9. Odpuščanje kot človeško dejanje je v prvi vrsti pobuda posameznika v njegovem razmerju do drugih, njemu enakih. Oseba ima bistveno družbeno razsežnost, v moči katere spleta celo mrežo odnosov in v njih izraža sama sebe; žal, ne samo v dobrem, ampak tudi v zlu. Posledica tega je, da je odpuščanje nujno potrebno tudi na družbeni ravni. Družine, skupine, države in tudi mednarodna skupnost se morajo odpirati odpuščanju; s tem vnovič stkejo pretrgane vezi, presežejo brezplodno medsebojno obsojanje in premagajo skušnjavo, da bi druge izključevali s tem, da jim ne bi dajali možnosti priziva. Sposobnost odpuščanja je temelj slehernega načrta, ki si prizadeva za pravičnejšo in bolj solidarno družbo prihodnosti.

Odklanjanje odpuščanja ima težke posledice za razvoj narodov, zlasti takrat, kadar se iz tega netijo vedno novi spori. Gmotna sredstva se uporabljajo za vzdrževanje tekme v oboroževanju, za stroške vojskovanja, za odpravljanje gospodarskih posledic. Zato primanjkuje denarnih sredstev za krepitev razvoja, miru in pravičnosti. Kolikšno trpljenje zadeva človeštvo zgolj zato, ker ljudje niso pripravljeni na spravo! Kakšne zastoje doživljajo, ker niso sposobni odpuščati! Mir je pogoj razvoja, toda resničen mir je mogoče doseči samo prek odpuščanja.