ŠESTI NASTOP

Tulpenheim,Monkof,Glažek,Micka inu ti poprejšni

MICKA: Naj pridejo,no!

TULPENHEIM: Pak je eden noter ---

MONKOF: Dva kméteška ---

MICKA: Naj le pridejo --- sej moj oča toku vse vedó!

JAKA: Le noter, gospodje, le noter! --- Naj sturé, koker de bi doma bili. --- - Me veseli, de take gospode per meni vidim.

TULPENHEIM k Micki: Kaj res vse vedó?

MICKA: Vse natanku ---

TULPENHEIM s straham: Ne zamerite, oča ---

MONKOF: Dober večer ---

GLAŽEK k Tulpenheimu: Al vej?

TULPENHEIM: Meni se zdi ---

GLAŽEK: Oča župan, Bog vas sprimi!

JAKA: Naj se doli usedejo, gospod žlahtni, --- inu oní tudi? Mi je prvo težko, de per meni vse raztresenu najdejo. --- Pak sej ne bodo zamerili ---

ANŽE: Na kmetih ni drugači ---

JAKA: To je vse prevelika čast zame. --- Jest ne vejm, koku sim jo zaslužil.

TULPENHEIM k Monkoju: Jest ne vejm, per čim smo ---

MONKOF k Tulpenheimu: Korážen bodi! Ta stari bo vesel, de dekleta odpravi.

TULPENHEIM: Jest sim vže davnu vošil, očeta te lepe dekelce poznati.

JAKA: Naj gredó!

TULPENHEIM: Vi ste en mož, de vam ga ni para v krajnski deželi.

JAKA: Kaj mi oní povedó ---

MONKOF: Ke bi jo eden vkrižem sveta iskal, tok take punčke ne najde, koker je vaša Micka.

JAKA: Pak ne, de bi se oni norca delali!

GLAŽEK: Ta je rožca! Ta je svet! Ta je krajlica ženskiga spola!

JAKA: Dekle, zdej šele vejm, kaj nad tabo imam! --- Pa naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jest menim, de bi zdej oblubo naprej vzeli. --- Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni ---

TULPENHEIM: Jest pak k Micki!

ANŽE ga odrine: Tukej bom jest sedel!

JAKA: Tukej Anže --- k Tulpenheimu: oní pak kje čez, gospod žlahtni --- k Monkofu: inu oní tukej zraven.

VSI sedé.

JAKA vino nalije, h Glažku: Midva ga bova narpred en glažek šterknila, kajne? --- Jest jim dober stojim, de je pravičen, zakaj ke sim ga sam iz Vipave perpelal ---

GLAŽEK: Lubiček, rad verjamem! Sprazne. Še en glažek, če smem prosit, de se roka ne bo tresla!

JAKA: Me veseli, de jim duší --- No, gospodje, na zdravle neveste!

TULPENHEIM: Iz srca rad ---

MONKOF: Z veseljam ---

JAKA: Vsi naenkrat, inu obena kápelca ne smej noter ostati!

GLAŽEK: Jest sim tudi zraven ---

JAKA inu VSI naenkrat: Na zravle Micke! Pijejo.

GLAŽEK: Še eno zdravico ---

JAKA: Žénenovo, kajne! Nalije. --- Jest bom ta pervi, potler pak ti drugi za mano --- Juhe! Na zravle Anžéta!

TULPENHEIM: Anžéta?

MONKOF: Anžéta?

GLAŽEK: Anžéta? Se groznu čudijo.

JAKA: Tok naj pijejo, no! --- Kaj jim ne duší?

ANŽE: Kaj jih morebiti glava boli?

TULPENHEIM: Bom vže --- bom vže --- Na strani. Meni ni dobru per tej reči.

MONKOF: Jest sim dones per kosilu preveč jedel. --- Na strani. De bi jest zunej bil!

GLAŽEK: Bi blo škoda, ke bi se preveč zgrelo - Tedej na zravle Anžéta! Pije.

JAKA: Gospod šribar, naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo!

ANŽE: Inu le hitru! --- Ti gospodje bi vže radi damú šli. Vidiš, Micka, kok žalostnu gledajo! Pojdi jih malu potroštat!

MICKA: Kaj jim kaj fali? --- Naj bodo dobre vole --- dones, ke je moja obluba!

TULPENHEIM jezo nazaj derži: O, sej sim dobre vole --- prov dobre vole --- Zase. De bi te zlóde!

MONKOF: Kok je vže tema zunej! --- Meni se zdi, de bi se lohka obluba jutri naprej vzela. - -- Nam bi se znala kakšna nesreča pergoditi. --- Noč ima svojo moč.

TULPENHEIM: Prov imaš, bratec! Sej pak jutri zupet pridemo.

ANŽE: Nič naj se ne bojé; se jim bo vže damú svetilu ---

GLAŽEK k županu: Očka, bolši bi blo, ke bi se obluba podnevi naprej vzela; zakaj, lubiček, ponoči se nič kaj ne more pisat --- Per luči se enimu vse meša pred očmi. K Monkofu inu Tulpenheimu. Pijmo ga še vsaki en glažek inu potler se pak skusimo počasi - eden za drugim vun izsukat.

JAKA: Žlahtni gospodje, jest sim le en kmet, ampak za norca se ne pustim deržati, de bi vi še taki gospodje bili. --- Obluba mora še dones dokončana biti!

ANŽE: Za norca vam ne bomo! Oblubem, de ne! Gospod šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani!

GLAŽEK: Kaj, jest kópan, jest? Zase. Tiho bodi, Glažek! S kméteškimi fanti ni varnu norce briti ---

JAKA: Anže, pameten bodi! Ti ne smeš te gospode režálit, zakaj so tvoje priče.

TULPENHEIM : Priče?

MONKOF: Priče?

GLAŽEK: Priče?

JAKA: Meni se zdi, ja --- sicer ne vejm jest, zakaj so mene objiskali. --- Tedej oni, gospod šribar, al niso zato prišli, de bodo ženitnu pismu za mojo hčer gori postavili?

GLAŽEK: Tjista je vže res ---

JAKA: Zakaj tedej óčejo odlašati?

GLAŽEK: Ne zamerite, očka; meni se zdi, de smo se malu zírali, kar ime žénenov am tiče.

ANŽE: Kaj, v mojim imeni ste se zírali? V mojim imeni?

GLAŽEK: Tok si ti tedej žénen inu ta prihodni zakonski mož Micken? --- Hm-hm -- - ut censeo stulti habemur.

TULPENHEIM na strani: Moja reč je per kraji!

MONKOF: Jest ne vejm, kaj bi dal, de bi tukej ne bil!

TULPENHEIM: Mene ne terpi več tukej!

GLAŽEK: Zdej šele zastopim! --- Hm-hm-hm --- Tukej bo bolši z županam potegnit. --- Vaše ime, oča župan?

JAKA: Jaka Zanétovec.

GLAŽEK piše: Inu žénenov ime?

ANŽE: Anže Hudoba.

GLAŽEK: To je enu groznu ime! --- K Jaku. Kaj mislite vaši hčeri dati?

JAKA: Ni taka reč! --- Vidite, to je sromačija na kmetih. --- Zdej jej dam devejt sto ranš gotovih inu zraven eniga vola, dve kravice inu štiri svinje. Po moji smerti je pak vse njé, célu moje premoženje ---

GLAŽEK: Inu kaj jej Anže Hudoba nazaj perpiše?

ANŽE: Drugih devejt sto. --- Kar bova vkup perdelala, bo pak obema slišalu --- kajne, Micka?

MICKA: To se vej, de ---

GLAŽEK: Anže Hudoba inu Micka Zanétovka se bosta narpervič tukej podpisata.

ANŽE: Jest ne znam pisat --- Micka, ti tudi ne.

GLAŽEK: Tok bom jest obeh imena zapisal, vidva bota križe zraven naredila.

Anže inu Micka križ naredita, Glažek jim roko pele

GLAŽEK: Zdej pak vi, oča ---

JAKA: Vže prov --- H Glažku. Meni ni treba roko pelat, jest sim vže bol navajen --- Naredi križ. Zdej pak priče --- K Tulpenheimu. Narpervič oní, gospod žlahtni! ---

TULPENHEIM: Jest? --- Zdej zdej --- De te vunder! Meni je roka zaspala --- - Prime za pero z jezo inu mo nič kaj od rok na gre.

MONKOF: Inu meni je kerč noter prišal ---