| Vsi smo misijonarji
3. Sad velikega jubileja je torej tudi naravnanost, ki jo Gospod zahteva od
slehernega kristjana in ki je v tem, da z vero in upanjem gleda v prihodnost. Gospod
nam izkazuje čast s tem, da nas ima vredne zaupanja, da nas kliče v
službo in nam izkazuje usmiljenje. Ta klic ni pridržan le nekaterim,
ampak je namenjen vsem, vsakemu v njegovem življenjskem stanu. V
apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja sem o tem
zapisal: "Takšna zavzetost bo prav gotovo sprožila v Cerkvi novo
misijonsko dejavnost, ki ne bo mogla biti stvar, ki bi bila zaupana
peščici izbranih 'strokovnjakov', ampak bo morala pritegniti
odgovornost vseh članov božjega ljudstva. Kdor je Kristusa zares
srečal, ta tega srečanja ne more več obdržati zase, mora ga
oznanjati. Potreben nam je nov apostolski polet, ki bi ga živeli kot vsakodnevno
zavzetost krščanskih občestev in skupin ... Kristusov
predlog je treba z zaupanjem ponuditi vsem. Obrniti se bo potrebno k odraslim,
družinam, mladim, otrokom, ne da bi pri tem kdajkoli skrivali najbolj
korenite zahteve evangeljskega sporočila; nasprotno pa je treba iti
naproti pričakovanjem slehernega človeka, kar zadeva
občutljivost in govorico, po zgledu apostola Pavla, ki zatrjuje: "Vsem
sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil" (1Kor 9,22)"
(40).
Klic k misijonskemu poslanstvu postane še nujnejši, če imamo
pred očmi tisti del človeštva, ki še vedno ne pozna in ne
priznava Kristusa. Da, dragi bratje in sestre, klic k misijonu k nekrščanskim
ljudstvom velja danes bolj kot kdajkoli prej. V srce se mi je vtisnil obraz
človeštva, ki sem ga mogel zreti med svojimi romanji: to je bil
Kristusov obraz, ki je odseval na obrazu ubogih in trpečih; Kristusov
obraz, ki žari na obrazih vseh, ki živijo kot "ovce brez
pastirja" (Mr 6,34). Vsak moški in vsaka ženska imata polno
pravico do tega, da postaneta deležna pouka o "mnogih stvareh".
Povsem človeška je tista skušnjava, ki jo pozna tudi
apostol, da bi ob spoznanju lastne krhkosti in nezadostnosti hoteli
"odsloviti ljudstvo". A prav v takšnem trenutku se mora vsakdo
zazreti v obraz Ljubljenega in vnovič prisluhniti Jezusovim besedam:
"Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!" (Mt 14,16). Tako
hkrati doživljamo človeško slabotnost in Gospodovo milost.
Zavedajoč se neizogibne krhkosti, ki nas tako globoko zaznamuje,
čutimo potrebo, da se Bogu zahvalimo za vse, kar je že storil za nas
in kar bo v svoji milosti še storil.
|