PETI NASTOP

Tulpenheim, Monkof

TULPENHElM: Tok se je res vun pelala?

MONKOF: Res, bratec, eno uro pred tabo. Jest sim jo vidil, meni verjami. Skuzi vertne vrata je šla vun inu tam je v kočijo sedla.

TULPENHEIM: Kam je neki šla?

MONKOF: Preke Lublani! --- Morebiti k tvojimu stricu.

TULPENHEIM: Ke bi bla pač zvedila --- To bi bil vrag.

MONKOF: Kaj ti noter pade! --- Saj jej nisi povedal?

TULPENHEIM: Če je pak Glažek vun zbrodil?

MONKOF: Za tega ti jest dober stojim.

TULPENHEIM: Si ga perpelal?

MONKOF: Je vže tukej; pak je v oštariji doli stopil. Bo kmalu prišal.

TULPENHEIM: Kaj je za en mož vunder?

MONKOF: Bratec, tak je, vidiš, koker si ga le vošit moreš --- Zrel za obesit --- Sicer je na kmetih per teh grašinah doktaril, ampak ene lejta sem so mo prepovedali. Zdej pak na tihim kmete podpihuje inu te suplíke maže. Ni davnu tega, kar so ga na grad djali. De mo le dnar pokažeš, ti bo sturil, kar boš hotel.

TULPENHEIM: Zna pak tudi molčat?

MONKOF: Koker zid.

TULPENHEIM: Jest bi ne hotel, de bi ta reč vun prišla.

MONKOF: Bog obári! Al bi mestni gospodje gerdu gledali!

TULPENHEIM: Kaj je sturiti? --- Na drugo vižo jo ni mogoče dobiti --- Jest sim jej vže vse sorte ponujal, oblubil, z lepimi besedami okoli nje hodil, pak jej ni mogoče blizu priti.

MONKOF: Če je pak toku, tok ni drugači --- sila kola lomi.

TULPENHEIM: De le moja vdova nič ne zvej! Ti vejš, de sim s tabo vred en sromak. Če jo dobim, bova dobru stala; me zastopiš?

MONKOF: Prov imaš! Kdu bi si sicer ta križ na glavo natepel? --- Tukej je le Glažek ---