Mladini

Na tujem, zgodaj ločen že od doma,
Živim med glasnim hrupom tihe dni;
Moj duh pa krog skerbán po svetu roma,
Pretekle in sedanje zre stvari;
Človeštva gleda trudapolna pota,
Terplenje, revščina povsod in zmota!

Golobu trudnemu enak, pokoja,
Tolažbe žejen vrača se domú;
Al oh! obráz tvoj, domovina moja!
Tolažbe mu ne daje in mirú.
Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo!
Pa kdo mu kaže pot do sreče pravo?

O naj molčim, kaj serce tu mi čuti,
Da huje ne raznamem starih ran;
Obup zagrinja v tamne me peruti,
Da nam posije kdaj rešivni dan.
V tej žalosti me glas tolažit hodi,
Sladkó priliznen glas: Le miren bodi!

O tebi govorí mi, oj mladina!
Da tebe ni okužil smertni strup;
Da nate se ozira domovina,
Ti cvet si njen, ti sladki njen si up;
Za vse, kar lepo, blago je in sveto,
Za dragi dom sercé je tvoje vneto.

Čuj milo prošnjo brata v tuji zemlji,
Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj;
Nikar mi upa zadnjega ne jemlji,
Ko vse se maja, tí vsaj terdno stoj!
Da ti ne vgasne v persih ogenj sveti,
O hrani, brani ga, skerbno ga neti!

Ko um bistriš, sercé si blaži -- v čisli
Serce ti bodi vedno in povsod;
Ko ljubiš domovino svojo, misli:
Človeku brat je človek, rodu rod;
Preganjanja se varuj in razpora,
Sovraštvu v sercu ne dajàj prostora!

Pot ravna, vedi, prava je edina,
Nje v vsem dejanji derži se zvestó
Hinavstvo, laž je grahu korenina,
Resnica naj nad vse ti sveta bó!
Kar misliš v serci, to v dejanji kaži,
Ne sebi, drugim se nikdar ne laži.

V katerikoli pride ti podobi
Skušnjava zapeljiva, terdno stoj;
Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi!
To prošnja moja je , to úk ni moj.
Pa kaj! saj treba ni ti prošnje moje,
Sercé le blago vedno slušaj svoje! --