ILIRIJA OŽIVLJENA

Napoleon reče:

  Ilirija vstan!

Vstaja, izdíha:

  Kdo kliče na dan?

O vitez dobrotni,

  kaj ti me budiš!

Daš roko mogočno,

  me gori držiš!

Kaj bodem ti dala?

  Pogledam okrog,

Izlóčit ne morem

  skôr svojih otrok.

Kdo najde Metúlo

  in Terpo, moj grad?

Emona, Skardona

  sta komaj poznat.

Nazaj spet junake

  kdo bode mi dal,

ki jih se špartanski

  je vojvoda bal?

Od nekdaj snežniki

  so najina last,

od tod se je naša

  razlegala čast.

Je Gálijan hraber

  na Padu, pred njim

doraščen je tresel

  v ozidju se Rim.

Že močen na morju

  Ilírjan je bil,

k se ladije tesat

  je Rímljan učil.

Po časi pa Rímec

  na vójsko ravna,

se mórja navaja,

  premaga oba.

Široko razgraja

  pri sedem sto let,

al sprave sosednje

  ni hotel imet.

Od severa pride

  nad njega vihar,

nevredne gospode

  iz viškega udar'.

Zdaj Franki in Gotje

  in Nemci slové,

Ilir pa v temnice

  pozabljene gre.

Dva sedem sto soncev

  zarašča ga mah,

Napoleon trebit

  ukaže mu prah.

Ilirsko me kliče

  Latinec in Grek,

slovensko mi pravjo

  domači vse prek.

Dobróvčan, Kotóran,

  Primorec, Gorenjc,

Pokópjan po starem

  se zôve Slovenc.

Od prvega tukaj

  stanuje moj rod,

če ve kdo za drujga,

  naj reče, od kod.

S Filípom in Sándrom

  so imeli trd boj,

Latince po mokrem

  strahval je njih roj.

Zveličana bodem,

  zaupati smem,

godí se eno čudo,

  naprej ga povem:

Duh stopa v Slovence

  Napoleonov,

en zarod poganja

  prerôjen, ves nov.

Oprto eno rôko

  na Gálijo imam,

ta drugo pa Grékam

  prijazno podam.

Na Grecije čelu

  Korinto stoji,

Ilirija v srcu

  Evrope leži.

Korintu so rekli

  helensko oko,

Ilirija prstan

  Evrópini bo.