2.
Čas zahteva, da gledamo naprej, pri tem pa imamo oči uprte v Jezusovo
obličje. Duh nas kliče, da "se usmerimo v prihodnost, ki nas
pričakuje"; da pričujemo za Kristusa, ga priznavamo ter se
zahvaljujemo "za 'čudovita dela', ki jih je Bog storil za nas: 'Gospodove
dobrote bom opeval na veke'" (Ps 89, 2). Ob lanskem Svetovnem
misijonskem dnevu sem spomnil na to, kako misijonsko prizadevanje izvira iz
goreče kontemplacije Jezusa. Nemogoče je, da bi se kristjan, ki se je
v premišljevanju potapljal v Jezusa Kristusa, ne čutil prevzet od
njegovega sijaja in pripravljen, da pričuje za svojo vero v Kristusa,
edinega človekovega Odrešenika.
Zrenje Gospodovega obličja navaja učence tudi k nekakšni
"kontemplaciji" obličij ljudi današnjega časa, kajti
Gospod se enači "s svojimi najmanjšimi brati in sestrami". Zrenje
Jezusa, ki je "prvi in največji oznanjevalec evangelija", tudi
nas preoblikuje v oznanjevalce evangelija. Ob tem se zavemo, da hoče
posredovati večno življenje tistim, ki mu jih je zaupal Oče. Bog
namreč hoče, "da bi se vsi ljudje rešili in bi prišli
do spoznanja resnice" (1Tim 2,4). Jezus je vedel, da je Očetova volja
glede njega, da oznani božje kraljestvo tudi drugim mestom: "zato sem
bil namreč poslan" (Lk 4,43).
Ob tem, ko zremo Jezusove "najmanjše brate in sestre",
odkrijemo, da vsak človek - čeprav na način, ki nam je prikrit -
išče Boga, ker ga je Bog ustvaril in ga ljubi. To resnico so uvideli
tudi njegovi prvi učenci: "Gospod, vsi te iščejo" (Mr
1,37). "Grki" pa v imenu prihodnjih rodov vzklikajo:
"Želimo videti Jezusa" (Jn 12,21). Da, Kristus je prava
luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na ta svet (prim. Jn
1,9). Vsakdo ga išče "kakor tipaje" (Apd 17,27), pri
čemer ga nagiblje neka notranja privlačnost, ki ji še sam dobro
ne pozna izvora. Ta izvir je skrit v božjem srcu, ki ga poganja vesoljna
zveličavna volja. Mi smo pričevalci in glasniki te volje, zato nas
Bog v novih binkoštih prežarja z ognjem svojega Duha, s svojo
ljubeznijo in svojo navzočnostjo: "Jaz sem z vami vse dni do konca
sveta" (Mt 28,20).
|