Potrebnost odpuščanja

8. In kaj konkretno pomeni odpuščanje? Zakaj odpuščati? Če govorimo o odpuščanju, se tem vprašanjem ne smemo izogniti. Na tem mestu se vračam k svojemu razmišljanju ob svetovnem dnevu miru leta 1997 ("Podari odpuščanje in prejmi mir"). Želim spomniti na to, da je odpuščanje najprej dogajanje v srcu posameznika, šele potem postane družbeno (socialna) dejstvo. V tisti meri, kolikor se uveljavljata etika in kultura odpuščanja, smemo upati tudi na "politiko odpuščanja," ki bo izražena v družbenih držah in trdnih pravnih ustanovah; po njih bo tudi pravičnost dobivala bolj človeški obraz.

Odpuščanje je v resnici stvar osebne izbire; je odločitev srca, ki se upre spontanemu vzgibu, da bi hudo vračali s hudim. Takšna odločitev se zgleduje po ljubezni Boga, ki nas sprejema kljub naši grešnosti, svoj najvišji vzor pa prepoznava v odpuščanju Kristusa, ki je na križu molil: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Odpuščanje ima torej svoje korenine in svojo mero v Bogu. To pa ne pomeni, da ne bi mogli dojeti njegove vrednosti tudi v luči premislekov človeške pameti. Prvi takšen razmislek se opira na človekovo notranje izkustvo, ki ga ima, kadar dela zlo. Takrat doživlja svojo krhkost in želi, da bi bili drugi do njega prizanesljivi. Zakaj ne bi torej storili tudi drugim tega, kar vsakdo želi, da bi drugi storili njemu? Sleherni človek nosi v sebi upanje, da mu bo omogočen neki nov začetek v življenju in da ne bo prisiljen ostati jetnik lastnih napak in krivd. Sanja o tem, da bo mogel dvigniti pogled v prihodnost in bo v njej odkril razlog za zaupanje in delovanje.