IV

Nova ljubezen, življenje novó,
Nove mi pesmi iz persi vró.

Nazaj, nazaj, serce! iz nova,
V samotni tihi hram nazaj!
Ko nekdaj zopet srečna bova,
Če srečna ne, pa mirna vsaj.

Poglej cvetico! persi mlade
Odprè, da pila bi rosó;
Z nebá ji merzla slana pade,
Smert nagne mlado ji glavó.

Saj sem svaril te: v izbo malo
Zakleni, serce! se z menó;
Med tuji svet je tebe gnalo --
Zdaj vračaš se domú bolnó.

Ne jokaj, da ti žalovanje
Še huje ne razname ran!
Kaj ne? Lepé so bile sanje,
Pa splašil jih je svitli dan!

Enkrat le mislilo si nase,
Grteh bilo je že to samó;
Oh! ko tako lepo smehljá se,
Kdo bi se sreče branil -- kdo?

O pridi! hram te tihi vabi,
Prijazno lučiča berlí;
Kar se zgodilo je , pozabi,
In mirno boš čez malo dni!

Brezi jadra, brez kermila
Plava čoln mi čez morjé;
Ž njim igrá valov naj sila,
Križem jaz deržim roké.

Ne upijte, ne svarite!
Kaj me čaka, dobto vém;
Svoje poti se deržite,
Jaz pa naj po svoji grem.

Po deželi vam zeleni
Serca žejna hrepené:
Sreče up je vgasnil meni,
Moje nima želj sercé.

Zdaj me zibljejo valovi,
Rahla sapica pihljá;
Jutri ljuti me vetrovi
Potopé naj v dno morjá! --

Veseli obrazi krog in krog!
Po njih pa se ti oziraš vesela;
Ni videti tu težav in nadlog,
Tu srečen je vsak, kdor ni, pa se dela.

Zagledaš mene -- obličje temnó
Kaj túje čè tu, kjer vse je veselo?
Ko tvoje je srečalo moje okó,
Povej! al te ni v sercé zabolelo?

Oko, sem dejal, povesila boš,
Ti gledaš ko prej po množici zbrani;
Kaj hoče tu žalostni tuji mož?
Ne glej ga nikar, pa vesela ostani!

Življenje vživaj, dokler ti je moč,
Mladost in lepoto, dokler ti je dano;
Iz hiše se vmičem v temno noč,
Sam -- v serci le temna žalost z máno!

Veselje v tvojo hišo gre,
Jaz tožen vmičem se iz nje;
Med svojimi boš tam sedela,
Ter boš z veselimi vesela.

Da sreče tvoje ne kalim,
V viharno zimsko noč bežim;
Na praznik svetega večera
Vrát nihče tujcu ne odpéra.

Na vročem vzglavji vroča glava!
Polnóč je že , jaz še ne spim;
Pred duri grem, kjer ona spava,
Da tam na merzlih tleh ležim.

Mir sladki z néba nad te plavaj,
Ti duša moja, angel moj!
V prijaznih sanjah sladko spavaj,
Pred pragom čuje ljubi tvoj! --

In tí mi ne učeš na glas, sercé!
Molčeče prenašaš pozno srečo?
Sladké iz oči mi lijo solzé,
Da vslišala mi je željo gorečo.

Kako je bilo, saj sam ne vem,
Na mojih so njena usta gorela;
Rad srečo bi pravil vsim dobrim ljudém,
Pa mora molčati duša vesela! --

Glej! drevje po gozdu rumeni,
Peró za peresom na zemljo pada;
Iz redkega germa se pesem glasi,
Otožna pesem samca sternada.

In meni in tebi gine mladost,
Ne pride več ura zamujena;
Izpijva ljubezni zadnjo sladkost,
Ljubiva, ljubiva se, lepa žena!

V naročje naj ti naslonim glavó,
Otožnost loti se mi serca po sili;
Ko mene in tebe več ne bo,
Tu bodo se drugi srečni ljubili.

Oh! konec kratke sreče je že!
Za goro se urno solnce pomiče;
Smeh, kriki veseli z doline doné,
Vesela družba k odhodu kliče!

Podaj mi rokó, če imaš sercé,
Ta puhli, ta spačeni svet zapustiva;
Čez sinje, prostorno morje bežé
Vetrovom, valovom se izročíva!

Tam sredi morjá zeleni otok,
S prijaznim germovjem obraščena skala;
Za dva je dolg dovolj in širok,
Tam bova si novo selo izbrala.

Nad tabo nebó, krog tebe raván,
Brez konca mokra se razprostíra;
Penečih valov tu šum se glasán
Ob steno vbija, pojema, umira.

Hinavstvo in laž ni tukaj domá,
ne rjove tu vojska med brati serdita;
Po trati nedolžnsa si serna igrá,
Verh skale gerlica mlada pita.

Preteklih časov bridki spomin
V globoko morjé vtopiva vesela;
Življenje novó brez rev bolečin
Tam bodeva mirno skupaj živela. --

Pa kaj se nazaj oziraš plahó,
Kaj noga se ti pomišlja ustavlja?
Nazaj ti oberneno mokro okó
Priljubljene kraje molčé pozdravlja.

Ostani, -- vsmiljenje s tabo imam,
Ne boj se, ne boš se od tod ločila;
Na vsem širokem svetu sem sám,
Saj ti me nisi nikdar ljubila! --

Glej! solnce se skrilo je za goré,
Mrak loge, dolí prepreza molčeče;
Kaj, moja spremljavka! ti vtriplje sercé,
Kaj trúdna ti noga plaho trepeče?

Postoj! nazaj se verni k ljudem,
Glej! vas blišči se v poslednjem žari;
Nikar ne miluj me, ko dalje grem,
Rokó mi podaj, pa bog te obvari!

Spremljala si em, dokler je bil dán,
Ko sva po cvetečem polji hodila;
Ko čaka me gozd zaraščen, teman,
Zdaj boš od tujca se poslovila.

Za mano ti solzno gleda okó,
Ko sam popotujem pot neznano;
En sam še moker pogled v slovó, --
Potém se germovje sklene za mano!

Le pojdi, kamor ti serce velí,
Če mari ti ní nič moje izgube!
Ti pomnila bodeš vse žive dní
Ljubezen mojo in moje poljube!

Ko verneš po hrupu v svoj tihi se hrám,
Na róko boš trudno glavó naslonila;
Tedaj ne bo moč ti braniti željam,
Spomina objela te sladka bo sila.

In gorke v okó ti privró solzé,
Zalije ti persi žalost globoka;
Po meni bo klicalo glasno sercé,
Ko dete, ki se po materi joka.

Zastonj tolažba! mogoče ne bó
Vtešiti mu želje po meni goreče;
Da nanje naslonim ko nekdaj glavó,
Saj óno ne najde brez mene sreče!

Le pojdi od mene, le pojdi molčé,
Saj ti ne brani nobena sila;
Če ni ti sedaj v očesu solzé,
Po meni jih boš obilo še lila! --