|
1
Pesem moja je
posoda tvojega imena,
mojega srca gospóda, tvojega imena;
v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel
od zahóda do izhóda tvojega imena,
na posodi v zlatih črkah slava se bo brala
od naróda do naróda tvojega imena;
'z nje svetloba bo gorela še takrat, ko bova
únstran Haronov'ga bróda, tvojega imena.
Bolj ko Delije, Korine, Cintije al Lavre
bi bilo pozábit' škoda tvojega imena.
2
Oči sem večkrat prašal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od déleč gledaš, draga! me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Ak v tebe so obrnjeni poglédi,
odtegneš precej svoj obraz očem;
al, ak dekleta druge ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al ljubiš me, al me sovražiš,
kak bi ti ustregel, siromak ne vem.
3
Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,
v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.
4
Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice,
právjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,
kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste
pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device;
al poslušaj mojo spoved, rekla boš, de sem nedolžen,
de le sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice:
dokler ne cvete še roža, so v časti pri nas vijol'ce,
zvončike, marjetce, druge tudi čislamo cvetlice.
Kdor ni slišal níkdar péti sladkih pesem Filomele,
rad poslušal bo strnade, šinkovce in druge tice.
Al je moč na prvi prostor jo v zbirálših posaditi,
moč ji prvo čast skazáti, ako v njih je ni kraljice?
Préd dekleta so imele, al kar ti cveteš med njimi,
vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice.
To pomisli, ne zameri, de kar sonce sem zagledal,
od oči so tudi meni se uzdígnile temníce.
5
Med otróci si igrala, draga! lani -- čas hiti;
letos že unemaš sóca po Ljubljani -- čas hiti.
Koder hodiš, te mladenči spremljajo z očmi povsod,
satelitov trop nam zvezde kraj oznani -- čas hiti.
Zdéj je Hanibal pri Kanah, premagavec tvoj obraz,
naše s&rgrave;ca Rim ostrášen, ne ustrahváni -- čas hiti.
Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet,
de začne se leto starat' že v srpáni -- čas hiti.
Pevca ubozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled,
préd ko starost bo Maháon njega rani -- čas hiti.
De Helenina lepota, tóljkanj mož pred Trojo smrt
ni pozabljena, le pesem sama brani -- čas hiti.
6
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadí drevo, al bóde zréd'lo veje, sam ne ve.
Se pod stropam néba trudi let' in dan nomad;
al pa konec leta bóde kaj priréje, sam ne ve.
In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo,
za blagó kadar gotove dnarje šteje, sam ne ve.
In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve.
Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereš tí, al ne,
al pri njih srcé ledeno se ogreje, sam ne ve.
In al veš, de tí ga vnemaš, tí mu pevski ogenj daš,
al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.
7
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!"
Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade;
tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.
Bo prijeten morebiti temu glas gazelic;
úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi?
Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne;
al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi.
Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti,
drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.
|