3. Za resnično plodno krščansko razlikovanje o družbenih vprašanjih se je najprej potrebno obrniti k Evangeliju in s tem k drži, ki jo je imel Jezus; Kristus je namreč vzor vsega človeškega ravnanja. "Socialno oznanilo evangelija ne sme biti za Cerkev kakor neka teorija, temveč predvsem podlaga in motivacija za dejavnost" (Centesimus annus, št. 57). Gospod nam razodeva resnico o človeku in nas poziva, naj bomo pozorni do oseb v naši družbi, zlasti do najbolj šibkih in krhkih. Sveto pismo in cerkveni očetje ljudi nenehno vabijo, naj med seboj vzpostavijo odnose dejavne ljubezni, bratstva, solidarnosti in pravičnosti (prim. Filemon 16-17; Didaché; Pismo Barnabi; Sv. Justin, Pogovori 11,2). Za zgled pri tem nam je lahko prav tako življenje prvih krščanskih skupnosti in skupnosti v patristični dobi. V tem duhu bi se bilo nedvomno primerno sklicevati tudi na avtorje, kot sta sv. Ambrož in sv. Janez Zlatousti, ki sta znala pokazati na družbene posledice evangeljskih zahtev ter odgovoriti na različne nove okoliščine, s katerimi so se morali srečevati takratni kristjani. Vse od prvih stoletij naprej so se kristjani vključili v družbeno življenje, da bi odgovorili na potrebe, ki so se pojavljale v njihovem času. Pomislimo pri tem zlasti na razmišljanje in družbeno dejavnost v IV. Stoletju, za katero so bili v okolici Jeruzalema, kakor nam poroča Bazilij iz Cezareje, na poseben način zaslužni Melanija starejša in Rufin, Paladij in Inocenc Italijanski, Melanija mlajša ter njen mož Pinijan, medtem ko sta iz okolice Betlehema znana sv. Hieronim in Pavla, kakor tudi številne dejavnosti na področju Antiohije in Damaska.