SONETJE

Očetov naših imenitne dela,
kar jih nekdanjih časov zgodba hrani:
kako Metúlum se Avgustu brani,
kaj je do zdéj Ljubljana doživela;

kak vere bramba je bila dežela,
kako pri Sisku Kolpe so pijani
omagali pred Kranjci Otománi,
vam bo Homerov naših pesem pela.

Preslabe peti boje vam sloveče,
pojó Kranjíc lepoto moje strune,
in tvojo čast, neusmiljena devica!

Pojó ljubezni moje vam nesreče,
kakóvi revež je, ki ga presune
'z oči nebeških vržena pušíca.

Vrh sonca sije soncov cela čéda
po néba svítlih potih razkropljena;
od sonca, ljub'ga svoj'ga, zapušena
jih zemlja celo noč z veseljam gleda:

ko se zlatí oblakov truma bleda,
nazaj pripelje zarja ga rumena,
tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena,
de vanje ne obrne več pogléda.

Kar zvezd nebo deklet ima Ljubljana;
rad ogledujem vas cvetéčolíčne,
ljubljanske, ljubeznive gospodične!

Al dragi taka moč je čezme dana,
de pričo nje sem slep za vse device,
zamaknjen v mil' obraz srcá kraljice.

Tak kakor hrepení oko čolnarja
zagledat' vajni zvezdi, Dioskúri!
kadar razgraja piš ob hudi uri,
ko se tepó valovi, grom udarja --

zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja,
vetrovam Eol kój zaklene duri,
po morji, po razjasnjenem azuri
kraljuje mir, potihne šum viharja --

tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam,
takó in bolj še čakam hrepeneče,
oči zagledat' tvojih svítle žarke;

zakaj, ak tí rekó bežát' oblakam,
ak še takó vihari jeza sreče,
nebo se kój zvedri krog moje barke.

Dve sestri videle so zmoti vdane
oči: bilo dekle je nizko ena,
bila je druga njíj visoka žena,
obe lepote cvet, in čast Ljubljane.

Pobegnil ták sem, kakor srna plane
od lovcov v prejšnjih časih ostreljena;
ko spet se strelcov truma ji zelena
prikaže in jo spomni stare rane.

Ak prašate, od kod strahota taka?
ranila mene z ójstro sta pušíco,
Kupído strelec, mati z njim njegova.

Ta dva sem mislil videti bogova:
za Amorja sem manj' imel sestríco,
bila je veči Veneri enaka.

Kupído! tí in tvoja lepa starka,
ne bóta dalje me za nos vodila;
ne bom pel vajne hvale brez plačila
do koñca dni, ko siromak Petrarka.

Dovolj je let mi že napredla Parka;
kogá mi je prinesla pevska žila?
Nobena me še ni deklet ljubila,
kadil ne bom več vaju brez preudarka.

Obéti vajni so le prazne šale;
sit, nehvaležnika! sem vajne tlake;
té leta, ki so meni še ostale,

cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
zvečer s prijatlji praznil bom bokale,
preganjal z vinam bom skrbi oblake.

Je od vesel'ga časa teklo leto,
kar v Bétlehemu angelcov hozana
je oznanila, de je noč končana,
dvakrat devetsto triintrideseto.

Bil vel'ki teden je; v saboto sveto,
ko vabi mólit božji grob kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
v Trnovo, tje sem uro šel deséto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očetov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srcé mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.