Dragi bratje in sestre!

1. Svojo papeško službo sem želel od vsega začetka postaviti pod posebno Marijino varstvo. Kasneje sem še večkrat vabil celotno skupnost vernikov, naj podoživljajo dogodek v dvorani zadnje večerje, kjer so učenci »enodušno vztrajali v molitvi … z Jezusovo materjo Marijo« (Apd 1,14). Že v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik sem zapisal, da je mogoče samo v razpoloženju goreče molitve »prejeti Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče do konca sveta kot tisti, ki so na binkoštni dan stopili iz dvorane zadnje večerje« (št. 22).
Cerkev vedno bolj razločno prihaja do zavesti, da je – kakor Marija – tudi ona 'mati'. Cerkev je »zibelka, v katero Marija polaga Jezusa in ga izroča v češčenje in premišljevanje (kontemplacijo) vsem ljudstvom«. Tako sem zapisal v buli Skrivnost učlovečenja ob Velikem jubileju leta 2000 (št. 11). Cerkev želi hoditi po tej duhovni in misijonarski poti. Na njej jo nenehno spremlja presveta Devica, Zvezda nove evangelizacije, svetla zarja in varna vodnica na naši poti (prim. Ob začetku novega tisočletja, 58).