1. "Zemlja je videla svojega
Odrešenika."
Danes, na Gospodov božič, na njegov rojstni dan,
globoko doživljamo resničnost teh besed:
zemlja je videla svojega Odrešenika.
Prvi so ga videli betlehemski pastirji,
ki so ob oznanjenju angelov
veselo pohiteli k revni votlini.
Bila je noč, noč, polna skrivnosti.
Kaj so videle njihove oči?
Dete, položeno v jasli,
ob njem pa skrbno Marijo in pozornega Jožefa.
Videli so dete, a ker jih je razsvetljevala vera,
so v tistem slabotnem bitju prepoznali Boga, ki je postal človek,
in mu podarili svoje revne darove.
Ne da bi se zavedali, so tako začeli prepevati
hvalno pesem Emanuelu, Bogu z nami,
ki je prišel prebivat med nas,
pesem, ki se razlega od rodu do rodu.
Ta vesela pesem je dediščina vseh,
ki se danes duhovno podajo v Betlehem,
da bi obhajali Gospodovo rojstvo,
in hvalijo Boga za čudovite reči, ki jih je storil.
Tudi mi se jim z vero pridružujemo
v tem izrednem hvalnem srečanju,
ki se po izročilu vsako leto obnavlja za božič
tu, na trgu svetega Petra, in se konča z blagoslovom,
ki ga rimski škof podeli "urbi et orbi, mestu in svetu":
"urbi", to je temu mestu, ki je zaradi službe
svetih apostolov Petra in Pavla
na poseben način "videla"
Odrešenika sveta.
In "orbi", to je vsemu svetu,
po katerem se je na široko razlila
vesela novica odrešenja
in že dosegla skrajne meje zemlje.
Božično veselje je tako postalo
dediščina brezštevilnih ljudstev in narodov.
Res so "vsi konci zemlje videli
zmago našega Boga" (prim. Ps 98(97),3).
|