Vsi smo misijonarji

3. Sad velikega jubileja je torej tudi naravnanost, ki jo Gospod zahteva od slehernega kristjana in ki je v tem, da z vero in upanjem gleda v prihodnost. Gospod nam izkazuje čast s tem, da nas ima vredne zaupanja, da nas kliče v službo in nam izkazuje usmiljenje. Ta klic ni pridržan le nekaterim, ampak je namenjen vsem, vsakemu v njegovem življenjskem stanu. V apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja sem o tem zapisal: "Takšna zavzetost bo prav gotovo sprožila v Cerkvi novo misijonsko dejavnost, ki ne bo mogla biti stvar, ki bi bila zaupana peščici izbranih 'strokovnjakov', ampak bo morala pritegniti odgovornost vseh članov božjega ljudstva. Kdor je Kristusa zares srečal, ta tega srečanja ne more več obdržati zase, mora ga oznanjati. Potreben nam je nov apostolski polet, ki bi ga živeli kot vsakodnevno zavzetost krščanskih občestev in skupin ... Kristusov predlog je treba z zaupanjem ponuditi vsem. Obrniti se bo potrebno k odraslim, družinam, mladim, otrokom, ne da bi pri tem kdajkoli skrivali najbolj korenite zahteve evangeljskega sporočila; nasprotno pa je treba iti naproti pričakovanjem slehernega človeka, kar zadeva občutljivost in govorico, po zgledu apostola Pavla, ki zatrjuje: "Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil" (1Kor 9,22)" (40).

Klic k misijonskemu poslanstvu postane še nujnejši, če imamo pred očmi tisti del človeštva, ki še vedno ne pozna in ne priznava Kristusa. Da, dragi bratje in sestre, klic k misijonu k nekrščanskim ljudstvom velja danes bolj kot kdajkoli prej. V srce se mi je vtisnil obraz človeštva, ki sem ga mogel zreti med svojimi romanji: to je bil Kristusov obraz, ki je odseval na obrazu ubogih in trpečih; Kristusov obraz, ki žari na obrazih vseh, ki živijo kot "ovce brez pastirja" (Mr 6,34). Vsak moški in vsaka ženska imata polno pravico do tega, da postaneta deležna pouka o "mnogih stvareh".

Povsem človeška je tista skušnjava, ki jo pozna tudi apostol, da bi ob spoznanju lastne krhkosti in nezadostnosti hoteli "odsloviti ljudstvo". A prav v takšnem trenutku se mora vsakdo zazreti v obraz Ljubljenega in vnovič prisluhniti Jezusovim besedam: "Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!" (Mt 14,16). Tako hkrati doživljamo človeško slabotnost in Gospodovo milost. Zavedajoč se neizogibne krhkosti, ki nas tako globoko zaznamuje, čutimo potrebo, da se Bogu zahvalimo za vse, kar je že storil za nas in kar bo v svoji milosti še storil.