9.
Odpuščanje kot človeško dejanje je v prvi vrsti pobuda
posameznika v njegovem razmerju do drugih, njemu enakih. Oseba ima bistveno
družbeno razsežnost, v moči katere spleta celo mrežo
odnosov in v njih izraža sama sebe; žal, ne samo v dobrem, ampak tudi
v zlu. Posledica tega je, da je odpuščanje nujno potrebno tudi na
družbeni ravni. Družine, skupine, države in tudi mednarodna
skupnost se morajo odpirati odpuščanju; s tem vnovič stkejo
pretrgane vezi, presežejo brezplodno medsebojno obsojanje in premagajo
skušnjavo, da bi druge izključevali s tem, da jim ne bi dajali
možnosti priziva. Sposobnost odpuščanja je temelj slehernega
načrta, ki si prizadeva za pravičnejšo in bolj solidarno
družbo prihodnosti.
Odklanjanje odpuščanja ima težke posledice za razvoj
narodov, zlasti takrat, kadar se iz tega netijo vedno novi spori. Gmotna
sredstva se uporabljajo za vzdrževanje tekme v oboroževanju, za
stroške vojskovanja, za odpravljanje gospodarskih posledic. Zato
primanjkuje denarnih sredstev za krepitev razvoja, miru in pravičnosti.
Kolikšno trpljenje zadeva človeštvo zgolj zato, ker ljudje niso
pripravljeni na spravo! Kakšne zastoje doživljajo, ker niso sposobni
odpuščati! Mir je pogoj razvoja, toda resničen mir je
mogoče doseči samo prek odpuščanja.
|