3. Kako v takšnih razmerah govoriti o pravičnosti in hkrati o odpuščanju kot o dveh izvirih in pogojih miru? Moj odgovor je, da moremo in moramo kljub težavam govoriti o tem dvojem, tudi zato, ker je opaziti težnje, da bi pravičnost in odpuščanje pojmovali kot dve izključujoči se izbiri. Odpuščanje namreč ni nasprotje pravičnosti, ampak nasprotje zamere in maščevalnosti. Resnični mir je "delo pravičnosti" (Iz 32,17). Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je mir "sad reda, ki ga je položil v človeško družbo njen božji ustanovitelj in ki naj ga uresničujejo ljudje, žejni vedno popolnejše pravičnosti" (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 78). Že petnajst stoletij odmeva v katoliški Cerkvi nauk Avguština iz Hipona, ki je zapisal, da mir, za katerega si morajo vsi prizadevati, obstaja v trdnosti ali spokojnosti reda (tranquillitas ordinis) (prim. De civitate Dei, 19, 13).

Pravi mir je potemtakem sad pravičnosti, ki je moralna krepost in obenem pravno jamstvo, ki bedi nad celovitim spoštovanjem pravic in dolžnosti ter nad pravšnjo razporeditvijo koristi in bremen. A ker je človeška pravičnost vedno krhka in nepopolna in kot takšna izpostavljena zamejenostim ter oblikam sebičnosti pri posameznikih in pri skupinah, jo je treba uresničevati in na neki način dopolnjevati z odpuščanjem, ki ozdravlja rane in v globini obnavlja ranjene človeške odnose. To velja tako za napetosti med posamezniki kot tudi za splošnejše in celo mednarodne napetosti. Odpuščanje v ničemer ne nasprotuje pravičnosti, saj ne razveljavlja zakonitih zahtev, da je treba obnoviti red, ki je bil kršen. Odpuščanje je marveč usmerjeno k tisti celoviti pravičnosti, ki vodi k spokojnosti reda; le-ta pa je vse kaj drugega kot krhko in začasno prenehanje sovražnosti, je globoka ozdravitev ran, ki krvavijo v dušah ljudi. Za takšno ozdravitev je nujno potrebno oboje: pravičnost in odpuščanje.

To sta dve razsežnosti miru, ki se jima želim posvetiti v tej poslanici. Letošnji svetovni dan miru daje vsemu človeštvu in še posebej voditeljem narodov priložnost, da razmišljajo o zahtevah pravičnosti in o poklicanosti k odpuščanju vpričo tako velikih težav, ki pestijo ta svet; ne nazadnje spada mednje nova raven nasilja, ki ga prinaša organiziran terorizem.