Vsi pojte rakam žvižgat,
lažnivi pratikarji,
lažnivi zvezdoglédi,
vremena vi preroki!
Vi modrijani! hočte
v nebeških zvezdah brati:
al sonce bo dobrotno
nam dalo srečno leto,
al bo nebá togota
vetróv nam šum zbudila,
razsula v pólje točo,
vtopila čoln na morji,
sad umorila trte.
Lažnivi zvezdoglédi!
vsi pojte rakam žvižgat!
Dve sami zvezdi gledal,
oči sem svoje ljube,
dve svítli zvezdi gledal,
sem v njih neumni slepec
vesele bral si dneve,
in sončno brez oblakov
sem bral ljubezni srečo.
Solzé so meni zrasle,
in kes in srd sta zrasla,
sramota ino mojga
mirú je smrt mi zrasla.
Dve sami ste zmotile,
dve sami zapeljale
mi zvezdi umno glávo;
in cel'ga neba hočte
vi zvezde zmodrovati! --
Lažnivi pratikarji,
lažnivi zvezdoglédi,
vremena vsi preroki,
le pojte rakam žvižgat!
Tájati léd naš šele začne se, pomlád je drugód žé;
v drági slovénski ukroten ni domovíni vihár.
Stéšemo svój si čolnič nov, z Bógam zročmo ga valóvam;
ní se navádil popréd breznov se, skál ogibát'.
Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo;
Lélj bíl naš je krmár, drúgi je bíl Palinúr.
Tí nam otél si čolnič, si mu z jádrami k&rgrave;mo poprávil,
ti mu pokázal si pót právo v dežélo duhóv.
Skríta nobena bila ní zvézd ti nebá poezíje,
slédnji je bil ti domač jezik omíkan, učen.
Stári Rimlján kar svetá je gospód, kár Grecija módra,
z Láhi Francóz, španijól, Némec in Albionec,
Čéh in Polják, kar Rús in Ilír, kar ród naš slovénski
slávnih izmíslil si bíl čása do tvójga pisánj,
pólno si znádnost imél njih, Čóp! velikán učenósti,
ti si zakláde duhá Krezove bíl si nabrál.
Nísi zaklépal doma tí žláhtnega blágodaróva,
sebi zročeno mladóst, drúge si z njim bogatíl.
Kómej zastávil, roják, si peró préd praznovajóče
v zgúbo velíko rodú, krívega dókaj zamúd,
v Sáve deréče valóv tam vrtínčinah sm&rgrave;t te zasáči,
glás ti zapre besedí, 'z rók ti potégne peró.
Zémlja nemíli čuváj nam zaklad tvój váruje skópa;
gróbi na tvójem očí máteri Slávi rosé.
Níso suhé nam prijátljam očí, ko se spómnimo tebe,
ino predrágih s tebój tvóje ljubézni daróv.
Séme, ki tí zasejál si ga, žé gre v klásje vesélo,
nam in za námi dokáj vnúkam obéta sadú.
Náj se učenóst in imé, část tvója, roják! ne pozábi,
dokler tebi dragó v Kránji slovénstvo živí!
Učenec
"De zdéj -- ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar dajé med ljúdi,
ta v prozi, úni v verzih se slepari --
jaz tudi v trop -- ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije --
se vriniti želim, se mi ne čudi.
Prijatelj! úči mene pisarije:
kakó in kaj ušeč se Kranjcam poje,
odkrij mi proze naše lepotije."
Pisar
"Ak so pisar postati želje tvoje,
moj zlati uk poslušaj in zastópi,
zapiši t&rgrave;dno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem trópi,
besed se tujih boj, ko hud'ga vraga,
ak kos si temu, koj na prste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga,
Minerve nič ne prašaj, poj posili,
pisarjam proza bo, in pesem draga.
Češ biti v kranjskih klasikov števili,
debelo po gorjansko jo zarobi,
vsi bomo tvojo čast na glas trobili;
ak róvtarske vezáti znaš otróbi,
nov Orfej k sebi vlekel boš Slovéne,
in pozen vnuk poroma k tvoj'mu gróbi.
De kranjšina zaklad ti svoj odklene,
zapústi ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v róvtarske Atene."
Učenec
"Al žlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo,
pastirji samski, ko imena čéde?"
Pisar
"Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
kjer ne zmajejo dost', al nič jezika,
besed nemškvavcov grdih ne poznajo."
Učenec
"O srečne rovte! v vas me iti mika:
al se bojim, pri róvtarji, pri kméti,
de bera besedí ne bo velika."
Pisar
"Pečene, ljubček! pišeta na svéti
nikomur niso v grlo priletele;
brez truda večno se ne da živeti.
Besede zrášene, besede zrele,
ne v rovtah, po planjavi ne kmetije,
nikjer ne bodo ti na nos visele.
Poslušaj ga, kako jo on zavije,
jezika sol, lepota, de le zine,
in pravo ti vezánje se odkrije.
Tam púl'jo besedí se korenine;
k tem déni konce: ača, išče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to t&rgrave;dno skupej zvari; primaruha!
lahkó boš v kozji rog ugnal Slovence,
in proti tebi bo Dobrovski -- muha."
Učenec
"O zlati uk! adijo mestne sence!
Apolon drugi bom jaz sred kozarjov
si v rovtah pletel neumrjoče vénce. --
Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov
Minerve in Apolona imelo,
od grških, od latinskih so pisarjov
dobili starši učenost v dežélo,
in z njo besede tuje; -- razodéni,
al saj se bóde teh poslužit' smelo?"
Pisar
"Bog tega varij! po nobeni ceni,
jezika naš'ga z njimi ne ognusi!"
Učenec
"Sej tudi drugi to storé Sloveni;
sej vemo, de turčuje Srb, de Rusi
tatárijo, Poljak de francozúje,
de včasih vrli Leh nemškváti musi."
Pisar
"Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljuljke tuje
med lepo, čisto slavšno zasejane,
de je noben purist več ne izruje;
al bukev naše kránjšne spakedrane
pešíčico denímo na ognjiše,
prerójen Fenis čist de 'z ognja vstane."
Učenec
"Čemu bó nam, prašam, prazno pogoriše?
Al mutasti počakamo zijali,
de 'z njega zrase novo besediše?"
Pisar
"Slovensko ljuljko bomo rešetali,
hranili dobro zrno, in kar zmanjka,
iz svojih bomo to možgan dodali."
Učenec
"Te čudne zmési starega ostanka
in iz novink Slovenec v Koratani,
ne bo razúmel Štajerc, ne Ljubljanka."
Pisar
"Gorjačarji, tatovi in cigani
po svojem govoré; kogá za silo
nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"
Učenec
"Gorjačarsko, cigansko kaj berilo
bo čudno vam pisarjam pomagálo,
ak bo se vse drugači govorilo;
samí svoj uk spoštujete premalo,
več tujk clo tebi, ne zameri, uide,
zakaj bi se jih moje žnablo balo?"
Pisar
"To govori se, kar na jezik pride,
pogovor, ko na ušesa več ne bije,
ko zjutrejna megla se v nič razide;
kar v bukvah je natisnjen'ga, upije,
to, bratec! med učene gre lingviste,
in priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste,
ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlódi
Cel svet posnemal kranjske bo puriste.
Kar nočte vi umeti k svoji škodi,
kar ne dopade vaši slepi buči,
častili bodo pozni to naródi."
Učenec
"Prižgal si, mojster! žark mi nove lúči;
na delapust de sodnega jaz dneva
slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!"
Pisar
"Horacij dulce et utile veleva,
kaj prida sliš'jo ušesa naše rade;
nam utile je zrno, dulce pleva."
Učenec
"Romance zdéj pojejo in balade,
tragedija se tudi nam obeta,
sonete slišim peti pevce mlade."
Pisar
"Od mene pesem vsaka je prekleta;
ki nima prav slovenskega imena,
naj še tako prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcov teh Kaména,
jeziku dela ino srcu rane,
v grdobe strela treši naj ognjena!
Balade od čebelice zasrane,
de bi se té med nami zamorile,
tragedije ostale nam neznane!
de bi Kranjice strupa 'z njih ne pile,
ljubezni sladke, ki srce zapelje,
bi z Romejovo Juljo ne čutile!"
Učenec
"Res škoda bi bilo, zdéj od nedelje
do druge šestkrat se srcé unáme,
je šega, de kdor pride préd, préd melje!" --
Pisar
"Balade pét' je mlatva prazne slame,
je reč pohújšljiva in zapeljiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je s tragedijo škodljiva,
teh in sonetov in zdravljic ne piši,
sovraži vse té muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar treba je pri hiši,
za hleve treba, treba je na polji,
poj to, kar kmet in méščan s pridam sliši."
Učenec
"Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
bom pel: gosence kaj na repo varje,
kak prideluje se krompir narbolji;
kako odpravljajo se ovcam garje,
pregánjajo ušivim glavam gnide,
loviti miš' učil bom gospodarje."
Pisar
"O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!"
Že miru srčnemu nevarne leta,
mladosti leta so slovo jemale;
domače sem lepé poznal dekleta,
dežel sem tujih videl hčere zale;
bila srcá ni próstost men' odvzeta,
že so prevzetne misli mi vstajále,
de mal', al nič ljubezen ne opravi,
pri temu, ki se t&rgrave;dno v bran ji stavi.
Prišla lepote rajske je devica,
de videl bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramoté nje lica,
in nje oči nebeških zvezd plamene,
nikdár več zdrav ne bo, ki ga pušíca
pogléda bistrega v srcé zadene.
Kdo znal popísat' ust bi ljubeznivost,
nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost!
Namest iskát' zavetje v trumi gosti,
ko nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v pósti
Petrarkovo bilo srcé užgano,
pogléda njen'ga užival sem sladkosti,
dokler, de je srcé dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.
Ne omečé je lica obledene,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapušéne,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srcé, ker se ne usmili. --
Tako, kdor misli t&rgrave;dno stati, pade,
nevarno gledat' je dekleta mlade.
Zatorej, kómur mar je próstost zlata,
cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bila mirú sta men' očesa tata,
na svoje naj pogléde sk&rgrave;bno čuje;
oči odpró ljubezni dur' in vrata,
skoz té se naša pamet premaguje.
Kdor mene noče bógat', sam bo zvedel,
v nesreče moje reva bo zabrédel.
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogostó rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srcé bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad,
spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.
Sem videl, de svoj
čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te videt', grji videti
napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srcá spodi in glave,
gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, de dih prve
sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srcé zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
"Slep
je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota --
slep je, kdor se s petjam vkvarja.
Káj Petrarkov, káj nam
Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat' zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.
Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.