III

Sercé mi vtrujeno mirúje,
Ne vabi ga v življenja hrup!
Po sreči mi ne izdihuje,
Neznan mu strah, naznan je up.

Le énkrat daj še, majnik zlati!
Da glédam zorni tvoj obraz;
Ne branim se potem zaspati,
Zagerne naj me večni mraz.

Rad slišal tice kukavice
V zelenem bukovji bi glas;
Enkraát še petje prepelice
Med žitom, ki hiti že v klas.

Rad glédal čedo bi po griči,
Pastirja ki med njó sedi;
In v gnejzdu gledal na germici
Rad penico, kakó vali.

Ko vidim kliti vse in rasti,
Ko rod iz roda se ro9dí;
Na persi čem ti, zemlaj! pasti
In zadnji dih naj mi zbeži.

Zastonj, drevo! si zelenelo,
Zgubljena ti je ta pomlad;
Mladó ti pérje vse je vélo,
Cvet zamorjen ti je in sad.

Káj mati zate ni skerbela,
Ko je prišel nevarni čas;
Kaj ni natora te odela,
Ko se je bližal nočni mraz?

Sàj tí si zvésto jej ostalo,
Iz njenih persi pilo moč;
Ž njo si terpelo, ž njo vživalo
Pomlad in zimo dan in noč.

Da jaz sem zgubil sad in cvetje,
Zgubljeni sin, kaj tožil bom!
Zapustil materno zavetje,
Natoro sem in rod in dom.

Pa kaj! pomlad in ž njo zelenje
Vernilo bo se tebi spet;
Jaz zgubil mlado sem življenje,
Izgubil brez sadú sem cvet.

Na šibki veji, tanki smreki
Pripela tukaj dom si svoj;
Preblizo tu si pri človeki,
Človeka tica! se mi boj!

Ne veselí se tuje sreče,
Podira rad, mori povsod;
Ne gane ga okó proseče
Za mlado kri, nedolžni rod.

Ko gledam te na tihem -- brani
Solzé se komaj mi okó;
Bog srečno, tica! te ohrani,
In pa tvoj mili rod s tebó!

Ves dan čepiš tu in skerbeče
Obračaš sem ter tje okó;
List zašumi -- koj zatrepeče
Sercé za družbo ti drobnó.

Ljubezen nas je zapustila,
Zvestoba ž njo čla iz svetá;
Le v vašem gnejzdu, tica mila!
Ljubezen zvesta je domá.

Zatórej ko te gledam -- brani
Solzé se komaj mi okó;
Bog srečno, tica! te ohrani
In pa tvoj mili rod s tebó!

Kaj samec pohajaš, mladenič bled!
Glej jasno nebó se nad tábo razpenja;
Pomladi, novega se življenja
Raduje okrog vesoljni svet. --
Po tratah glej vesele ljudi!
Komú je tu mari nadloga in reva?
Sladkó v goščavi slavec prepeva,
V višavi škerjanec glasnó žvergoli. --
Za parom par se versti vesel,
Za róko je ljubi ljubo prijel,
Sprehaja se ž njo po zeleni travi,
Sladké ji besede v úho pravi,
V cveteče germovje se zgublja ž njo.
Kaj mokro za njima ti zre okó? --
Zastonj tu stojiš, zastonj boš stal,
Da kdó bi prijazno besedo ti dal,
Da kdo na veselje bi vzel te sebo! --
-- Za svojem le vsak veseljem hodi,
Ti samec vesel, ti žalosten bodi,
Zakaj? nihčè te vprašal ne bó. --
Za zimo versti se zelena pomlad,
Cvet pride iz bersti, iz cveta sad;
Ti vživaj, ne vživaj sad in cvet --
Po svojem krogu verti se svet! --
Zatorej razvédri si temni obràz.
Zgerbančeno čelo, mladenič! si vgladi:
Veseli hvaležen se zlate pomladi,
Ter vživaj mladost, dokler je čas! --

Ko gledam te, zelena njiva!
Ki v klasje ti latí gredó,
Kaj žalost mi sercé zaliva,
Zaliva solza mi okó?

Škerjanec, čuj! nad tabo poje,
Vesel v višavo se vertí;
Sred tebe íma gnejzdo svoje,
V njem starka mlade mu godí. --

Tí vsako leto zelenela,
Rodila bodeš zlati sad;
In pesem nad tebój donela
Škerjanca slednjo bo pomlad.

In drug bo tu sedèl veselo,
Kjer jaz sedim zdaj nad tebó;
Življenje njemu bo cvetelo,
Ko mene zdavnaj več ne bo.

Veselo naj življenje vživa,
Saj pride kmalu drug za njim,
Ki bo govoril tebi, njiva!
Takó, ko jaz zdaj govorim!

O mehka noč, pomladna noč!
Kakó me božaš prilizljivo;
Mladost, ljubezen dihajoč,
Kaj vabiš, maj! me zapeljivo!

Psi lajajo, prijazen glas!
Tako si me pozdravljal v noči,
Ko sem hodéval k ljubi v vás
V prijazni, beli samski koči!

Lehké nogé, lehkó sercé,
Iz persi mladih pesem glasna!
Takó k dekletu v vas se gre,
Takó mladost se vžíva jasna.

Mladé nočí, sladké nočí!
Kjé ste ljubezni ve nebesa!
Ti luna! za oblak se skríj,
Da mokrega ne zreš očesa!

Ne! sveti kómur še cveté
Mladost, ljubezen, sreča dvojna
Samotna postelj čaka me,
Mirujte persa nepokojna!

Ostani mu, ostani zvésta!
Solzeče prosi te okó;
Ni dalje meni tukaj mesta,
Rokó podajam ti v slovó.

On, ki,človeška serca sodi,
Vé -- žale misli v mojem ni;
Ti srečna, s tábo srečen bodi,
On, ki ti zanj sercé gorí.

Zadosti, da je eden srečen,
Jaz, ali on -- kaj dé mi to?
Spomin hranilo tebi večen
Hvaležno serce moje bó. --

Pa sladka misel, zapeljiva
Tolaži, boža mi sercé;
Naj bo resnična, ali kriva,
Da me le teši, nič ne dé!

Ko je sercé še tvoje spalo
V nedolžnosti otročjih let;
Ko napokojno ni še plalo,
Ko še neznan ti bil je svet;

Ko mehka sapa pomladanja
Izvabi cvetko iz aemljé,
Ko bil bi jaz tako iz spanja
Sercé izbudil ti -- kdo ve? -- --

Ne! -- srečna bodi in vesela;
Ko boš njegova, on bo tvoj,
Ko mu v naročji biš slonela,
Spomin naj te ne moti moj!

Ostani mu, ostani zvesta,
Še enkrat prosim, predno grem;
Ne vprašaj, kám me pelje cesta,
Od tebe strani -- kám! -- ne vem!

Kaj deček kališ mi bistro vodó!
V njej gleda ob robu se mlada cvetica,
V njej gledajo jasna tvoja se lica,
V njej bistro se tvoje gleda okó.

Ti bodeš kalil čez nekaj let
Serce in jasne oči dekleta,
Ki reva v ljubezni bo zate vneta,
Da več se smijal iz njih ne bo svet! --

Kakó si otožno, jesensko nebó!
Pod tabo vse hira,
Vse vene, umira;
Življenje jemlje slovó.
Hripavi
Žerjavi
Visoko kričé,
Na južno hité.
Poglej drevó!
Zeleno peró
Suši sé mu in rumení.
Cvetica
Samica
Na trati medlí.

Visoko,čez goré in čez planjave
Do južnih krajev ponesó te krila;
Ko mene tu derži sovražna sila,
Slovenskih gór boš zerla znane glave!

Tedaj postoj, pozdravi mi z višave
Moj dom, sporoči serčna mu voščila:
Da srečo bi nebesa mu rosila
In dar mirú in med sinovi sprave.

Otrok njegov po širnem svetu tava,
Za tujo mizo tujec s tujci seda,
Pod tujo strého ko popotnik spava.

Ne vé slast je serčnega pogléda,
Prijaznega iz ljubih ust pozdrava,
Domača mu je tuja že beseda! --

Zakaj pa nisi prej nanašal,
Ko drugi tiči, tudi ti?
Pokaj si do sedaj odlašal,
Ko list že drevju rumeni?

Zapertega je tesna ječa
Deržala te do tega dne?
Al pa ti morebiti sreča
Prej ljube dela ni zvesté?

Le poj, le poj, vesél žvergoli,
Cvetó ti zlati dnevi zdaj;
Saj bolje pozno, ko nikoli;
Bog meni táko srečo daj!

Oh, kàj ste res spet tu, solzé?
Kar dež je zemlji razsušeni,
To ve nesrečnemu ste meni,
Oj kaplje vé, grenkó sladké!

Več vas ne bó, sem že dejál!
Lét dolga versta je minila,
Kar ni mi solza lic močila,
Dasì sem toliko prestal!

Preživel žalostne sem dní,
Izdihoval sem brez pomoči:
Zdaj, zdaj mi polno serce poči;
Pa solze bilo ni v očí.

Zdaj pa ste zopet tu, solzé!
Tecite, curkom mi tecite,
Sercé mi lajšajte, hladite,
Ubogo, bolno mi sercé! --

Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost!
Noč in dan si zvésto z mano, tiha žalost!
Spremljaš me, ko tíh čez polje grem zeleno,
Z róžicami obsejano, tiha žalost!
Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam,
Mesto mirno ti je znano, tiha žalost!
Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu
Grém v veselo družbo zbrano, tiha žalost!
Pozno ti pri zglavji mi sedé zatisneš
Rahlo mi okó zaspano, tiha žalost!
Ti iz kratkega izbujaš zopet spanja
Z mahko me ročico rano, tiha žalost!
Zapustila pač me boš, ko trudno moje
Truplo bode v grob dejano, tiha žalost!

Visoko pravega pevca čestimo,
Njegovo ni tako ko drugih sercé;
V njem nosi človeštva neskončno gorjé;
Terpi za nas, da se mi veselimo!