BALADE IN ROMANCE

HČERE SVET

Ljubice pod okno dragi
pride marsiktéro noč,
z deklico se pogovarjat,
dokler se napoči zor.
To je zvedel óča stari,
stari óča, sivi mož,
kregal svojo lepo hčerko,
in svaril jo je rekoč:
"Ako boš pri okni stala,
kadar mimo hodil bo,
ak ponoči govorila,
ino z njim vasvála boš,
hišo bódem ti ogradil,
zidal zid bom krog in krog,
spustil bom okoli hiše
Sultana, de lajal bo,
stari hišni bom ukazal,
de bo spavala s teboj."

Hčerka je odgovorila
te besede mu, rekoč:
"Stari óča, óča ljubi,
ljubi óča, modri mož!
Lojtro bo za zid prinesel,
za peséta kruha kos,
hišna meni davno nosi
pisma s plačano rokó;
ako hóčte, de ne pride
več pod okno ljubi moj,
za ženico dajte dragmu,
ljubi óča! me na dom."

UČENEC

Klel jé neki mlad učenec
pust na pepelnično jutro,
te besede je govoril
v jezi svoji tisto uro:

"O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Ti med materne petice
si poslal požrešno kugo,
si mošnjico mi rejeno
djal popolnama na suho;
stari óča se bo praskal,
gledalá bo mati čudno,
malo penezov poslala,
dókaj bóta mi naúkov:
vender to bi še prenesel,
to še ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Sem obesil závolj tebe
dókaj časa uk na kljuko;
treba prečuváti bóde
več noči s prižgano lúčjo,
dolgo si glavó beliti,
de popravim spet zamudo;
vender to bi še prenesel,
to še ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Si omožil dókaj deklic,
in med njimi mojo ljubco,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nemškuto,
za katero rad bi dal bil
kri, življenje, svojo dušo. --
De si njo mi ti omožil,
oh, to je narveči húdo!"

DOHTAR

"Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?
Ne prepiram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ni umrla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal
po nji dédino bogato;
sem premlada, de bi pismo
ženitvanjsko se pisalo.
Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?"--

"Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bog ti žívi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, léti
se možiti še prekmalo;
de te ljúbit' ni prezgodej,
tvoji mi poglédi právjo.
V pravdah ne želí pero ti,
al srcé, le zate vžgano,
ti želi v ljubezni slúžit';
brez pokója to za tabo
vódi mi pogléde, misli
in nogé z močjo neznano,
koder hodiš, cvet lepote,
žlahtna roža; dekle drago!"

TURJAŠKA ROZAMUNDA

Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.

Rozamunda roža deklic,
čast dežele je domače;
nje poglédi, svítle strele
z néba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcam
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srcé bil vnel je
gospodične zlo košate;
ki ukaže mu, de prosi
od očeta jo in žlahte.
Njemu óča nje napravi
imenitno gostovanje,
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat' svate
v treh nedeljah, de nevesto
'z hiše spremijo domače.

Tje h gospódi se približa
pevec razglašene slave;
próšen strune ubere, póje
dela vitezov junaške,
in deklet oči nebeške,
s&rgrave;ca od njih ognja vžgane.

Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

"Tí povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle raslo
lepši od neveste naše?"

"Bog jo žívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdéj narlepši
cvet turjaška roža rase;
sestra bášetova v Bosni,
sonce vse lepote zdanje
po vsem svéti razglášena,
ako slave glas ne laže,
sama bi utegníla biti
lepši od neveste vaše."

Ni nevesti všeč, kar reče,
mal' odgovor ji dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja jo prevzame,
Ojstrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

"Slišim, de so Bosnijaki
v sužnost gnali kristijane,
res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem.
Meč opaši, Ojstrovrhar!
hlapce zberi in tovarše,
bášetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.

Radi dali bodo Turki
zanjo naše vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako šla bom préd k poroki,
ako préd moža objamem,
ko pripelješ Bosnijanko
v grad turjaški, de verjamem,
dé je take res svetlobe
turško sonce, kakor slave!" --

Ženin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstrovrhar hlapce,
po prijatlje bližnje pošlje,
in si ójster meč opaše,
róčno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdržé ga turške straže,
meč krvávi v močni desni,
pred seboj drvi Bosnjake,
bášetovi grad razdene,
reši 'z sužnosti rojake,
z njimi bášetovo lépo
sestro vitez s sabo vzame,
črnooko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srcé nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.

Rozamunda gréde v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.

JUDOVSKO DEKLE

Stoji morávski trg, Lesce,
več lepih deklic v njem cvete,
med njimi judovsko dekle.

Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodú Abrahamóvga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.

Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih deleč stoji,
za poldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:

"Od séje meni slábo je,
pustite, ljubi óča! me,
de v dívnjak grem sprehajat se.

Tam lepe rožice cvetó,
vesele tičice pojó,
se plašne srnice pasó."

Ko v grajski dívnjak je prišla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde kršen'ga.

Za bele jo roké prijel,
na s&rgrave;ce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:

"De ljúbit' moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubiš me; judovska hči?"

Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:

"Ak ravno mene ljúbit' smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
de v zakon vzeti me ne smeš."

In šla je žalostna domú,
tožíla milemu Bogú,
de ni nje vere, nje rodú.

Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.

ZDRAVILO LJUBEZNI

Je ljubemu ljubca, lepote cvet,
umrla stara le osemnajst let.

Mladenič obljubi ostati ji zvest,
se noč in dan jokal je mescov šest.

Se milo je jokal, je milo zdihvál,
grob njeni je vsak dan obiskoval.
Ga mati tolaži, tako govori:
"Jaz ímam tri brate, tí ujce tri.
Brat prvi kupec je, on kupe zlatá,
na mero ta ujec tvoj íma srebrá.
Od mesta do mesta se vozi vesel
po svetu, on rad s seboj te bo vzel.

Podaj se k njemu, preglédej svet,
po svetu boš dókaj videl deklet.

Bolj umne, bogate, bolj lepé
boš videl, pozabil podobo njé.

Al, ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan;
mi v kloštru prebiva drugi brat,
tvoj drugi je ujec učen opat.

Opat in menihi, modri možje,
gotovo ti bodo ozdrávli srcé.

Samota, post, učenost, brevir
nazaj ti spet dali bodo mir;

al, ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan.

Moj tretji brat vojskni je poglavar,
spet pridi nazaj, ne obupaj nikar.

Do s&rgrave;ca velíko íma oblast
vojšakov ljubica, presvítla čast,

préd, ko de preteče let' in dan,
na vojaki se znébil boš srčnih ran."

Se dolgo ugovarjal, branil je,
ni ubranil se prošnjam matere.

Prijazno kupec mu róko poda,
ne zdi se mu škoda zlatá, ne srebrá

Od mesta do mesta s seboj ga je vzel,
ga prosil in silil, de bil bi vesel.

Okoli mu deleč pokazal je svet,
povsod je dosti videl deklet.

Bogate je videl, umne, lepé;
pozabil ni vender ljubce bledé.

In kadar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Ko préd, vsak dan obiskuje grob njé,
tam milo zdihuje, in toči solzé.

Poda se v klošter, kjer materni brat,
je ujec njegovi učen opat.

Opat in menihi, modri možje,
nobeden srcá ozdravit' ne ve.

Se pósti, uči se, in moli brevir,
nazaj se ne vrne v srcé mu mir.

In kádar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Vsak dan obiskuje, ko préd, grob njé,
in milo zdihuje in toči solzé.

"Se k tretjemu ujcu podéj, moj sin!
de srčnih znebiš se bolečin!"

Na vójsko je šel, se s&rgrave;čno bojvál,
časti ni, mir je tamkej iskál.

In préd, ko preteče let' in dan,
do matere pride list poslan.

List č&rgrave;no je zapečaten bil,
"O, mati! tvoj sin je mir dobil!"

LENORA
(Iz nemškega)

Lenora, ko se zazorí,
iz strašnih sanj se spláši:
"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!
Od kod tak dolg' odláši?"
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta
že vender omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se šum, in vriš, in vrisk,
se turški boben sliš' in pisk,
iz boja vojska cela
domú hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stézi, póti
mladí, starí iz hiš hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.

Lenora gór' in dóli vse
je vrste oprašála;
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komej je odšla,
Lenora v&rgrave;že se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti:
"Bog vsmíli se!" zdihuje;
"O káj ti je, o ljuba hči!"--
jo s&rgrave;čno objemúje.
"O mati, mati! preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --

"Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
de usmili se, prosive."
"O mati, mati! laž je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj mólit' več ni sila!" --

"Ve, kdor Očeta prav pozna,
de rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili." --
"Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz gróbov vén mrliče?" --

"Na Ogrskem, pomisli, hči!
nezvest tvoj morebiti,
de pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga! zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla téga,
ko umiral bo, prisega." --

"O mati, mati! preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več,
de sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --

"Pomagaj Bog! otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta." --

"O, mati! káj je sveti raj,
káj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne únstran jame!"

Obup takó po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
de sonce zajde za goré,
de skoz nebeške vrata
zvezd truma pride zlata.

Po vasi góri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klóp pred hišo belo.
Poslušaj! iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:

"Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš, al čuješ?
Al zvesta si ti, ljubca! mi,
se smejaš al zdihuješ?"
"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak pozno konj p&rgrave;nesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!" --

"Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizo ni,
te hočem s sabo vzeti." --
"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Zló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi! te objela,
na srci te ogrela." --

"Naj, ljubca! zunaj brije mraz,
de hotel bolj bi briti!
Moj konj cepta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnama
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti."

"Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
enajst že ura bije." --
"Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič' in mi ko blisk letmo,
domú še danes zvésto
prinesel bom nevesto."

"Kje je tvoj dom, kje postljica?
Kakóvo je oboje?"
"O, deleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!" --
"Bo prostor zame?" -- "Ljubca! bo,
podpaši, vrzi se srčnó;
že postljica postlana,
je svatovšina zbrana." --

Lenora brž planila je,
na kónja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub'ga poprijela;
in udri, udri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej!
kak spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak gromeli! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?"
"Me ni, mrtvih ne budi!"

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné? Kaj vrane frfetajo? --
Mrliča djati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcov trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal'vanju pubčov v mlaki.

"Po polnoči pokop naj bo,
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdéj s sabó,
z menoj na ženitvanje!
Zakroži, mežnar! pesem tí,
roké brž nama, pop! poví,
de zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!" --

Zdéj vtihne vse! -- Pogrebcov ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sapa ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Me ni -- mrtvih ne budi."

Pogledaj na visélnice!
Plesát' okrog kolesa,
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa.
"Aló, pošasti! z mano zdaj,
mi plésat ženitvanjski raj,
nevesto, ko objamem,
in s sabo v postljo vzamem!"

Pošasti grde veš, veš, veš!
za njima so jo vnele,
ko ójster piš skoz zrelo rež,
tako so té vršele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh, kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetló!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Gorje, mrtvih ne budi!" --

"Petelin, poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! --
V nos jutra sapa me skeli,
brž vranec se zasukaj! --
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti postljica!
Ko blisk leté duhovi,
tle moji so domovi!"

In nad železne vrata tí
jo skokama drvijo;
švrk! s tanko šibo jih vsmodí,
zapahi odletijo,
in strášno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.

Al preden mignil bi z očmi,
o čudeža neznane!
lej! s kónjika se plajš zdrobi,
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej! smrt je z uro stala,
kosó v rokáh držala.

Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.

Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
"T&rgrave;pi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat' se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!" --

POVODNI MOŽ

Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,
al lepši od Urške bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene. --
Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,
narlepši iz deklic je Urška bila.

Mnogtére device, mnogtére ženice
oko je na skrivnem solzé preliválo,
ker Urški srcé se je ljubega vdalo;
al ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala moških okrog je slovét',
skušála jih v mreže razpete je ujet'.

Je znala obljúbit', je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat', bit' staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli, in cimbale pele,
plesále lepote 'z Ljubljane so cele
v nedeljo popoldan z mladenči vesele;
bila je kraljica njih Urška brhka,
plesáti ni dolgo nje volja bila.

Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče,
prešerna se brani in ples odlašuje,
si vedno izgovore nove zmišljuje,
že sonce zahaja, se mrak približuje;
že sedem odbila je ura in čez,
ko jela ravnát' se je Urška na ples.

Al, ker se ozira, plesavca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka;
enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,
želi si plesáti z njim deklica vsaka --
omrežit' ga Uršika lepa želi,
zaljubljeno v njega obrača oči.

To videt', mladenič se Urški približa:
"Al hótla bi z mano plesati?" ji pravi,
"kjer Donava bistri pridruži se Savi,
od tvoje lepote zaslišal sem davi,
že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj,
že, Uršika zala! pripravljen na raj!"

To reče in se ji globoko prikloni,
sladkó mu nasmeja se Uršika zala:
"Nobene stopinjice še nisem plesala,
de čákala tebe sem, res je, ni šala --
zatorej le hitro mi roko podaj,
lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" --

Podal ji mladenič prelepi je róko,
in urno ta dvá sta po pódu zletela,
ko de bi lahké peretnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar',
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

To videti, drugi so vsi ostrmeli,
od čudeža godcam roké so zastale;
ker niso trobente glasova več dale,
mladenča nogé so trdó zaceptale;
"Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas,
strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje --
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

"Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi,
ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;
le úrno, le úrno obrni peté,
le úrno, le úrno, ker pozno je že!"

"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!
de jaz se oddahnem, de noga počije."
"Ni blizo, ni blizo do bele Turčije,
kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi šumeči te, Urška! želé,
le úrno, le úrno obrni peté!" --

To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od póda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Uršike videl nobeden ni več.

PREKOP

Bil nékdaj je mlad pevec; ne bógat al sloveč,
je zložil dókaj pesem, od ljubice narveč,
od ljubice Severe, prevzetne deklice,
ki niso je oméčle njegove pesmi vse.

Pomlad se je zbudila, se veselí je svet;
al tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet?
Kaj čutar'co čez pléča iz mesta ven hitiš,
al ne piješ studencov, se mrzlice bojiš?

V kogá si tak zamišljen? káj gledaš tek plašno?
od nje, al od pomladi zmišljuješ pesmico?
Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas,
so usta omolčale, oblédil je obraz.

Ko najdejo ga, prazna čutárčica leží,
od s&rgrave;ca spet do s&rgrave;ca mu več ne róji kri. --
Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje;
nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve.

K pogrébu vkup derejo ljudje od vseh strani;
Severe, njega ljubce, med njimi videt' ni.
Skrivéj po pevcu joka znabiti se doma;
o, komej je verjeti, de je tak vsmiljena!

Kaj mašnik z mizereram, kaj danes z líbero,
in z drugo pri pokópu hití molitvijo?
Poroka nanjga čaka, zato tako hiti;
prelepa gospodična Severa se moži.

Zvečer jo je poročil, do polnoči svatvál;
o polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal;
ko pride tje do gróbov, kjer scer kraljuje mir,
zasliši med mrliči gospod glasen prepir.

Pred njim odpró se vrata, ven pevec prihiti:
"Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sám bil vsm&rgrave;til, je zdéj prepir zato,
al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo?

Ne ljubci bit' napoti, sem v strupu smrt si pil,
zakaj bi jaz nadležen mrličam v zemlji gnil?"
Odkópan pevec ležal je zjutraj vrh zemljé,
pokópat k tolovajam biričam ga dadé.

NEIZTROHNJENO SRCE

Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján;
obraz bledgá mladenča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni,
manj vstrášeni pogrébci vanj vpirajo oči.

De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.

Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;
srcé samó zavzetim ostane pred očmi.
še bije, še čutiti je ravno tak gorkó,
ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živó.

Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo dján je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v gróbu zgnil.
Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní,
hité mu mah otrébit', napis tak govori,

de Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan,
ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

Al, ko si je zvolila mladenča druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.
Pri Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

Vnemár naprej je živel, manj svet, ko razujzdán,
umrl je nespovédan, in ne v svet' olje djan.
Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit',
vsi pravijo, njegovo srcé ne more bít'.

"To pevčovo srcé je," star mož tam govori,
"ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet',
ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let.

Mi mu srcé odprimo, pod nebam naj leži,
de dan današnji prejde, de prva noč miní,
de vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,
naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
préd vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega;
ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga."

Razplátili srcé so, ležalo noč in dan
je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán,
ko vstane drugo sonce, srcé tako skopni,
ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.

RIBIČ

Mlad ribič cele noči veslá,
visoko na nebi zvezda miglja,
nevarne mu kaže pota morjá.

Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo čiste željé.

Ak kaki vihar od déleč preti,
ak kaki se morski som privali,
ak káko mu brezno nasproti reži,

na zvezdo gled'jóč vhití, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja
po morji je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo 'z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
"O, srečen ribič, srcé zvestó!"
kak dolgo še misliš ti gledati v njo?

Povej nam, ribič! povej zares,
al čakaš, de pade zvezda 'z nebes,
al, de bi k nji zletel, čakaš peres?

Bilo bi drugemu čákat' dolgčas,
bilo bi drugemú čákat' mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizo strelca stoji,
lepota; ki zanjo srcé ti gori."

O, res je, de bi tako ne bilo!
vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srcé zvestó.

Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.

Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al ták za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sám pred seboj beži.

Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!

ŽENSKA ZVESTOBA

Bil godec je mlad, in lep, in vesel,
lepó je godel, sladkó je pel.

Bilo ni godú, svatóvšne, semnjá,
de tje ne bili bi vabíli ga.

Poslušajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mladé;

posebno pa Micka, županova hči,
pogosto vanjga obrača oči.

Od čistegá godec jé ognja vnet
za Micko bogato, rožo deklet.

Zastonj več druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetate očesa njé,
potrdijo kmalo besede sladké.

Nje óča scer stavi ljubezni se v bran;
al óča bo spróšen, al pa goljufan.

Obljubi Micka godčova bit';
al samka ostati, se ne možit'.

Prišel je v grad mlad, lep kancelir,
sto zlatih je služil dvakrat štir.

Lohka bi s témi, in kar bo dobil
še zraven, ženico, otroke redil.

Od konca mesto hód' obiskvát;
povabi ga deklic oče al brat.

Vklon materni, gospodične oko
ponujata v zakon mu njeno rokó.

Al v kratkem času se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
de hodi k županu pogosto v vas.

Scer oče župan so mož neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hči;
al ona zvestó za godca gori.

Bil vel'ki šmaren prišel je spet,
prišel god Micike, rože deklet.

Bil čas se je Micki prikupít',
zagódnico čas ji je bil naredít'.

Pod oknam godejo godci trijé,
med njimi tam gode ljubi njé.

Pod oknam godejo ure tri;
al Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hudó,
od Micike jemlje nékdo slovo.

Na goslih póčila struna je,
godec! ni dobro znamenje.

Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.

Na mali šmaren preblečena
gospa je Micika v cerkev prišla.

-----

"O, godec! kák dolgo boš še žaloval,
kak dolgo se pred ljudmi sramoval?

Pomisli, de v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bila.

Zakaj si bogate lotil se?
Snubačov ima na zbiranje."

Tako ga prijatlji tolažijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srcé;
de več je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roké, sol v glavi ima,
si v vsaki nesreči pomágat' zna.

Spet gosli je godec v róke vzel,
na tri je strune gosti začel.

Preteklo bilo let dvoje še ni,
je boljši godel na strune tri,

ko znal je préd gosti na vse štir,
in več je zaslužil kot mladi kanclir.

Bilo ni godú, svatóvšne, semnja,
de tje ne bili bi vabili ga.

V pondeljek jutro z veselga godú
šel dobre je volje godec domú.

Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji káplja 'z oči.

"O, deklica! rosna rožica!
kogá te tak žali, božica?"

"Oh, v hiši moj óča leži bolan,
in nimám mu dati, ko sok neslan."

Bil godec je mehkega srcá,
mošnjico polno deklici da.

Za dar svoj on je nepókoj prejel,
za ubogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihoval,
je kmalo objemal jo in kušovál.

Obljubi mu vedno zvesta bit';
in on se pred pustam z njo poročit'.

Ta čas je končal bil vojsko mir,
spušen na odlog je bil mušketir.

Pred dvema letama bil je ujet,
posíli v soldate bil je vzet.

Jokále so milo njene oči,
ki zdéj ji srcé za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples.
"Kaj vidiš tam? godec! ali je res,

de stara ljubezen ne zarijovi,
devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obrača t' oko?
Kaj strune pritiskaš tak hudó?"

Plesála sta ravno mimo njega,
na goslih je struna póčila.

Zarotil se je, se je zaklel,
de níkdar več druge ne bo napel.

----

"Neumnost in ubožnost ste sestré,
bila ni deklica taka za té.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
de nisi v zakóna sé mreže ujel."

Tako ga prijatlji tolažijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srcé,
de več je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesal,
na dve je spet kmalo gosti znal.

Bilo ni godú, svatóvšne, semnjá,
de tje ne bili bi vabíli ga.

In bil je spet v gradu god gospe,
tám slišat' sloveč'ga godca želé.

In v gradu jé lepa hišna bila,
priljudna, al zvita tičica.

Bila še ni stara dvajset let;
al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodičen svojih zna,
kak treba se trúdit' je za moža.

Zvestoba je brati v godca očeh,
ki ni je najdel pri ljubicah dveh.

Kak streže mu, kak prilizuje se;
"O, godec! nastavlja ti limanice."

In preden se vnamejo zvezde nočí,
že godec za lepo hišno gorí.

Njo, koder on hodi, iše oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojó.

Tud' ona obljubi le zanjga goret',
in godec presrečni obljubi jo vzet'.

Bile so v gradu velíke gostí,
bila omožila je mlajša se hči.

Prišel je bil v grad marsiktéri svat,
iz mesta prišel je nevestni brat.

šampanjca so pili, veseli bili,
odbila je ura polnočí.

Bil godec zagodel je kotiljón,
vsi prašajo, kje je mladi baron?

Vsi prašajo, kaj se mu zgodílo je?
ker ní ga, de bi on vodil vrste.

In gre ga ískat, klicat strežaj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho,
kje, de so ga najdli in kako.

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rudeče obledé.

Po strunah lok góri in dóli drvi,
de zadnjih strun ena odleti.

Zarótil se je, se je zaklel,
de druge ne bóde strune napel.

----

Tri leta so preč, zdravnik je čas,
razjásnil se spet je godca obraz;

on, ko Paganín je navadil se,
de godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je takó od žén in deklet,
de nič nobeni ne sme se verjet'.

Zaljubil se ni v nobeno več,
dal eno jim hvalo je godec sloveč:

"De óne samé nam úrjo roké,
de óne samé nam gláve vedré."

ORGLAR

Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v pušavo,
tam prepevat' božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.

Pesmi svoje med stoglasne
v gójzdu zliva tičov kore,
od prihóda zlate zore,
dókler sonca luč ne ugasne.

Al veselje v srcu vtóni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gójzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.

On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.

Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub'ga Avguština,
vél'koglávega kalina
nauči pét' pesmi svete.

Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bíje
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú pušavček:

"Lej, kalin, debéloglávec,
tódokljúnast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit' ne da se slavec!"

Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pušavca:
"Pusti péti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stváril.

Pel je v sužnosti železni
Jeremíj žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.

Kómur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler, de bo v gróbu vtihnil."