|
8. In kaj
konkretno pomeni odpuščanje? Zakaj odpuščati? Če
govorimo o odpuščanju, se tem vprašanjem ne smemo izogniti. Na
tem mestu se vračam k svojemu razmišljanju ob svetovnem dnevu miru
leta 1997 ("Podari odpuščanje in prejmi mir"). Želim
spomniti na to, da je odpuščanje najprej dogajanje v srcu
posameznika, šele potem postane družbeno (socialna) dejstvo. V tisti
meri, kolikor se uveljavljata etika in kultura odpuščanja, smemo
upati tudi na "politiko odpuščanja," ki bo izražena v
družbenih držah in trdnih pravnih ustanovah; po njih bo tudi
pravičnost dobivala bolj človeški obraz.
Odpuščanje je v resnici stvar osebne izbire; je odločitev
srca, ki se upre spontanemu vzgibu, da bi hudo vračali s hudim.
Takšna odločitev se zgleduje po ljubezni Boga, ki nas sprejema kljub
naši grešnosti, svoj najvišji vzor pa prepoznava v
odpuščanju Kristusa, ki je na križu molil: "Oče,
odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).
Odpuščanje ima torej svoje korenine in svojo mero v Bogu. To pa
ne pomeni, da ne bi mogli dojeti njegove vrednosti tudi v luči premislekov
človeške pameti. Prvi takšen razmislek se opira na
človekovo notranje izkustvo, ki ga ima, kadar dela zlo. Takrat
doživlja svojo krhkost in želi, da bi bili drugi do njega
prizanesljivi. Zakaj ne bi torej storili tudi drugim tega, kar vsakdo
želi, da bi drugi storili njemu? Sleherni človek nosi v sebi upanje,
da mu bo omogočen neki nov začetek v življenju in da ne bo
prisiljen ostati jetnik lastnih napak in krivd. Sanja o tem, da bo mogel dvigniti
pogled v prihodnost in bo v njej odkril razlog za zaupanje in delovanje.
|