VRŠAC

Na Vršac mi stopi in sédi,

  neznan svet se teb odpre,

glej, med sivo plešo v sredi

 zárod žlahtnih zelj cvete!

Sklad na skladu se vzdiguje

  golih vrhov kamni zid;

večni mojster ukazuje:

  "Prid, zidar, se les učit!"

Divja koza prosto skače,

  od muh daleč je goved,

planšar z Mino po domače,

  lovec išče v snegu sled.

Ak vihar dreví valove,

  zbegne v skale plašni trop,

stresa votli glas bregove,

  giba grom nebeški strop.

Jasno sonce kmal zaséje,

  iz jezér stokrat blešči,

star mecesen redi veje,

  vetru, zimi v bran stoji.

Tukaj bistra Sava izvira,

  mati pevske umnosti,

jézer dvanajst si nabira,

  šola zdrave treznosti.

Tje pogledaj na višave,

  kjer Trigláv kipi v nebo,

štej snežnikov goličave,

  kar dozre najdalj oko!

Tamkaj ravno Furlanijo,

  benečansko zad morjé,

dol globôko Hrvatijo,

  Švajca bele gor glavé.

Bliz je polje Korotána,

  ôrat vidim Štajerca,

bližnji sosed mi Ljubljana,

  ziljska, trolska plánšarca.

Pod velikim tukaj Bogom

  breztelesen bit želim,

čistga hlipa sred med krogom

  menim, da že v néb' živim.