Bolnik

"Dej! pa mi še eno žlico nalij
Osladne tiste pijače;
Pa górko me v odejo zavíj,
Ker noče zdravnik drugače."

""Oj tiho, tiho, ljubi bolnik!
Takó glasnó ne govori;
Ostro ti je prepovedal zdravnik,
Le to, prijatelj! mi stori.""

"Zdravnik in pa vi ste čudni ljudjé,
Ležati vam moram po sili;
Le persi so mi še malo slabé,
Krepki so udje in čili.

Pripravi mi, česar treba na pot,
In ne pozabi odeje,
Da v hladni jesenski noči život
Na daljni poti mi greje.

Ko bo se napočil tretji,
Tedaj bo pa vse končano;
Peljali se bomo v južno stran,
V preljubo belo Ljubljano.

Oh! ko me zagleda pred seboj,
Kakó se bo vstrašila mati!
O bog te sprimi, priserčni moj!
Veselja se moram jokati.

Pa so mi pisali, da si bolán,
Kako sem jokala sirota;
Zdaj pa si pred mano zdrav in močán,
O hvala ti, večna dobrota! ...

Le dalje, le dalje, vedno naprej,
Naprej do bele Ljubljane;
Odpira se svet, pred mano, glej!
Bliščé se gorice znane.

Razmáknite se, ostanite zad,
Da svitlo storí se pred mano;
Bog sprimi te, sivi, stari grad!
Pod tabo belo Ljubljano.

O zlata mati! sprimi vas bog,
Na persi stisnite sina; --
Oh! tù je lepo, tu konec nadlog,
Minila je vsa bolečina." --

""Zatisnil si, revež! trudne oči,
O materi se ti sanja;
Bog ti jo tolaži, saj se mi zdi,
Ne boš se izbudil iz spanja!"" --

*

In ko se tretji napočil je dan,
Tedaj je pa vse končano;
V pokòj so ga nesli v južno stran
Ob potu v belo Ljubljano. --