichałë vjelgji vodë a czuc belo vonją tego woddechu za secami,
180 20| jął mu wopovjadac, jak to beło poprovdze. A jak skuńczeł,
181 20| jezora bjeliznę prac. Pjękné beło jak jutrznjô, woczë zdrzałë
182 20| dzevczę, tej vzął je ze sobą i beło jego bjałką... Wod nigo
183 21| wutopjiła, jakbe ji nje beło, długô bjołô broda. Przez
184 21| Remus, kjejbe cë to pudło beło na głovę spadło.~Tej szedł
185 21| mjeszczanje. Ale v ti dużi jizbje beło vjeselnji. Tam v tę njedzelę
186 21| wocerającë svoję stenkę, choc to beło nadarmo, bo vjedno z nova
187 22| jezdem vjidzącô. Jô vjidzę co beło, jô vjidzę co będze. — Dobrze
188 22| njich anji spjevu czuc nje beło, anji grzemot jich czężkjich
189 22| Garecznjice mjedze njimi nje beło. Rzeczë mje, Vjitosłavje,
190 22| pakunkji z jednigo voza. Jak ju beło vjidzec spodné deskji voza,
191 22| szandaróv na naszi zemji nje beło, ricerze naszi maszerovelö
192 22| A tak vjele nich cenji beło, że ten żevi lud procemko
193 23| złoscą tak na njego vpodł:~— Belo! Zamjast nadskakivac dzevczętom,
194 23| nje zrobję, bo też żol mje beło tego bjednigo, łęgjigo chłopca,
195 24| Alem cebjeju vjidzoł. Nje beło to v ni nocë, jak żesta
196 24| zaboczoną drogą?~—Tam to beło.~—Tero jô so cebje przëboczom.
197 24| litoscivego Boga na zemji nje beło wuszło do vjecznoscë bezmała
198 24| nobożnim ludem, ale mje belo jakbem chodzeł v porenni
199 24| czężkji, kjejbe v njim nje beło żelaza.~Zvożeł jem v ręce
200 24| zabjił człovjeka. Ale nje beło to anji za vjarę, anji za
201 24| Leno Leona ze stenką nje beło. Stach sedzoł smutni naprocem
202 25| wod deszczu! Jesz lepji be beło, kjejbesma mogła sobje wogjiń
203 25| puscełë vszetkjich lestóv, belo to kąsk njepevné wuchronjenjé
204 25| vjęcij, a krola jezora nje beło. Tak mje strzeleło do głovë:~—
205 25| zdobecz, kjej jinszi nje beło. Przë tim rżnjęcu jô zavadzeł
206 25| dobri, i dalek i szerok nje beło żevi dusze krom naju wobaju
207 25| na to rzec? Żiczbą moją beło, żebe mu Pon Bog wukozoł
208 25| vjater roznekoł dokę. Vjidzec beło daleko v las. A mje sę zdovało
209 25| Reno, jak jôwodecknął, nje beło ju krola jezora. Kąsk mje
210 25| Stach wodegroł?~Markotno mje beło na Trąbę, że sobje jak dzecko
211 25| Ale na dregji dzeń reno beło jich le trzë. Jednigo ma
212 26| pomogoł v żnjivach. Jak beło zeżnjivjoné, karovoł jem
213 26| bęborkji i kjerzonkji bednarze. Beło to jesz vczas, a ludze ze
214 26| njim kartovac. Mje to barzo beło dzivno, bom so wuvożoł:~—
215 26| to znaczi?~Tego rąganjô beło mje za vjele. Tak porvoł
216 26| poczestovoł, tich tam nje beło.~Tak wonji mje vëpitivelë,
217 26| Przez wokna tile njeba nje beło vjidzec, cobe ręką przëkreł.
218 26| kjivała przed uwoknem. A beło jich tak vjele na drogach
219 27| tovarzesz Trąba. Vjidno mje tu beło, że procem spravjedlivoscë
220 27| zatacec, że nalezc go nje beło możno.~ Po kjile latach
221 28| mjoł pojęté, potrzebno mje beło przechodzec ceremonjiją,
222 28| scęlë, tobe z nją możno belo v kręgle kulac!~Po ti zobavje
223 28| medlenjô mje tvarzë. Ko beło jich trzech, to mje sę nje
224 28| napjilë, kjejbe vjesół nje beło. Tak to jeden z njeszczescô
225 29| mjech czornich vęgli. Mje to beło dzivno i żem sę pitoł:~—
226 29| takji przimus że lepji mje beło legnąc njeżevi v kaplicë
227 29| novjększi tajemnice: Jak to beło możno, że jô dłużij njiż
228 29| kjej polcem Bożim jinaczi beło napjisané ve gvjozdach vjecznich
229 29| vami woddzękovac...~To to beło, czimu dusza ve mje płakala,
230 29| choc mje jesz njick nje beło vjadomo.~Povjedzala jak
231 29| wonji sę ku mje puscilë. A beło jich kol tuzena.~Ale moje
232 29| mje, chterniniu ju vszetko beło rovno, serre wuderzeło v
233 29| moji spravë zavrocëc ju beło zapozdze. Nje bełobe mje
234 30| pjceka. Not mje tego nje beło, alem sobje wuvożoł: Jinaczi
235 30| Czernjika jaż vzdrigło, a mje beło, jakbe sę v moji celë cemnji
236 30| zamkłë, pjerszą moją meslą beło: Cuż za njeszczescé dziso
237 30| że tak będze? Mjichałovji beło namjenjoné, to go i nje
238 31| na Vesokjich Zoborach. ~Beło to koło svjętigo Jakuba,
239 31| krolovo korunë polskji" beło czorną farbą zamazané. I
240 31| vszeskjich drugjich viborkach beło to vezvanjé do Matkji Boskji
241 31| słonuszko vëgrzeje, zaboczisz co beło, a za poł roku nje będzesz
242 31| vëspjevivoł, vjęcij jemu not nje beło. Ale choc won mój nolepszi
243 31| bobu! Njedługjigo czasu not beło, żebe dokazac, że ti co
244 31| wod njich sę doznoł, nje beło mje dzivno, że wonji sę
245 31| vjeczora. Ale v tim svjece beło nom lepji, njiże tam za
246 31| ruchnach, a kjejbe to nje beło v tim głębokjim lese, rzekłbem,
247 31| pochovelë. Ale mje markotno beło, że Pon Bog v njich nje
248 31| rzekł Trąba. — Może to be beło nolepji. Żevnotę be dovozilë
249 31| Trąbovi godkji vjedno ludzom beło do smjechu, ale mje smjeszno
250 31| smjechu, ale mje smjeszno nje beło, bom sedzoł jak na vęglach.
251 31| takji njemé pitanjé nje beło z moji strönë wodpovjedzë.
252 31| zdovało, ji drzevo jesz nje beło zczernjałé wod deszczu i
253 32| chdze ta Bożomęka stoji, beło jich wostatné woddzękovanjé
254 32| gromadë kaminji wuzdrzec nje beło możno. Tak jô so pomesloł:
255 32| molami beł sapovati, że możno beło sę v njim zapadnąc.~— V
256 32| Dalij jisc suchą nogą nje beło możno. Tak jô sę wobroceł
257 32| szandaróv.~Ale mje nje beło do żarlóv, bom sobje povjedzoł:~
258 32| gromadę kaminji, trzeba beło je vodą wobińsc. Tak jem
259 32| jaż sę vrocisz!~Mje to beło po meslë, bo cuż wonji mje
260 32| szterokach, a cemno tam beło, jak v noglębszim sklepje.
261 32| krotko, doznoł jem sę, co to beło:~Pokuńc gonku wodemkła sę
262 32| scanje jomë, wod strzodka beło vëtrupjałé tak, że przez
263 32| vjidu, że prosto pod luką beło możno czetac pjismo. Ale
264 32| statkóv żodnich do vigodë nje beło vjidzec. Le pod furą wod
265 32| szkleło, jakbe na njim vjele beło sedzané A kjej jem wodemknął
266 32| dzekji!~Ale mje jednak dzivno beło, żebe takji przemeslni człovjek,
267 32| gburskji chace. Vjidzec tero beło, że njeboszczik krol jezora
268 32| brzeg. Przez nje vjidzec beło całą wotnogę jezora mjedze
269 32| dzivnich wokjen. Ale z tego beło sę doznac, że z jezora jich
270 32| mjedze krzami vjidzec nje beło, choba kjejbe przë wodemkłich
271 32| povjedzoł tak virazno, jak mje beło możno:~— Njicht vjęcij krom
272 32| brevijorz. Trąbë z razu nje beło, bo gvesno sedzoł nad łączką
273 32| vëpuscilë.~—Tak też vnetk i beło, jegomosc! A do tego zapadłigo
274 32| szuremeju storigo, żebe szkoda beło, kjejbes go nje posmakovoł.~
275 33| nje płakalë. Krom tego mje beło wo nabranjé vjidu, chternigo
276 33| to vjedno robjił, kjej mu beło sę vracac do svoji bjałkji.
277 33| Tim znakjem wobgodanim beło jedno vëstrzelenjé ze strzelbë.
278 33| naszą krijovkę. Pokąd vjidu beło dosc, czetoł won svój brevijorz,
279 33| żebe Trąba ju sę zjavjił.~Beło to pravje v połnjé, a ma
280 33| boczenjé, żebe v kuchnji nje beło dimnigo wognja, zasepoł
281 33| v jizbje verazno vjidzec beło, jak wonji najeżdżają. Vnetk
282 33| zeszlë z woczu, ale czuc beło jak lądovelë i vëszedłszë
283 33| przë kominku. Ztąd tero beło vjidzec, że trzë czołna
284 33| stanje. Dzivné to jednak beło czucé, słuchac, jak nad
285 33| połnjé i jesz znaku nje beło. Ale jak ju nachodzeł czas
286 33| zaczął jich gonjic. Vjidzec beło, jak rebocë sę vłożilë ve
287 33| woblegacnaju njebędą!~I żol mje beło ksędza, przëvekłigo do vigodë.
288 33| dzisodnjeszi nowuczicel, nje beło nich pesznich kros z nich
289 33| grzeszk morzeł, ale vjedno mje beło, jakbem muszoł jesz co woporządzëc,
290 33| jezerze, choc vjidzec go nje beło, bo noc nad przërodzenjé
291 33| ksądz. — Dołbe Bog, żebe tak beło. To pożdejma jesz na njego.
292 33| pamjętało, że z ji wojcem nje beło żartóv, tak tede sę wumovjilë,
293 33| be nje pozvolilë. To le beło rzekłé na strach, bo jednak
294 33| beła na woborze. Cuż be to beło, kjejbe won mje beł drogę
295 33| jesz povjem: Żebe tu nje beło Jegomoscë i cebje, Remus,
296 33| njeboszczika. Bo szkoda be beło, kjejbe szurë vodni i rebë
297 34| ceszô panovała takô, że czuc beło ceché granjé zvonka wod
298 34| svojimi starkami, jaż jim nje beło rumu pod jednim dachem.
299 34| njeboszcziku krolu jezora beło tam jesz njico przëwodzevku,
300 34| papjor. ~Trąba go pokozoł i beło dobrze.~— A vë, chto vë
301 34| mjiłigo domovnjka. Robotë lero beło vjele. A vjeczorem, choc
302 34| dostoł sę v drogę. Ale prożne beło nasze woczekivanjć. Sedzałasma
303 34| Zoborë? Znadz v gvjozdach tak beło namjenjoné. A jednak lepji
304 34| A jednak lepji może be beło, kjejbem tam njigde nje
305 34| spała, tovarzesza mojigo nje belo. Gorszo novjina najii czekala.
306 34| norce nje wupjitoszą. To beło tak:~Zaszedłszë do Korsina
307 34| wuvożoł, Remus, cobe to beło, żebe tich kęsich psóv naprovadzëc
308 34| rzeczëże mje, jakji to beło słovo, v pjekle gvesno vëmesloné,
309 34| na pjersë noseł, choc mje beło mjiło na duszë, jak njigde
310 35| rzekł won. — Ko to rovnak beło procem szeku, żes të wucekł
311 35| njimi pogodoł, ale Trąbë nje beło, a godkę moję: — chtuż be
312 36| krocij, tim veraznji vjidzec beło, że njichto jadze. Naszedłszë
313 36| chternich porechovanjé trzeba be beło czasu. Vszetko to dzejało
314 36| svjętigo wobrazu. Jodło beło dobré. Ale chto vje, jakji
315 36| czortóv?~Przez wokno vjidzec belo czornigo jak smoła v czervjoni
316 36| pałacu. Żeli to jistamańtnje beło pjekło v chternim wobmovjocze
317 36| wodpokutovoł gnotami.~Njedługo beło tego strasznigo granjô,
318 36| vszetko wopovjedzoł, zkąd beło smjechu vjele. Kureszce
319 36| vjedzoł, co zaszło. Mje beło wo ten grzem, chturen zdrovju
320 36| gvesno jaż v Lęborku czuc beło.~— Bom dął za zbavjenjć
321 36| vjelgji woczë:~— Możebe beło nolepji, żebesma nocą, Remus,
322 37| bjałkji i njepotrzebno mje beło vëpjic na dzirżkosc. Njechże
323 38| Vjitosłava. ~Reno juTrąbë nje beło. Pon Sorbskji wodkozoł mje,
324 38| vjidzała nigo malarza. Zimko mu beło gadac ze mną, ale pomału
325 38| wogroszce, a samimu mje beło dzivno, że procem voli ręka
326 38| tuteszim ludzom. Cużbe to beło, kjejbem sę vroceł do cebje
327 38| zbjeranjô żogóvk, choc to le beło rąganjé, jednak mje vjedno
328 38| beła vëstudzonô. Not jim beło cepła, choc panovało lato.~
329 38| vjelgji dvornjicë. Rozeznac beło jich tvarze v cemni komudze,
330 38| zbrojną pravjicę. Tam ju nje beło mjecza. ale trzimoł jem
331 39| nas zaczął morzëc, że nje beło radë. Położelësma sę tede
332 39| Żevigo człovjeka vjidzec nje beło, le dalek przode naju małi,
333 39| jakbe go zibjô połkła.~Belo mje tero kąsk vstid moji
334 39| To tam slode v Sorbsku beło pjekło a jeden z czortóv
335 39| przemiszlała.~Dalij jisc nje beło sposobu, bo chiżim krokjem
336 39| Pod nen pas vjidiu vjidzec beło, jak długji łodegji trovë
337 39| ludzom nocovac.~Pevné dlo mje beło, że z tich czężkjich chmur
338 39| szum morzô verazno czuc beło wujodanjé psóv, jakbe całi
339 39| sę przëzdrzoł a ju ji nje beło. Alem to vjidzoł dobrze,
340 39| wupłinęła nazod.~— Cuż to beło?— szeptoł Trąba, dużi na
341 39| mjoł provdę. Ale mje nje beło njijak do smjercë. Rozzeroł
342 39| pomoc. Na szczescé płotno beło tak dechtovné, że paka njick
343 39| na cvjardi gruńt.~Żol mje beło karë, chterna mje tile lôt
344 40| jizbje, chdzesma spała, nje beło żodni posovë, ale mogł jem
345 40| to nje jidze. Prożno be beło! Dejadej vaszę karę ju połknęło
346 40| Słovjińcami. Jesz długo beło do połnjô, kjej jesma stanęła
347 40| serca spodł. Bo mje stracli beło żebe cę znovu nje namovjilë
348 40| pełen grobóv. Ale poznac beło dobrze, chdze nasz kaszubskji
349 40| vojsko wustavjoni: to ju beło cuzé. Bliżij pod koscołem,
350 40| vjesko za lasami! Jakże mje belo mjiło, kjej jô po tim strasznim
351 41| łovjoczkji, krolevjonkji jezora. Beło mje tede, jakbem muszoł
352 41| vędrovkę po vsach. Wu mjc nje beło vjelgji chęcë, ale Trąba
353 41| wodmovjic. Znadz tak ju beło namjenjoné.~Vëszłasma v
354 41| jednak Juszk jak vjidzec nje beło, tak nje beło. Wokolica
355 41| vjidzec nje beło, tak nje beło. Wokolica znanô nama dobrze
356 41| Przë ji vjidze doznac sę beło możno, że łożka anji statkóv
357 41| szedł dalij. A na svjece beło tak cecho, jakbe vszescë
358 41| drogji do Juszk jak nje beło, tak nje beło.~Tak jô stanął,
359 41| Juszk jak nje beło, tak nje beło.~Tak jô stanął, wobroceł
360 41| nocë.~Ale chatë vjidzec nje beło.~Przëboczeł jem sobje tero,
361 41| dobrą godzenę i dzivno mje beło, bo moje kraczaje provadzełë
362 41| przemiszlac, co pocznę.~Do Lizokóv beło blizko, do Grzebova njevjele
363 41| tej ve vszeskjich woknach beło cemno. Ludze spelë, a navetk
364 41| szlachem nazod. Zbłądzec nje beło możno. Zmęczenjé spadło
365 41| zagjinął a chatë jak nje beło, tak nje beło. Le njedalek
366 41| chatë jak nje beło, tak nje beło. Le njedalek v smjegu wuzdrzoł
367 41| krokóv ludzkjich znac nje beło.~Nji mjoł jô anji czasu
368 42| sobje vłose z glovë. Żol belo patrzec.~Szołtes chvjilę
369 42| tej jô przemiszloł, co beło i co mô bëc dalij. Przë
370 42| vëkupjic sę wod moji proce nje beło sposobu.~Tero jô ju vjedzoł
371 42| sobje wukuję mjecz. Ale cuż beło to trzecé, wo czim starô
372 42| serce, że Trąbë przë mje nje beło. Kożdi kamiń przë drodze,
373 42| Bożomęka przëboczała mje go. A beło, żem sę chdzeroz wodezvoł
374 42| Cuż jô mjoł na to rzec? Beło to na tim samim molu, chdzem
375 42| przëszła! Tak wostała, a jak beło po targu, tej sę chdzes
376 42| sę kole mje, jak cenjô.~Beło to ve Vjelu na wodpusce.
377 42| Trąbjinô? — rzekę. Bo mje belo na nję srodze markotno.
378 42| cignął dalij, tej ji nje beło.~Tak minęło lato i jesiń
379 42| gburskjich vsach. Tero nje beło co robjic.~ Jedni njedzeli,
380 42| wodvjedzoł. Dogadac ze mną sę nje beło letko, a krom tego cuż jô
381 42| mojim goscem, trzeba go beło poczestovac. Ve vsë vjedzelë,
382 42| jaż mje wogłuszeło. Nje beło v rzece głęboko, ale bełbem
383 42| wurosnje i zvjędnjeje.~Ale ju beło zapozdze. A to vjeczné dokurczanjé
384 42| wurzasłi dusze:~— Cuż to beło?~Ale na wulicë vjeskji zrobjił
385 42| vjidovjisku, a czim jich belo vjęcij, tim Trabjinô sę
386 42| v scanje, chdze przedtim beło wokno, że sługa vjeskji
387 42| przez dvjerze — jakbe sę beło noleżało — vërzuceł, to
388 42| chdze przedtim no wokno beło, i patrzeł do jizbë, chdze
389 43| vedle połnjô, dlotego nje beło możnoscë zańsc przed nocą
390 43| Ale krom tego serce moje beło pełné redoscë. Pon Bog,
391 43| broda, vjekové jak svjat, beło veszło i zdrzącë na mje
392 43| na mje mądrimi woczoma, beło pitało:~— Remus! Cuż sę
393 43| czołen, ale vjosła v njim nje beło. Tak jô nje namiszlającë
394 43| pjerszi roz sę dostoł. Vjidzec beło za vodą, v chterni szklełë
395 43| jakbe nas le dvoje samich beło na svjece, patrzącë pod
396 43| zapanovała noc, choc to beło le przipołnjé. Dzevczę vezdrzało
397 43| wognjistą pjesnją. Czuc beło, jak stari jason nad nami
398 43| ta njeprzëszła. Jakbe to beło wostatné klasnjęcé rękji
399 43| drogą naszą vrocëc sę nje beło możno. Przez wodemkłą scanę
400 43| vëvrocą!~Naprocem vjidzec beło vesokji brzeg Zoborskji,
401 45| Bo dorosłim moje słovo beło jak granjé vjatru v suchich
402 45| pragnął, v ksęgarnjach nje beło. Dlotegojô vzął i napjisoł
403 45| wostała slode. Jak długo to beło, żem nji mogł zaboczëc krevavjąci
404 45| czekavimi woczoma. A mje beło, jakbe z woczu jednigo z
405 45| kjej jinszi robotë nje beło. Wob lato wonji na potrzebę
406 45| daje moc nad całami. To beło to, co v nen dzeń straszni
407 45| vjelgą duszą rozumjec.~Takji beło żëcé i takjich przigód doznoł,
|