ZADOVOLJNI KRANJEC

Od straže hrvaške

  gor sonce mi pride

pa v nógrade laške

  za góro zaíde;

  z beneškega mórja

    jug čelo poti,

  od Štajerca bórja

    me v znoju hladi.

Mi brázdjo konjiči

  za hajdo, pšenico,

neutrudni dekliči

  pa béljo tančico;

  kaj maram, se kruha

    prisluži zadôst,

  ni sile trebuha

    po svetu mi nôst.

Imam oblačilo

  domačga padvána,

ženica pa krilo

  iz pravga mezlána;

  se sveti na lice

    ko pirh moj škrlát

  nje šapelj, iglíce,

    nje moderc je zlat.

Rad plešem okrogle,

  s petáma glas dajem,

premetem vse ogle,

  se v cepa dva majem;

  nožíca pa Mince

    za mano drobní,

  pobira stopinjce,

    se v kroge vrti.

Na žgancih tropine

  pa kislega zelja,

bob, kaša, vse mine,

  ko pridem od dela;

  si bodi pogača,

    klobasa al sok

  al kar se obrača

    na ražnju okrog.

Za vsako povelje

  mam židano voljo,

za brambo dežele

  al hôditi v šolo;

  povsodi se maham

    ko čvrst korenjak,

  pa delam pa báham

    pa pijem tobak.