Izgubljeni sin

"Kam pozna te ponočna hoja
Pelja popotnik mladi ti?
Iskati si je čas pokoja,
Vse že počiva, kar živí;
Vsem hišam so zaperte duri,
Čas pólnočnej se bliža uri." --

--""Iz daljnega me žene mesta
Brez mira noč in dan domu;
Umirajoča mati zvesta
Zdihuje, kliče me sinu.
Glej tam na griči hišo stati,
Tam čaka mene bolna mati."" --

--"Če si pa ti, nič delj ne hodi,
Ustavi se, zgubljeni sin!
Bog večni tebi vsmiljen bodi,
Njej konec dal je bolečin.
Glej grob med grobovi, kjer še trava
Ne rase -- tam ti mati spava." --

""O mati, mati, zlata mati!
Glej! tu zgubljeni sem otrok.
Oh! ti ne slišiš me jokati,
Zagernil grob te je globok.
Serca, ki v merzli spava jami,
Otrokov jok ga ne predrami.

Pač zdihovala si po meni,
Stezala blede mi roke;
Oj pridi, pridi, sin zgubljeni!
Da te pritisnem na serce;
Zver bi se bila omečila,
Otroka si zastonj vabila.

O! -- puste, prazne veselice
Sercé mamile so sinu,
Ko srage ti bledo so lice
Močile smertnega potú.
Zastonj sedaj lase iz glave
Roke mi rujejo kervave.

O! da zapustil tvoje krilo,
Po svetu šel sem mladolet!
Ko serce mi je vroče bilo
V ljubezni za vesoljni svet!
Bolnó in trudno, mati moja!
Pri tebi išče zdaj pokojà.

Ti ne poznaš, o mati! sveta;
Hinavstvo, laž in serd povsod!
V gorjé vsa zemlja je zakleta,
Zdihuje ves človeški rod.
Da smo rojeni, to nesreča,
To greh, pokora je naj veča.

Ko divjo zvér brat brata goni,
Ljubezni tu domovja ni;
Oh! jokajo se milijoni,
Če eden le se veseli.
Od rojstva vedno pa do groba
Človeka spremlja zlega zloba!

Mrači se že, mraz me spreleta,
Svét mi je tuj-domu, domu!
Le ti si dobra, čista, sveta,
Pri tebi bom našel miru;
Sercé na sercé, glavo h glavi!
To bolečine vse ozdravi!

Le skozi tamne smerti vrata
Do tebe me popelje pot,
Odspusti tórej, mati zlata!
Če grešno ločim se od tod;
Sprejmi zgubljenega me sina!
Bog te obvaruj, solz dolina!"

*

Nož v svitu mesečnem zasije,
Iz persi vre rudeča kri;
Iz serca sinu gorka lije
Do matere, ki v grobu spi. --
Česàr mu svet ni mogel dati,
Tolažbo, mir mu ti daj, mati!