Mir je delo pravičnosti in ljubezni

2. Omenjeni nedavni dogodki z vsemi grozovitimi krvavimi dejstvi so me spodbudili, da se vnovič pomudim ob misli, ki se pogosto poraja v meni ob spominu na zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali moje življenje, zlasti še moja mlada leta.

Neznansko trpljenje ljudstev in posameznikov, med njimi številnih mojih prijateljev in znancev, trpljenje, ki sta ga povzročila nacistični in komunistični totalitarizem, se me je vedno globoko dotaknilo in spodbujalo mojo molitev. V tem premišljevanju sem se večkrat ustavljal ob vprašanju: katera pot bi mogla pripeljati do polne vzpostavitve moralnega in socialnega reda, ki sta tako surovo kršena? Ko sem tako razmišljal in iskal odgovora v svetopisemskem razodetju, sem prišel do naslednjega prepričanja: prekršeni red je mogoče spet vzpostaviti samo tako, da neločljivo povezujemo med seboj pravičnost in odpuščanje. Stebra resničnega miru sta pravičnost in tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje.