SEDMI NASTOP

Šternfeldovka prov vesela inu ti poprejšni

ŠTERNFELDOVKA: Toku je prov, moji gospodje! Oní k oblubam inu v svate hodijo, mene pak doma pusté od dolgiga časa konc vzeti ---

TULPENHEIM se sramuje: Gnádliva gospa! Se je toku permerilu --- jest sim mislil - -- jest ne vejm ---

MONKOF: Zdej bo pravi zlóde!

ŠTERNFELDOVKA: Oní se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, de bom za njimi prišla? --- Pak sej vedó, de brez njih ne morem živeti.

TULPENHEIM ves zmešan: Gnádliva gospa --- njih dobrota ---

MONKOF: Zdej inu nikoli več se ne bom v take zmešnave podal.

ŠTERNFELDOVKA: Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vid'ijo, kok je ta punčeka vesela. --- Pokaže na Anžéta. Njej žénen, kajne?

ANŽE: Ja, gospa žlahtna.

ŠTERNFELDOVKA: No, ste vže dokončali?

JAKA: Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisat ---

ANŽE: Enimu je roka zaspala inu timu drugimu je kerč noter prišal.

ŠTERNFELDOVKA: Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, saj zavolo mene! --- Jih prosim ---

TULPENHEIM: Konc me bode od jeze inu od sramote --- Podpiše.

ŠTERNFELDOVKA: Inu oní, Monkopf?

MONKOF: Vže pišem --- Podpiše. Od togote ne vejm, kaj delam ---

ANŽE: Sej se je roka vunder še zadosti vdala ---

ŠTERNFELDOVKA: Zdej pak, moji gospodje, bodo za Mickeno dota kaj vkup zložili, kajne?

TULPENHEIM: Res je. --- Koker zašafajo, gnádliva gospa --- Tukej imajo --- Mošno kje položi.

ŠTERNFELDOVKA: To je za nevesto. --- Vidiš, Micka, tole tebi ta gospod k doti perložé. --- Kaj pak oní, Monkof?

MONKOF: Še tega mi je mankalu! --- Tiho. To je hudič od ene žene! --- Tukej! --- Verže mošno kje.

ANŽE: Lepu zahvalim.

ŠTERNFELDOVKA k Micki: Jest ti morem tudi kaj dati --- Potegne en perstan iz persta doli inu gn njej dá. To je en zlati perstan. Vidiš, kok se sveti? K Tulpenheimu. Naj ga pogledajo, če je ta pravi!

TULPENHEIM: Moj perstan! --- Se na čelu udari.

MICKA: Jest ga bom vse moje dni v časti deržala.

ŠTERNFELDOVKA: Anže, še tebi eniga. --- No, moj lepi Schönheim! K Tulpenheimu. Vidijo, ta je raven taisti perstan, kateriga sim jest njim dala, kateri je njim mojo lubezen zažihral, na katerim je njim toku malu ležeče. Dá perstan Anžetu.

TULPEINHEIM: Oh!

ŠTERNFELDOVKA: Zdej se tudi še spodobi, de na zravle žénena inu neveste pijemo.

GLAŽEK: Na zravle žénena inu neveste! Pije.

TULPENHEIM: Na zravle! Pije inu glaž z jezo kje postavi.

MONKOF na strani: De bi krepal!

JAKA nalije: Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anže, Micka, pijte vi tudi!

ANŽE, MICKA inu GLAŽEK: Na zravle njih, gospa žlahtna!

ŠTERNFELDOVKA: Lepu zahvalim. Lubi moji ludje, Bog vas obári! Zdej gremo damú, vidite, je vže poznu. --- Gospod Glažek, jutri se bomo vidili. Me zastopijo?

GLAŽEK zase: Jemenes, pozna me! --- Kaj bo?

ŠTERNFELDOVKA: Nikar naj se ne bojé! Mi bodo le tudi ženitnu pismu gori postavili --- z gospod Schönheimam. --- Pokaže, koker de bi se norca delala, na Tulpenheima. TULPENHEIM: Gnádliva gospa! Hoče na kolena pasti.

ŠTERNFELDOVKA: Saj ne bodo komedijo jegráli --- Naj se poberó! --- Midva sva nárazen!

TULPENHEIM: Ampak --- moj stric ---

ŠTERNFELDOVKA: Ima vse zvedit. --- Lohko noč, oča župan! Micka, lohko noč! Dobru se imejte! Kader bo poroka, mi bote pustili vedit, kajnei? Gredo

ANŽE, JAKA, MICKA jo spremijo: Če se smemo podstopit --- Naj srečnu damú pridejo! --- Bog jim lonaj! Bog jih obvari!

JAKA k Tulpenheimu inu Monkofu: Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!

ANŽE: Inu na Anžéta!

VSI: Lohko noč! Lohko noč!

GLAŽEK teče k mizi inu eno flašo pod plajš skrije: Bi blo škoda, ke bi ena kápelca noter ostala --- Proč steče.

KONC