SONETNI VENEC

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
'z petnájst sonetov ti takó ga spleta,
de "magistrale", pesem trikrat péta,
vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

vse misli zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem gróbu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Prevzetne, kakor ti dekleta zalé,
ko bodo slišale teh pesem gláse;
srcá železne djale preč opase,
zvestó ljubezen bodo bolj spoštvále.

Vremena bodo Kranjcam se zjasnile,
jim milši zvezde, kakor zdéj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vender té bódo morebit' ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz s&rgrave;ca svoje so kali pognale.

Iz s&rgrave;ca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati delj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.

Des' od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivéj so pesmi jo razodevále.

Željá se ogenj v meni ne poleže,
des' upa tvoj pogled v srcé ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.

Bridkost, k' od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócvetéče rož'ce poezije.

Mokrócvetéče rož'ce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.

Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišču, na sprehódih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.

Kolikokrátov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v poglédu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije;

kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notránj'ga prepira,
kjer petje 'z polnega srcá izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije;

kjer poroseno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,

od tamkej niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešvále.

Cel čas so blagih sapic pogrešvále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso božicam prijetne,
ki bi bila jih oživela, hvale.

Bile so v strahu, de boš tí, de zale
Slovenke nemško govorít' umetne,
jih boté, ker s Parnasa so očetne
dežele, morebiti zaničvále.

Kaméne naše zapušene bož'ce,
samice so pozabljene žalvále,
le tujke so častile Kranjcov množ'ce.

Cvetlice naše poezije stale
do zdéj so vrh snežnikov redke rož'ce,
obdajale so utrjene jih skale.

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.

De bi nebesa milost nam skazale!
otajat' Kranja našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenš'ne cele!

De b' od sladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!

Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajne naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.

Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmam sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesem sladki glási.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.

Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič'joče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.

Željé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;

željé, de zbudil bi Slovenš'no célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti nevesélo.

Jim moč so dale rasti nevesélo,
ko zgodnja roža raste zapeljana
od mlad'ga sonca kopnega svečána,
ak nékej dni se smeja ji veselo;

al nagne žalostno glavíco velo,
meglá k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in pólje célo.

Sijalo sonce je podobe zale,
pogléda tvoj'ga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se té zmotile,
na mrazu zapušene so ostale,
ur témnih so zatirale jih sile.

Ur témnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus, začela boje,
Erinje vse so se ga polastile.

Ko v veži je Orest Diane mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bile se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasnile.

Zbežale so te sanje krátko-čásne,
bilo blisk nagel upanje je célo,
ki lé temnejši noč stori, ko ugasne.

Od tud ni več srcé bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
in redke so, in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtije zapušene
rastejo včasih rože nevesélo,

ki jim kropív krdelo rejo vzelo,
in kar nežlahtnih zéliš kal tam žene;
al, ak v gredice vrta jih zelene
kdo presadí, cvetejo koj veselo.

Tak blizo moj'ga bi srcá kraljice,
bi blizo tebe, sonca njih dobile
moč kviško rasti poezij cvetlice;

ak hočeš, de bi zaljši cvet rodile,
veselo véle vzdignile glavice,
jim iz oči tí pošlji žarke mile.

Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samó njo bógajo viharjov sile.

Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno,
vse njih se rane bodo zacelile.

Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srci zelenelo,
in ustam dalo sladke govorice;

na novo bo srcé spet oživelo,
v njem rastle jasnih poezij cvetlice,
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

In gnale bodo nov cvet bolj veselo
ko rože, kádar mine zima huda,
in spet pomlad razklada svoje čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovji slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo célo.

O vem, de niso vredne take sreče,
od straha, de nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srcé trepeče.

Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.

MAGISTRALE

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz s&rgrave;ca svoje so kalí pognale
Mokrócvetéče rož'ce poezije.

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sápic pogrešvále,
Obdajale so utrjene jih skale,
Viharjov jeznih mrzle domačije.

Izdíhljeji, solzé so jih redile,
Jim moč so dale rasti nevesélo,
Ur témnih so zatirale jih sile.

Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

Ni znal molitve žlahtnič trde glave,
ko té začetek, v kteri poje hvala
se nje, ki mati božja je postala,
kar znal, je vedno molil 'z misli prave.

Ko znébil duh se trupla je težave,
legenda pravi, de je roža zala
'z njegovega srcá skoz grob pognala
z napisom zlatih črk: "Marija ave!"

Od zóra, de se nagne dan k večeri,
glasí ponoči pesem se ognjena
le tebi, scer nobeni Eve hčeri,

de préd, ko ugásnila smrt moč plamena,
je 'z s&rgrave;ca zrastel venec, ne zameri,
ki nosi črke tvojega imena!

Sanjalo se mi je, de v svetem raji
bila sva srečna tam brez zapopadka:
bila je preč življenja doba kratka,
kjer me od tebe lóč'jo časi, kraji.

Sedela z Lavro tí si sestra mlaji,
pred vama je bila dni prejšnjih pratka,
bila med vama govorica sladka,
kako slovela ktera je od vaji.

tam na tehtnico svét'ga Mihéla
s Petrarkam djala sva sonete svoje,
visoko moja skled'ca je zletela.

Pridjála čednosti sva nje in tvoje
vsak svojim pesmam, in skodela
njega bila ni niž' od skled'ce moje.

Velíka, Togenburg! bila je mera
trpljenja tvoj'ga; moje ga premaga:
nazadnje omečí se tvoja draga,
ti vsak dan okno celice odpéra.

Od zóra srečen upaš do večera,
de bo vid'jóča nje podoba blaga,
in ko ti že priteče smrtna sraga,
se še zaúpljiv k nji pogled ozéra.

V nebesih nje oči jaz videt' menim,
kadár predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mečam ognjenim.

De bi ne žalil je v vednem trepéti,
bežim jaz revež pred poglédam njenim;
noben mi žark v življenja noč ne sveti.

Bilo je, Mojzes! tebi naročeno,
peljati v Kanaan krdelo Juda;
ak srečna pride, pride ura huda,
zamišljen si v tó opravilo eno.

Od déleč vgledaš zemljo zaželeno;
povrnjena veselja je zamuda,
in plačane so pota polne truda,
srcé otrpne ti razveseljeno.

Pét' ljubeznivost tvojo in lepoto,
je moj poklic, in sámo opravilo,
dokler me v groba ponesó temnóto;

ak gledat' smem obličje tvoje milo,
za žalostnih noči in dni samoto
mi dano je obilno povračilo.

Na jasnem nébi mila luna sveti,
kjerkóli žarki nje so zasijali,
pozimi se snegá, ledú kristali,
demanti róse bliskajo poleti.

Vsi čudeži noči so razodeti,
storí svetíla moč brez té, kí pali,
de luna jih ko sonce ne razžali,
de nenevarna je stvarem na sveti.

Ne bojte pesem se, ki jih prepeva
tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja mati!
in ki jih pel do zadnjega bo dneva.

Brez té moči, ko lune žarki zlati,
se v njih le tvoja cena razodeva,
pred njimi noče led srcá bežati.

Marsktéri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al tje, kjer svet Antón Jézusa varje,
Trsat obiše, al svete Lušarje
Enkrat v življenji, al Marijno Celje.

V podobah gledat' hrepeni veselje
Življenja rajskega. Sled sence zarje
Unstránske glorje, vtisnjeni v oltarje
Ljubezni verne ohladi mu želje.

Ah, tak podobo gledat' me device,
Nebeške nje lepote senco, sanje
Goljufne, v kterih komej sled resnice,

Ukaz želj vleče v tvoje domovanje;
Srcé obupa manj moré pušíce,
Ur krajši tek, tam milši prs zdihvánje.

Zgodi se včasih, de mohamedani,
praznujejo budisti v daljni Kini,
al ljudstva, kjer šopírjo se bramini,
en dan z med njimi ujetimi kristjani.

Veselje únih glasen hrup oznani,
pojó trobente, píšel k tamburini;
obhajajo v srcá ga globočini
v samotnih kotih tí z nočjo obdani.

Bil je tvoj god, glasnó so strune pele,
obhajali so s petjam ga in plesam
prijatlji in prijatljice vesele;

jaz praznoval sem z mokrim ga očesam,
v samoti so za srečne dni puhtele
iz polnega srcá željé k nebesam.

Oči bile pri nji v deklet so sredi,
govór'le usta le od nje so hvale,
roké posili nje ime pisale,
hodile so nogé le po nje sledi.

Prepóvd sem dal jim: vbógali poglédi,
molčale usta od podobe zale,
mir dale so roké, nogé ravnale
po rok, ust in oči so se izglédi.

Brez upanja ljubezni v svoji zmoti,
ki se mi pogasiti v srci noče,
takó sem dolgo stavil se nasproti.

Ne bógajo me misli, želje vroče,
drevesam, hišam, rekam, hribam, póti
do nje ni njim zastaviti mogoče.

Kadar previdi učenost zdravnika,
de smrti odvrníti ni mogoče,
ne brani jest' in piti mu, kar hoče,
z grenkótami ne sili več bolnika.

Ko je viharjov sila prevelika,
togota njih se potolážit' noče,
kamór val žene čoln, obupajoče
leteti ga pusté roké brodnika.

Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!
Poglédi, misli in željé goreče!
vam próstost dam, ker zdravja nimam upa:

hodíte, kamor vedno sla vas vleče,
vpijanite od sladkega se strupa,
ki mi razdjál srcé bo hrepeneče.

Odprlo bo nebo po sodnem dnevi
se zvóljenim, svit glorje nezrečeni,
vso srečo bodo vidli pogubljeni,
ki stali bodo tam na strani lévi.

Pogled ta bolj jih ko goreči lévi,
in ko strahovi vsi 'z pekla spušéni
bo ustrášil, od njega naprej podeni
mirú ne bodo najdli v večni revi.

Oči nje od ljubezni razsvetljene
smejale so se zvoljen'mu naproti,
bil priča sem nju sreče nezrečene;

mi pred očmi je v nartemnejšem kóti
pogled ta, brez miru naprej me žene
v obupa brezne po brezkončni poti.