Naj misli,
kógar bi pušíce té zadele,
de na visoki vrh leté iz néba strele.
Prišli bi že bili Slovencam zlati časi,
ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.
"Višnjani! kam ste svojga polža djali?"
"Za Pégaza smo pevcam ga prodali."
Ko vsaka ni žival lisica,
tak vsaki ni napis pušíca.
Pravljíca po Ezóp' od vas zapeta,
več nima slásti, kakor jed pogreta.
Ak kdo v heksametru namest spondeja,
al daktila posluži se troheja,
ne ve, kam se cezure déjo,
on vprega Pégaza v galejo.
"Brez
cetov teče vir mu Hipokrene,
in esov v pesmah njega najti ni!"
"Zatorej nimajo nobene cene,
zato so pesmi tiste brez soli."
Kdor govoriti kaj ne ve,
on vreme hval' al toži;
kdor pevcov peti kaj ne ve,
od letnih časov kroži.
Kako bi neki sladke pel Lesničnjek!
Kako bi neki prave pel Levičnjek!
Popréd si pevec bil; zdaj si homeopat;
popréd si časa bil, zdaj si življenja tat.
Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic?
Prodajat' misli jih namest
čebelic.
Preblečen
sem menišič bil,
in rad sem pel, še rajši pil.
Gorjancov
naših jezik potujčvavši
si kriv, de kolne kmet, molitve bravši.
Slovenci!
ako čakate slovarja,
ne čákajte ga od abecedárja.
Ne čudi se, neslane
de pesmi bodo brane,
lej, pure vabi: "puri, puri!"
in božje vólke: "šuri, muri!"
(Mera po udarjih glásnikov in naslédu soglasnikov)
Rés je duhóvna, in rés pésem ní váša duhóvna,
dúh praznóte ki imá, bóžjega prázna duhá.
Nísi je v glávo dobíl, si dobíl le slovénšino v krémplje;
dúh preonémčeni sláb, vóljni so krémplji bilí.
Tát, rokomávh govorí jézik drúgim neuméten,
márska po hlévi diší tvója beséda, kmetávs!
Lépši biló bi berílo novíc rokodélsko-kmetíjskih,
ako rokovnjáške in manj bi kmetávske bilé.
Nósil učéno glavó s častjó sem vseh premagávec;
sm&rgrave;t in ošábnost ste zmágale mene samé.
"Gáj daničár, daničárska druhál? svój píšejo
jezik,
slávšine tí júžnih so janičárji dežél."
"Prijátelj! ki 'z svetá prídeš, mi povéj po
pravíci,"
Dobrovius modróst práša Kopítarjovo:
"Al Dubróvničanov, s&rgrave;bski, al már vóli hrváški
jezik píšejo Gáj, Gája goréča druhál?"
Čeh, Polják in llír, Rús svój 'zobráziti jezik,
njih le mogóčni ga ród íma pravíco pisát';
Béli Hrovát, Rusnják ne, Slovák ne, s Slovénci ne drúgi,
tem gre, Sláve pesám, lájati, táce lizát'.
Od drúgih mánjši in časten manj ród je slovénski,
lákota sláve, blagá, vléče pisárja drugám.
Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni;
Stánko, Slovéncov vskók, Vráz si naróbe Katón.
Smé nékaj nas, ker smo Prešérnove, bíti prešérnih;
pésem káže dovolj, kak je naš óče kroták.
|