|
Al prav se
piše kaša ali kasha,
se šola nóvoč&rgrave;karjov srdita
z ljudmi prepira starega kopita;
kdo njih pa pravo trdi, to se praša.
Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kashe kaša bolj'ga žita,
in boljš' obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.
Ak pa po črki boljši
jed ne bóde,
in zavolj črke ne trpi nič škode,
obhaja taka misel nas Slovence,
de pravdajo se tí možje znabiti,
za kar so se nekdanji Abderiti
v sloveči pravdi od oslóve sence.
Ne bód'mo šalobárde! Moskvičánov,
Gorenjci moji! knjige mi berimo,
in kar nam všeč bo, úzmat' se učimo
od bógmejov na meji Otomanov!
Iz kotov vseh od Skjaptrov do šamánov
tak, kakor srake gnezda vkup nosímo
besede tuje, z njim' obogatímo
slovenskih novi jezik Ilirjánov.
Prekósili res bomo vse naróde,
narstarši med jeziki jezik bóde,
ki se iz te čobodre bo naredil,
ker bomo tak govórili v Emoni,
ko žlobodrali so tam v Babiloni,
ko bil jim Bog je govorico zmédil.
Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprék posluša, káj zijalo
neumno, káj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogledujé smólec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očíta, koj Apel popravi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;
zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"
|