3.
Kako v takšnih razmerah govoriti o pravičnosti in hkrati o
odpuščanju kot o dveh izvirih in pogojih miru? Moj odgovor je, da moremo
in moramo kljub težavam govoriti o tem dvojem, tudi zato, ker je
opaziti težnje, da bi pravičnost in odpuščanje pojmovali
kot dve izključujoči se izbiri. Odpuščanje namreč ni
nasprotje pravičnosti, ampak nasprotje zamere in maščevalnosti.
Resnični mir je "delo pravičnosti" (Iz 32,17). Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je mir
"sad reda, ki ga je položil v človeško družbo njen
božji ustanovitelj in ki naj ga uresničujejo ljudje, žejni vedno
popolnejše pravičnosti" (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v
sedanjem svetu, 78). Že petnajst stoletij odmeva v katoliški
Cerkvi nauk Avguština iz Hipona, ki je zapisal, da mir, za katerega si
morajo vsi prizadevati, obstaja v trdnosti ali spokojnosti reda (tranquillitas
ordinis) (prim. De civitate Dei, 19, 13).
Pravi mir je potemtakem sad pravičnosti, ki je moralna krepost in
obenem pravno jamstvo, ki bedi nad celovitim spoštovanjem pravic in
dolžnosti ter nad pravšnjo razporeditvijo koristi in bremen. A ker je
človeška pravičnost vedno krhka in nepopolna in kot takšna
izpostavljena zamejenostim ter oblikam sebičnosti pri posameznikih in pri
skupinah, jo je treba uresničevati in na neki način dopolnjevati z
odpuščanjem, ki ozdravlja rane in v globini obnavlja ranjene
človeške odnose. To velja tako za napetosti med posamezniki kot
tudi za splošnejše in celo mednarodne napetosti. Odpuščanje
v ničemer ne nasprotuje pravičnosti, saj ne razveljavlja zakonitih
zahtev, da je treba obnoviti red, ki je bil kršen. Odpuščanje je
marveč usmerjeno k tisti celoviti pravičnosti, ki vodi k spokojnosti
reda; le-ta pa je vse kaj drugega kot krhko in začasno prenehanje
sovražnosti, je globoka ozdravitev ran, ki krvavijo v dušah ljudi. Za
takšno ozdravitev je nujno potrebno oboje: pravičnost in
odpuščanje.
To sta dve razsežnosti miru, ki se jima želim posvetiti v tej
poslanici. Letošnji svetovni dan miru daje vsemu človeštvu in
še posebej voditeljem narodov priložnost, da razmišljajo o
zahtevah pravičnosti in o poklicanosti k odpuščanju vpričo
tako velikih težav, ki pestijo ta svet; ne nazadnje spada mednje nova
raven nasilja, ki ga prinaša organiziran terorizem.
|