Cerkev naj bo bolj kontemplativna: zrenje v Kristusovo obličje
3. Skupaj z Marijo se zazrimo v Kristusovo obličje! (Cum Maria contemplemur Christi vultum!). Pogosto mi prihajajo na misel te besede, ki nas vabijo, naj bi se skupaj z Marijo premišljujoče zazrli v Kristusov 'obraz'. Ko govorimo o Kristusovem 'obličju', imamo v mislih njegove človeške poteze, v katerih žari večno veličastvo edinorojenega Očetovega Sina (prim. Jn 1,14): »Na Kristusovem obličju zasije božje veličastvo« (pr. t., št. 21). Premišljujoče zrenje (kontemplacija) v Kristusovo obličje omogoča globoko in zavezujoče spoznanje njegove skrivnosti. Kdor zre v Jezusa z očmi vere, mu to pomaga prodirati v skrivnost Boga Trojice. Jezus pravi: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Ob molitvi rožnega venca napredujemo na tem mističnem potovanju »v občestvu in v šoli preblažene Matere« (Rožni venec Device Marije, 3). Še več, Marija sama postane naša učiteljica in vodnica. Ob delovanju Svetega Duha nam pomaga, da si pridobimo tisti 'mirni pogum', v moči katerega še drugim posredujemo svoje izkustvo Jezusa in upanje, ki oživlja vernike (prim. Odrešenikovo poslanstvo, 24).
Zato se vedno ozirajmo na Marijo, ki je v tem nepresegljiv zgled. V njenem srcu najdejo vse besede evangelija čudovit odmev. Marija je kontemplativni 'spomin' Cerkve, ki hrepeni po tem, da bi se še tesneje združila s svojim Ženinom in bi tako imela še daljnosežnejši vpliv na našo družbo. Kako naj se odzivamo na velike probleme sveta, na trpljenje nedolžnih, na krivice, ki jih nekateri povzročajo z vzvišeno objestnostjo? Če bodo verniki učljivo prisluhnili Mariji, ki je naša Mati, se bodo naučili tudi v navideznem »molku Boga« prepoznavati tisto Besedo, ki zveni v tišini za naše zveličanje.