Popotne pesmi II

Domú iz tujega si kraja
Želim in vedno želel bom;
In vender -- žalost me obhaja,
Ko mislim nate, mili dom!

Vse germe tvoje, vsa drevesa
Ko znance sem poznal nekdàj;
Zató so mokra mi očesa
Zdaj, ko se vračam v rojstni kraj.

Germovje, ki je redko sralo,
Košato bó zdaj in gostó;
In šibko prej drevesce malo
Leoó visoko bo drevó.

Poznal doma sem otročeta,
Poznal odrasle sem ljudi;
Fant mož je, žena iz dekleta,
Kje ta, kje óni? -- v grobu spi!

Zató, ko rojstnega se kraja
Spominjam iz nekdanjih dní,
Strah me in žalost me obhaja --
Sercé se mi domu boji!

Reichenau

V večernem žaru se gora blišči,
Mrak tihi v dolini logove zagrinja;
Ni čuti glasú -- le meni doní
Po gozdu samotnem samorna stopinja.
Po svetu popotujem, sam ne vem kam
Tako sam, tako sam!

Oda sem zapustil te, drago sercé!
Pregrešno me gnalo je poželenje;
Zdaj se mi izbujajo v serci željé,
Po tebi izbuja se hrepenenje;
Kaj tí si mi bila, zdaj še le znam --
Tako sam, tako sam!

Oj pridi, da ti položim glavó
Na persi zvesté, na serce ljubeče;
Sercé mi je trudno in bolnó,
Po tebi zdihuje mi hrepeneče;
Za tóvarišico le žalost imám --
Tako sam, tako sam!

Po gozdu se moja stopinja glasi.
Ti daleč od mene si, duša moja!
Tam doli migljá mi luč iz vasi,
Ki dala mi bode nocoj pokoja.
Čas, da se v počitek truden podam --
Tako sam, tako sam! --

Ljubljana

Pozdravi bog te, belo mesto!
Nad tabo sivi, stari grad;
Iz daljne sem dežele zvesto
Prišel te pozno obiskát.

Ti pač si mene pozabilo;
Lét mnogo je preteklo žé,
Kar sem zapustil tvoje krilo,
Zapustil tvoje sem goré.

Goré spet gledam zaželene,
Veselje mi rosi okó;
Oh! bó še kdo se spomnil mene?
Saj sem spremenil se močnó.

Obličje se mi spremenílo,
Ostalo je, ko prej sercé;
Ljubezen vérno ohranilo
Do mile rojstne je zemljé.

Okó te moje spoznalo je koj,
Ko si po cesti urno korakal;
Ne bodi preprost, prijatelj moj!
Kako bi bil hud, da me nisi čakal?

Hvaležen sem ti v resnici za tó,
Da k mojemu si se prihodu potrudil;
Navzkriž po nesreči ure gredó,
Zató si za pét minut me zamudil.

Preteklo deset in več je že let,
Kar nisem te videl in s tabo govoril;
Hrepenéel sem vedno, te videti spet,
Gorečo željo mi je čas dozoril.

Prinesel sem sábo polno sercé,
Izsuti sem želel ga tebi v naročje;
Pa čudno! iz ust mi beseda ne gré,
Saj tebi se zdelo bi preotročje!

Ne vprašaj nikar, kaj me je vžalilo,
Da prej, ko sem rekel, nazaj že grém;
Premalo sem videl in -- preobilo --
Kaj serce mi žali, težkó ti povém.

Dežela je lepa, kje pa so zvesti
Sinovi ljubeči jo iz sercá?
Oh! v daljni deželi, v tujem mesti --
Tam pravo je rodoljubje doma!

Lépo hvalo, dèkle zalo!
Da si se tako ljubó
Z okenca mi nasmijalo
Tujcu, ki gre tód mimó!

Bled

Bog sprimi, svitlo te jezéro!
Iz serca kličem ti vesel;
Minulo leto je nektéro,
Kar sem slovo od tebe vzel!

Svetá obhodil sem ne malo,
IN lepih videl sem jezér;
Oči so jim dajale hvalo,
Sercé ostalo ni nikjér.

V spominu tebe je imelo,
Želelo k tebi je nazaj;
V nar lepših krajih hrepenelo
Enkrat te gledati še vsáj!

Spolnile so se vroče želje,
Spet zrejo srečne te očí;
Pa káj ni čisto mi veselje,
Kaj bridka kaplja ga greni?

Lepó si, ko nekdanje čase,
Lepó in vedno si mladó;
Obličje tvoje še smehljá se
Takó ko nekdaj, mi ljubó.

Sercé je moje bilo táko,
Ko zadnjič sem pri tebi bil;
Sercé ni moje več enako,
Spoznanja grenki vir sem pil.

Spolnile so se moje želje,
Spet zrejo srečne te očí;
Pa čisto moje ní veselje --
Spomin ga bridki mi kalí.

Po jezeru mirno se voziš, labud!
Lepó se, mehkó se vrat ti kroži;
Ko dih ti večerni razpenja perut,
Podoben si beli, povodnji roži.

Ti, če me ne moti moje sercé,
Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni;
Tako, ko ti, sem jaz ločen od njé;
Ko tebi, po ljubi se toži meni.

Pa, vbogi labud! ti večno si ném,
Jaz v pesmi iščem si tolažila;
Ko ona začuje to pesem, vém,
Solzá se ji bo v očesu vternila! --