2. Iskanje novih in učinkovitih načinov lajšanja trpljenja je upravičeno, toda trpljenje ostaja osnovno dejstvo človeškega življenja. V nekem pomenu je globoko kakor človek sam in se dotika samega človekovega bistva (prim. O odrešenjskem trpljenju, 3). Zdravstvene raziskave in zdravljenje trpljenja ne razlože docela, pa tudi premagajo ga ne popolnoma. Zaradi njegove globine in njegovih mnogovrstnih oblik ga je treba obravnavati z gledišča, ki presega zgolj telesni vidik. Različna verstva človeškega rodu so vedno poskušala odgovoriti na vprašanje pomena bolečine in tudi priznavajo nujnost izkazovanja sočutja in dobrote trpečim.

Zato so verska prepričanja porajala zdravniške dejavnosti, ki naj bi zdravile in ozdravljale bolezni. Zgodovina raznih verstev govori o organiziranih oblikah zdravstvene pomoči, ki so obstajale že v pradavnih časih.

Čeprav Cerkev priznava, da so v nekrščanskih razlagah trpljenja navzoče mnoge pomembne in plemenite prvine, je njeno razumevanje velike človeške skrivnosti edinstveno. Da bi odkrili osnovni in dokončni pomen trpljenja, "moramo obrniti svoj pogled na razodetje Božje ljubezni, ki je najvišji vir smisla vsega, kar obstaja" (prav tam, 13). Odgovor na vprašanje o pomenu trpljenja "je dal Bog človeku v Kristusovem križu" (prav tam). Trpljenje, posledica izvirnega greha, dobi nov smisel: postane sodelovanje pri Kristusovem odrešenjskem delu (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1521). S trpljenjem na križu je Kristus premagal zlo in dovoljuje tudi nam, da ga premagujemo. Naše trpljenje dobi smisel in vrednost, če je združeno z njegovim. Kot Bog in človek je Kristus vzel nase trpljenje človeštva in v njem dobi tudi človeško trpljenje odrešujoč pomen. V tej združitvi človeškega in Božjega razodeva trpljenje dobroto in premaguje zlo. Ko izražam trpečim svojo globoko solidarnost, goreče molim, da bi bilo obhajanje Dneva bolnikov zanje trenutek Božje previdnosti, ki bi mogel v njihovem življenju odpreti novo obzorje smisla njihovega trpljenja.

Vera nas uči iskati zadnji smisel trpljenja v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Krščanskega odgovora bolečini in trpljenju nikdar ne označuje nedejavnost. Cerkev gre naproti bolnim in trpečim, daje jim tolažbo in upanje, ker jo priganja krščanska ljubezen, ki najde svoj najvišji izraz v Jezusovem življenju in njegovih dejanjih, ko "je hodil iz kraja v kraj in delal dobra dela" (Apd 10,38). Ne gre samo za dobrohotno delovanje; spodbujata jo usmiljenje in vnema, ki vodita k skrbnemu in velikodušnemu služenju. To pa končno vsebuje velikodušno darovanje samega sebe drugim, predvsem trpečim (prim. O odrešenjskem trpljenju, 29). Evangeljska prilika o usmiljenem Samarijanu zelo dobro razlaga najplemenitejša čustva in odziv človeka ob soočenju z drugim človeškim bitjem, ki trpi in potrebuje pomoč. Usmiljeni Samarijan je tisti, ki se ustavi in poskrbi za trpečega.