Bralcu

Ni "muza" se meni prikazala,
Smehljaje se ni mi "lire" podala,
Nobene,
Ne zlate in ne lesene!
Pa tudi domača "vila"
Ni v sanjah me iz volila.
Da naj budim zaspane slovence
Iz goste mertvaške sence. --
Jaz pojem le kar takó,
(Če pesem je žvergolenje to)
Ko tica na veji poje,
Vesele, pa žalostne vmés,
Priproste pesmi zares,
Pasvoje! --
Krilatega konja ne jaham
Nevarna zdi se mi ježa taka.
Prijatelj od nekdaj sem peš-koraka,
S tem rad se pobaham.
Ne spušča se pesem moja v oblake,
Pa tudi ne v mlake.
Po polji cvetočem naj rajši hodi,
Zahaja pa tudi v temno hosto,
Zgovarja se s tiči pogosto,
Po blatu pa nikdar ne brodi. --
Čestí ne iščem in slave,
Ne ponarejene, ne prave;
Pošteno mi mar je, ne slavno imé.
Zató se nikoli peti ne silim,
Ne "kujem" pesmi, kovanih ne "pilim"
Jaz pojem samó, da si lajšam sercé,
To pričajo, menim, pesmi samé. --
"Zakaj pa jih dáješ med ljúdi,
Če vrednost takó je njihova nizka?" --
""Zató ker drug se nihče ne potrudi,
Da spet se enkret kaj slovenskega tiska.""
To pravim pa vender, kar sem pel,
Iz svojega serca naravnost sem vzel;
Iz serca, in ne od drugód.
Če bo pa našloò do serca pot,
Ne vem;ko bi kdaj se zgodilo,
Ne pravim, da me ne bo veselilo.
Če kdo morebiti se kje dobi,
(Pri nas se godijo čudne reči)
Da pesem ga moja pohujšuje,
Prehúdo naj se ne togotuje:
Res ni za otroke pesem moja,
Izlezle ravno kar iz povoja,
In ne za hinavce plešoglave ...
Godné si bralce želim in zdrave.
Pomisli naj vsak prislovico tisto,
Ki pravi: Čistemu vse je čisto.
Le tó še samó, da te dèljne mudim,
In da se spodobno priporočim:
Ošabno po konci glave ne nosim,
Pa milostne sodbe tudi ne prosim:
Če pesmi mi tvoje niso po godi,
Ostró jih sodi,
Le hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! --