Orest

(Plane iz kraljevega dvora s kervavim mečem)

Ubit je vrag, zaklan v kervi leži,
Ko gad s petó na poti poteptan!
Nemirni duh očetov! hiti zdaj,
Pij, srebaj, liži gorko krí
Sovragovo! Dovolj ti bo kerví!
Preveč! -- Nikar! kri materna je vmés,
Krí materna, ki jo prelil je sin!
(Meč mu pade iz róke.)
Oj. oj! ne poči, glava! mi nikar,
Možgani vroči! ne zavrite mi,
Takó le dolgo, da si preslepim
Z zvijačami sercé, da prav sem storil.
Očeta mi je umorila mati --
Jaz sem umoril mater, kri za kri!
Nedolžen sem, ne čujte, sodniki?
Kaj stresate glavé, kaj v stran očí
Obračate, kaj groza zdríza vas?
Strah vas je sina, ki je mater vbil.
Gorje mi! zakon večni sem poderl,
Natori z mečem sem sercé presunil,
Da ostra spreletí jo bolečina! --
In vendar moglo ni drugače biti.
Zakaj si mi storila to?
Otročje bi ljubezni bil izgled
Orest ljudém, po pesmih in pravljicah
Slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus
Odraslim bom, otrokom strah; sinu,
Z imenom mojim mati klela bo --
Kako sem, mati! jaz zaslužil to?
V nedolžnosti sem živel, kakor drug
Otrok, pod tujo streho, pa vesél
In srečen, v serci z eno le željó:
Da gledal materi obličje bi
Enkrat! -- Po noči v sanjah sem igral
V naročji njej, z rokó jej božal lice.
Čistejša ko deviška luč Dijane
Sijala materna mi je podoba;
Zakaj, o sestra! odergnila si
Strašnó skrivnost z nemilo mi rokó?
Tedáj pa morala si vmreti, mati!
Preveč te, mati! ljubil je Orest!
O svet, o svet! česá naj se deržím,
Kaj svéto naj mi bo, kam naj oko
Obračam vérno, ko mi čern oblak
Zakriva svitlo materno imé?
O da bi ga ne bila vsaj branila,
Ko sem zavíhtelnánj pravični meč!
Ko ležal v kervi je na tleh, kdo vé?
Mordà bi srečno ti ubežal bil
S čistó rokó? -- Takó pa si zastonj
Klečala pred menoj, zastonj, me zvala
Priserčno dete, oh! zastonj z rokó
Kazala persi: prizanesi jim!
Tu si počival sin, tu se redíl!
Zastonj! zverti se svet mi pred očmi!
In oh! iz persi tok kerváv se vlíje!
Hu! hu! strašán pogled!
(Elektri, ki ga tolaži:)
Nazaj pošást,
Ne sestra ti! Ti si vodíla mi
Rokó naravnost materi v sercé.
Peklenska ti erinja! Glej! glej!
Zijá pekel, iz njega se valí
Debela, černa tma, za njo -- pošast
Se plázi, pazi, voha sléd -- še ena!
Cel roj iz žréla vre! -- Strašné žené!
Krog glav -- grozni lasjé! -- se gadi jim
Vijó, pletó, z jeziki sikajo!
Iz kač spleten jim v rokah zvižga bič!
V mé lačne vpirajo oči -- in zad --
Gorjé, gorjé! stojí kervava mati,
Ko gladne pse jih ščuje v mé!
Čern se mi dela svet -- moj meč! moj meč!
(Omedlévši se zgruzi Piladu v naročje.)